Jedro

V zvezi z uporabo avtomobila prvostopenjskemu organu ni bila predložena nikakršna dokumentacija (niti s strani tožnika niti s strani družbe K. d.o.o.), zato je bil kot osnova pravilno uporabljen mesečni strošek navedene družbe za plačilo leasing obroka po pogodbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 02-00391-0 z dne 28. 2. 2012, izdano tožniku v obnovljenem postopku, najprej odločil, da se odločba o odmeri dohodnine za leto 2010 z dne 31. 5. 20110 odpravi in nadomesti s to odločbo, nato je odmeril dohodnino za leto 2010 v višini 25.479,60 EUR ter ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami znaša 5.152,85 EUR. Ker je tožnik po odpravljeni odločbi že plačal 2.111,49 EUR, mora po tej odločbi plačati še razliko v višini 3.041,36 EUR v roku 30 dni.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora pri družbi K. d.o.o. za obdobje od 1. 1. do 31. 1. 2010 ugotovljeno, da je tožnik, ki pri navedeni družbi ni zaposlen, uporabljal službeno vozilo v zasebne namene. Ker glede na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) uporaba službenega vozila v zasebne namene pomeni drug dohodek za zavezanca (11. točka tretjega odstavka 105. člena), je prvostopenjski organ tožniku ponovno odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 25.479,60 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami znaša 5.152,85 EUR. Ker je tožnik po odpravljeni odločbi že plačal 2.111,49 EUR mora plačati še razliko v višini 3.041,36 EUR.

Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-01-89/2013-2 z dne 19. 4. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pojasni, da tožnik ki pri družbi K. d.o.o. ni bil zaposlen, službeno vozilo te družbe uporabljal v zasebne namene in se sklicuje na določbe ZDoh-2. Ker ugotovljene okoliščine predstavljajo obnovitveni razlog po 89. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), je bil pri tožniku uveden postopek obnove odmere dohodnine. Sporna dejstva so bila tožniku predstavljena v vabilu, s katerim je bil v smislu varstva pravic stranke povabljen k davčnemu organu, da se do navedenih ugotovitev opredeli. Tožnik je dne 19. 12. 2011, ko se je na vabilo zglasil pri prvostopenjskem organu, na ugotovitve napovedal pismeni odgovor. Nato je podal izjavo, v kateri je pojasnil okoliščine v zvezi z uporabo osebnega avtomobila BMW X5 z reg. oznako ... Drugostopenjski organ pojasni, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno, če so izpolnjene procesne predpostavke.

