Jedro

Aktivna (materialna) legitimacija stranke je podana, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je stranka nosilec pravic ali obveznosti iz materialnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Gre torej za vprašanje utemeljenosti zahtevka.

Iz Pogodbe o upravljanju sicer res izhaja pravica tožeče stranke, da od neplačnikov obratovalnih stroškov sporne poslovne stavbe le-te sodno izterja, pri čemer pa iz tega pogodbenega razmerja ne izhaja nikakršna obveznost (glede plačila obratovalnih stroškov) tožene stranke. Slednja namreč ni stranka Pogodbe o upravljanju, posledično pa obveznosti zanjo na tej podlagi ne morejo nastati.

Povzeti pritožbeni razlogi lahko pomenijo kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, pri čemer pa gre za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v tem delu za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za odločitev v izpodbijani sodbi so jasni, zgolj dejstvo, da se tožeča stranka z njimi ne strinja, pa ne pomeni zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je v roku osmih dni od prejema prepisa te sodbe dolžna plačati toženi stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.202,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2021 dalje do plačila ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti pravdne stroške tožene stranke v višini 715,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila in pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (prej upnik) je zoper toženo stranko (prej dolžnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računov iz naslova obratovalnih stroškov komunalne infrastrukture). Po obrazloženem ugovoru tožene stranke je Okrajno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdi pred pristojnim prvostopenjskih sodiščem (skladno z 62. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanje: ZIZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede izkaza aktivne legitimacije.

7. Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano: – tožeča stranka je dne 27. 11. 2020 z A., d. o. o. sklenila Pogodbo o upravljanju in skrbništvu komunalne infrastrukture v Poslovni coni B. (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju); – v skladu s Pogodbo o upravljanju se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala prevzeti storitve upravljanja in skrbništva komunalne infrastrukture, kar med drugim obsega mesečno odčitavanje in izdelavo obračuna stroškov porabe električne energije, vode in kanalščine individualnih uporabnikov za poslovno stavbo na naslovu B., pa tudi ažurno opominjanje neplačnikov ter sodno izterjavo neplačanih stroškov; – tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo obratovalnih stroškov iz naslova elektrike, vode in kanalščine, na podlagi izdanih računov za obdobje od januarja 2021 do julija 2021; – tožeča stranka ni izkazala obstoja in vsebine medsebojnega pogodbenega razmerja s toženo stranko ali pogodbenega razmerja med toženo stranko in A., d. o. o. na podlagi katerega je toženi stranki obračunala vtoževane račune.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predmetnem postopku ni uspela izkazati aktivne legitimacije, materialnopravno pravilna. Aktivna (materialna) legitimacija stranke je podana, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je stranka nosilec pravic ali obveznosti iz materialnega razmerja na katerega se nanaša civilni spor. Gre torej za vprašanje utemeljenosti zahtevka. V obravnavani zadevi je tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo oziroma pravico od tožene stranke terjati obratovalne stroške utemeljevala s Pogodbo o upravljanju, ki jo je sklenila s tretjo osebo (A., d. o. o.). Iz Pogodbe o upravljanju sicer res izhaja pravica tožeče stranke, da od neplačnikov obratovalnih stroškov sporne poslovne stavbe le-te sodno izterja, pri čemer pa iz tega pogodbenega razmerja ne izhaja nikakršna obveznost (glede plačila obratovalnih stroškov) tožene stranke. Slednja namreč ni stranka Pogodbe o upravljanju, posledično pa obveznosti zanjo na tej podlagi ne morejo nastati. Tožeča stranka je v postopku navajala, da obratovalne stroške vtožuje v imenu in za račun A., d. o. o., ki jo je za to angažirala kot upravnika zasebne komunalne infrastrukture, kar je tudi izkazala s Pogodbo o upravljanju. Da bi utemeljila svojo aktivno legitimacijo, bi tožeča stranka torej morala izkazati še obstoj materialnega razmerja (pravni temelj) med toženo stranko in A., d. o. o. z vsebino, ki bi izkazovala konkretizirano obveznost tožene stranke za plačilo spornih obratovalnih stroškov. Tožeča stranka je v postopku sicer zatrjevala, da ta obveznost izhaja iz pogodbenega razmerja med toženo stranko in A., d. o. o., pri čemer pa po dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, v katero pritožbeno sodišče tudi ne more posegati, obstoja pogodbenega razmerja s takšno vsebino ni uspela dokazati.

