Jedro

Rok za plačilo sodne takse je nepodaljšljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen tožnikov predlog, da se rok za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi podaljša za nadaljnjih 15 dni (točka I izreka). Odločeno je bilo, da se tožnikova pritožba z dne 16. 9. 2014, ki jo je vložil dne 17. 9. 2014 zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1146/2011 z dne 3. 9. 2014, šteje za umaknjeno (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da zaradi daljše odsotnosti ni bil obveščen o sklepu sodišča, da je zavrnjena prošnja, da se ga v celoti ali delno oprosti plačila sodne takse. Zaradi navedenega so njegovi zastopniki vložili prošnjo za podaljšanje roka za plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da je bila sodna taksa določena že 14. 10. 2014, vendar se je tožnik glede na zakonske možnosti pritožil in v takšnem primeru se rok za plačilo takse podaljša. Tožnik sodišče naproša, da mu omogoči plačilo takse s tem, da mu podaljša rok za plačilo. Tožnik je bil v letu 2010 brez kakršnihkoli dohodkov, saj je bil na prestajanju zaporne kazni in je še vedno nezaposlen. Tožnik ni v stanju, da bi plačal takso. S takšnim sklepom sodišča prve stopnje je tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva, ki je določena z Ustavo RS. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče rok za plačilo sodne takse podaljša oziroma mu omogoči obročno plačilo ali pa plačilo z odlogom.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijani sklep so naslednja: - tožnik je 16. 9. 2014 na sodišče prve stopnje vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1146/2011 z dne 3. 9. 2014, s katero je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, da se razveljavita dve odločbi A. ter da se toženi stranki naloži, da ga za čas od 13. 3. 2010 do 23. 3. 2011 prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna plačo oziroma nadomestilo plače za navedeno obdobje, tožniku pa izplača neto zneske, ter mu obračuna nadomestilo plače po prenehanju mandata poslanca za obdobje od marca 2011 do marca 2012, od vtoževanih zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske; - tožnik je v pritožbi predlagal, da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo; - sodišče prve stopnje je s sklepom I Pd 1146/2011 z dne 14. 10. 2014 zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek o pritožbi; - sodišče prve stopnje je s sklepom I Pd 1146/2011 z dne 4. 11. 2014 zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep istega sodišča z dne 14. 10. 2011 o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev; - pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 1585/2014 z dne 8. 1. 2015 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2014; - sklep pritožbenega sodišča z dne 8. 1. 2015 je bil tožniku preko njegovih pooblaščencev vročen 21. 1. 2015; - poziv sodišča prve stopnje tožniku, da v roku 15 dni plača sodno takso v višini kakršna izhaja iz sklepov sodišča dne 14. 10. 2014 je bil tožniku preko njegovih pooblaščencev vročen 21. 1. 2015; - rok za plačilo sodne takse se je iztekel 5. 2. 2015, tožnik takse v tem roku ni plačal. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo procesne določbe ZPP, ko je na podlagi tretjega odstavka 105. a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena. V skladu z navedeno določbo se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena (v njem je med drugim navedena tudi pritožba) ni plačana v roku, ki ga je določilo sodišče. Sodišče prve stopnje je tožniku določilo rok 15 dni in sicer ga je določilo potem, ko je bilo pravnomočno odločeno o tožnikovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi.

Pritožba se povsem neutemeljeno sklicuje na to, da je bil rok za plačilo sodne takse podaljšan, ker se je tožnik pritožil. Res je, da je bila višina sodne takse za pritožbo določena že s sklepom sodišča prve stopnje z dne 14. 10. 2014, zoper katerega se je tožnik pritožil. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožnika na plačilo sodne takse pozvalo šele potem ko je sklep o odmeri takse z dne 14. 10. 2014 postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP, ko je zavrnilo tožnikov predlog za podaljšanje roka za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi za nadaljnjih 15 dni. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZPP se na predlog prizadete osebe sicer lahko podaljša rok, ki ga je določilo sodišče, če so zato upravičeni razlogi. Vendar se ta določba nanaša le na roke, ki jih določi sodišče, torej na sodne roke. Rok za plačilo sodne takse pa je zakonski rok in je določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami). Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na sodno prakso, razvidno iz v sklepu navedenih odločb, po kateri je rok za plačilo sodne takse nepodaljšljiv.

Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, ali je bil tožnik v stiku s svojimi pooblaščenci in ali so ga ti obvestili o odločitvi sodišča, da je zavrnjena njegova vloga za celotno ali delno oprostitev plačila sodne takse. Sodna pisanja so bila tožniku v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP pravilno vročena tako, da so bila vročena njegovim pooblaščencem.

Ni možno slediti pritožbenim navedbam o slabem premoženjskem stanju tožnika, saj je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks že pravnomočno odločeno ravno na podlagi podatkov o premoženjskem stanju tožnika. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na to, da mu je bila z izpodbijanim sklepom odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.