V obravnavani zadevi je bil dne 1. 12. 2011 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti, saj je bilo predhodno ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Sklicuje se na 89. člen ZDavP-2 in meni, da so bila nova dejstva oziroma novi dokazi kot obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazani in da je bila obnova postopka upravičena, saj so bili naknadno glede na odločbo o odmeri akontacije dohodnine od drugih dohodkov pri družbi K. d.o.o. za tožnika ugotovljeni višji osebni prejemki, kot so bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine. Nato se sklicuje na relevantne določbe ZDoh-2. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožnik v letu 2010 prejel dohodke, ki se štejejo za druge dohodke in so obdavčljivi. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da družba K. d.o.o. za službeno vozilo znamke BMW X5 reg. oznake ... ni predložila evidence o opravljenih vožnjah in potnih nalogov, s katerimi bi dokazala, da se je osebno vozilo uporabljalo le v službene namene, istočasno pa so bili na podlagi Sporazuma o medsebojnem sodelovanju ter Protokola o posredovanju informacij in podatkov pridobljeni podatki Policijske uprave Novo mesto o izdanih plačilnih nalogih za storjene kršitve z navedenim osebnim vozilom, izdani kršitelju A.A. Tudi račun pravne osebe M. d.o.o. za opravljeno storitev servisa in popravila spornega vozila je bil izdan na ime tožnika. Obenem analiza potnih nalogov, ki jih je N. d.o.o. (kjer je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen) izročila Policijski upravi Novo mesto kaže, da je tožnik vse službene poti v letu 2010 opravil z omenjenim vozilom. Navedeno vozilo je torej službeno vozilo družbe K. d.o.o., kjer tožnik ni bil nikoli zaposlen. Glede na analizo potnih nalogov za leto 2010, posredovanih s strani N. d.o.o. za službena potovanja delavca A.A., pa je ta za službene poti uporabljal vozilo BMW X5, reg. oznake ... Tožnik uporabe avtomobila ni zanikal in je v izjavi s katero se je odzval na ugotovitve povedal, da mu je avto posodil prijatelj B.B. direktor podjetja K. d.o.o., kot vračilo za uslugo iz leta 2000, kar pa ugotovljeno nima vpliva. Ker v zadevi ni sporo, da je tožnik vozilo uporabljal (to kažejo potni nalogi N. d.o.o. in izdani plačilni nalogi Policijske uprave Novo mesto) in da je bil leasingojemalec tega vozila podjetje K. d.o.o. (pogodba o finančnem leasingu z dne 21. 11. 2007 med H. d.o.o. in K. d.o.o., ki ima vozilo zavedeno v registru osnovnih sredstev), so navedbe tožnika, da je mislil, da je vozilo last fizične osebe, direktorja B.B., neupoštevne. Z uporabo avtomobila v lasti pravne osebe K. d.o.o. v zasebne namene je tožnik s strani pravne osebe prejel druge dohodke, od katerih je bila pri pravni osebi že obračunana akontacija dohodnine, potrebno pa jih je bilo vključiti tudi v davčno osnovo za odmero dohodnine, zato je odločba prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede pritožbenega ugovora o načinu izračuna bonitete se sklicuje na prvi odstavek 108. člena in 43. člen ZDoh-2 in pojasni, da se znesek bonitete praviloma določa na podlagi primerljive tržne cene. Če te ni mogoče določiti, pa se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete. Ker družba K. d.o.o. prvostopenjskemu organu ni predložila nobene dokumentacije v zvezi z uporabo avtomobila, je bil za osnovo določen mesečni strošek delodajalca, to pa je znesek mesečnega leasing obroka po leasing pogodbi. Pri tem ni pomembno, od česa je odvisen mesečni leasing obrok, saj zakon za davčno osnovo šteje strošek, to pa je v tem primeru leasing obrok, ki ga je družba za avto plačala leasingodajalcu. Če bi bil leasingojemalec tožnik, pa bi isti strošek nosil sam. Tožnik pa v zadevi niti ne predlaga drugačnih konkretnih podatkov (predlaga zgolj različne načine izračunov).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ugotavlja, da mu je bila z izpodbijano odločbo dodatno odmerja dohodnina za leto 2010 v višini 3.041,36 EUR. Meni, da je drugostopenjski organ neutemeljeno zavrnil tožnikovo izjavo, s katero dokazuje prijateljske vezi z direktorjem družbe K. d.o.o. z obrazložitvijo, da mu je direktor dal v uporabo službeno vozilo in ne vozilo v svoji lasti. Tožnik se z navedenim ne strinja. Iz prometnega dovoljenja namreč ni mogel razbrati, kdo je lastnik vozila (vpisan je bil H. d.o.o.), prijatelj (direktor in lastnik družbe K. d.o.o.) pa mu je v uporabo ponudil svoje vozilo. Tožnik ne more odgovarjati in nositi posledic za prejeto uslugo prijatelja, ki je bil pri razumevanju oziroma navajanju lastništva vozila nedosleden. Zato se ne strinja s predpostavko, da bi moral vedeti, da gre za drug (obdavčljiv) dohodek, saj ni vedel niti tega, da je vozilo last pravne osebe. Meni, da drugostopenjski organ ni presodil obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izračun višine drugega dohodka in jih zato v tožbi v celoti ponavlja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v obravnavani zadevi niso sporne ugotovitve, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje glede uporabe osebnega avtomobila znamke BMW X5, reg. oznake ... in plačila goriva s plačilno kartico družbe K. d.o.o.. Navedeno tudi po presoji sodišča predstavlja zadostno dejansko podlago za obnovo postopka odmere dohodnine in izdajo izpodbijane odločbe z upoštevanjem drugih dohodkov tožnika iz naslova uporabe vozila v zasebne namene.

Glede načina izračuna bonitete, ki mu tožnik ugovarja, sodišče ugotavlja, da je vrednotenje bonitet in vštevanje v davčno osnovo določeno v 43. členu ZDoh-2, po katerem se znesek bonitete praviloma določa na podlagi primerljive tržne cene. Le, če primerljive tržne cene ni mogoče določiti, se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete. Ker v zvezi z uporabo spornega avtomobila prvostopenjskemu organu ni bila predložena nikakršna dokumentacija (niti s strani tožnika niti s strani družbe K. d.o.o.), je bila tudi po presoji sodišča kot osnova pravilno uporabljen mesečni strošek navedene družbe za plačilo leasing obroka po pogodbi. Tožbene navedbe glede višine obroka so po presoji sodišča neupoštevne, saj že ZDoh-2 kot davčno osnovo šteje strošek, ki je v tem primeru znesek leasing obroka, plačanega za avto s strani družbe K. d.o.o. leasingodajalcu. Ob tem je zato razlogovanje, od česa je odvisen mesečni leasing obrok, nepomembno. Glede navedb o upoštevanju dobe vračila oziroma trajanja leasinga, pa tožnik niti ne navaja niti ne dokazuje, da v zadevi ne bi bilo upoštevano pravilno časovno obdobje. Sicer pa je že drugostopenjski organ navedel, da bi strošek leasing obroka bremenil tožnika, če bi bil on sam tudi leasingojemalec Davčna osnova je bila s stani prvostopenjskega organa ugotovljena na podlagi podatkov, ki jih je pridobil tekom postopka, saj, kot je že navedeno, niti družba K. d.o.o. niti tožnik nista predložila listin, ki bi lahko vplivale na odločitev glede višine davčne osnove.

Sicer pa se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe argumentirano zavrača pritožbene ugovore. Ker so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.