9. Kot neutemeljene pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožbe, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na obrazložitev nosilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka nejasna in neprepričljiva, posledično pa je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča vsebuje jasno, razumljivo in medsebojno skladno argumentacijo, ki vodi do pravnega sklepa, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala aktivne legitimacije. Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni predložila pogodbe sklenjene med toženo stranko in A., d. o. o. oziroma njenim pravnim prednikom, ki bi po vsebini izkazovala pravni temelj obveznosti tožene stranke za plačilo vtoževanih obratovalnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je tožeča stranka v spis vložila zgolj „tipsko“ Pogodbo o delitvi in plačilu tekočih stroškov z dne 29. 10. 2003, sklenjeno med pravnim prednikom A., d. o. o. in tretjo osebo, pri čemer je ostalo pri golem zatrjevanju, da je bila pogodba z enako vsebino sklenjena tudi med pravnim prednikom A., d. o. o. in toženo stranko. Ker tožeča stranka ni dokazala zatrjevanih dejstev s katerimi bi utemeljila svojo aktivno legitimacijo (da je upnik iz materialnopravnega razmerja), je prvostopenjsko sodišče njen tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljenega, pri čemer je odpadla potreba po kakršnemkoli nadaljnjem vsebinskem obravnavanju zadeve.

10. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da tožena stranka obstoj pogodbenega razmerja z A., d. o. o. sama izrecno priznala in to dejstvo med strankama sploh ni bilo sporno, zaradi česar izpodbijana sodba presega trditveno podlago strank oziroma je s trditvami obeh strank v izrecnem nasprotju. Povzeti pritožbeni razlogi lahko pomenijo kršitev pravil o trditvenem (7. člen ZPP) in dokaznem bremenu (214. člen ZPP), pri čemer pa gre za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v tem delu za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot že predhodno pojasnjeno so razlogi za odločitev v izpodbijani sodbi jasni, zgolj dejstvo, da se tožeča stranka z njimi ne strinja, pa ne pomenijo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka. Tudi po sami vsebini pa so ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Po pregledu spisa v obravnavani zadevi gre ugotoviti, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi kontinuirano opozarjala, da tožeča stranka pogodbenega razmerja, ki bi predstavljalo konkretno materialno podlago za plačila vtoževanih obratovalnih stroškov, ni izkazala. Tožena stranka je prerekala tipsko naravo pogodbe, ki jo je v zvezi s tem predložila tožeča stranka (glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 8. 4. 2022, stran 4). Zgolj dejstvo, da je tožena stranka priznala, da je z A., d. o. o. v „nekem“ pogodbenem razmerju, brez konkretne opredelitve pravic in obveznosti, ki iz njega izhajajo, ni mogoče tolmačiti na način, da je tožena stranka priznala obstoj pogodbenega razmerja s konkretizirano obveznostjo plačila vtoževanih obratovalnih stroškov, kot to zatrjuje tožeča stranka. Dokazno breme glede teh dejstev je ostalo na tožeči stranki, pri čemer ga ta, kot že pojasnjeno, ni zmogla.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna toženi stranki, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT, 375 točk), in materialne stroške v višini 2% (7,5 točke), ne pa tudi nagrade za konferenco s stranko, saj je ta storitev že zajeta v sami sestavi odgovora. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR navedeno znaša 229,50 EUR, po prištetju 22% davka na dodano vrednost pa 279,99 EUR.