Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo iz razloga, za katerega ne odgovarja oziroma da je tožnik pristal na to, da se mu stanovanje izroči po (prvotno) dogovorjenem datumu, je dolžna plačati pogodbeno kazen za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.902,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2005 do plačila (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo 1.602,12 EUR pravdnih stroškov tožnika skupaj s pripadki (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče po ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je stališče sodišča, da tožnik ni bil dolžan predhodno pridobiti soglasja toženca za spremembe, napačno. Kot je pravilno navedlo Višje sodišče v sodbi II Cp 2679/2009, ko je odločalo o identičnemu zahtevku drugih tožnikov za plačilo pogodbene kazni zoper istega toženca, bi moral tožnik pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke, saj to utemeljujejo že splošne določbe pogodbenega prava. Tožena stranka se je s pogodbo do dne 15. 3. 2005 pod grožnjo pogodbene kazni zavezala izročiti le stanovanje, kot je bilo to določeno v pogodbi, in ne morda stanovanja, na katerem bodo do tedaj izvedene dodatne spremembe na željo kupca. Obveznost soglasja pa sicer izhaja tudi iz 5/2 člena pogodbe. Obvezanost predložitve potrdila o plačilu sprememb je le dodatna obveznost, ki predpostavlja že prej pridobljeno soglasje toženca. Glede na stališče Višjega sodišča pa je nepravilno tudi stališče, da iz dopisa toženca z dne 10. 3. 2004 izhaja, kaj drugega kot možnost izvedbe sprememb, nikakor pa ni mogoče sklepati, da sam dopis dokazuje, da tožniku ni bilo treba pridobiti soglasja toženca. Iz dopisa tudi ni mogoče sklepati, da je bilo soglasje dano vnaprej, je pa razvidno, da bi moral tožnik pridobiti soglasje investitorja. Povsem materialnopravno napačno in brez podlage v pogodbi je stališče sodišča, da je bil tožnik šele dne 15. 4. 2005 prvič „zaprošen“ za soglasje, kar naj bi kazalo, da ne gre za pogodbeno obveznost, saj bi moral biti sicer pozvan. Sicer pa tudi, če bi bila tožena stranka seznanjena s spremembami, bi vzrok zamude spadal v sfero tožnika in samo na podlagi seznanjenosti s spremembami ne bi prišel v sfero toženca, kar pomeni, da toženec ne more odgovarjati za zamudo. Ne glede na obveznost pridobitve soglasja toženca pa je bistven odgovor na vprašanji, kakšna je pravna narava zaprosila za soglasje ter ali je izvajanje sprememb v stanovanju na željo tožnika povzročilo zamudo, na kateri je sodišče odgovorilo zmotno. Zmotno je tako stališče sodišča, da tožnik s podpisom zaprosila za soglasje z dne 9. 5. 2005 ni pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele 9. 5. 2005. Stališče sodišča, da iz razloga, ker je bilo soglasje sklenjeno z G. d.o.o. (v nadaljevanju G.), ki ni pogodbena stranka, nima nobenega vpliva na podaljšanje roka izročitve, je v diametralnem nasprotju s stališčem v isti sodbi, da je tožnik povsem pravilno in v skladu s pogodbo naročal spremembe v stanovanju pri G. Razlogi sodbe so torej med seboj v nasprotju (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Stališče sodišča, da tožnik s podpisom zaprosila za soglasje ni pristal na nov rok izročitve, pa je nepravilno tudi v primeru, da se rok izročitve ne more spremeniti v dogovoru z G.. Potrebno je namreč šteti, da gre pri zaprosilu za soglasje za izjavo volje tožnika, ki jo je podal tožencu in slednji jo je sprejel tako, kot se glasi. V zaprosilu za soglasje je jasno določeno, kdaj bo G. stanovanje zaradi izvajanja sprememb izročil tožencu. Zahteva, da bi toženec moral stanovanje tožniku izročiti že pred tem datumom, se tako izkaže kot neutemeljena. Tožnik s svojimi navedbami nasprotuje svoji takratni volji, kar pa je nedopustno. Stališče sodišča, da naj zaprosilo za soglasje ne bi predstavljalo svobodno izražene volje tožnika, pa je napačno, saj ga ni potrdil nobeden od izvedenih dokazov. Iz izpovedb tožnika ter prič P. in S. izhaja namreč kvečjemu nasprotno. Ker sodišče izpovedb omenjenih prič ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu napačno ugotovljeno. Poleg tega pa je tožnik prav glede okoliščin podpisovanja zaprosila v svoji izpovedbi zapadel v takšna nasprotja, da mu nikakor ne gre verjeti. Njegova izpoved v tem delu nasprotuje izpovedbi prič M.K. in V.S. Ne drži zato stališče sodišča, da je pravo voljo predstavljal zgolj primopredajni zapisnik, ne pa tudi zaprosilo za soglasje. Ni logično, da bi tožnik po tem, ko je že prevzel ključe stanovanja in podpisal zapisnik, podpisal še zaprosilo, če se z njegovo vsebino ni strinjal. Tožnik je bil tudi seznanjen s pravno naravo zaprosila s strani toženca še pred njegovim podpisom, in sicer 16. 3. 2005 in 25. 3. 2005 s sporočilom za javnost posredovanim vsem kupcem. Ker je v omenjenem sporočilu povsem jasno razloženo, kakšne so posledice sporazuma, ki ga je pripravil G., so zato navedbe, da ni šlo za pravo voljo tožnika, neutemeljene. Sodišče se do omenjenih dopisov toženca sploh ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, posledično pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Podpis pa tudi ni bil izsiljevan, kar izhaja iz izpovedi prič K., S. in K. Prav tako pa ne drži, da bi bilo tožniku zagotovljeno, da podpis ne bo imel nobenih posledic na plačilo pogodbene kazni. Sodba pa je napačna tudi v delu, kjer sodišče navaja, da naj naročene spremembe ne bi mogle povzročiti zamude pri izročitvi do 9. 5. 2005. Sodišče v tem delu ni upoštevalo jasnih in skladnih izjav prič, ampak je zaključek napravilo samo, brez ustreznih strokovnih znanj. Glede na izpovedbe prič S., P. in K. sodišče ne bi smelo napraviti drugačnega zaključka kot to, da so spremembe povzročile zamudo. Neutemeljen in predvsem z dokazi nepodprt je zato zaključek sodišča, da dvomi, da bi se za izvedbo del v višini 95.480,00 SIT lahko gradnja zavlekla do 9. 5. 2005. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim tožnik (kupec) vtožuje plačilo pogodbene kazni v višini 4.902,89 EUR, ker mu je toženec (prodajalec) izročil stanovanje šele 9. 5. 2005 in ne do 15. 3. 2005, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je 247. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter prodajna pogodba z dne 23. 3. 2004 (natančneje 7. člen). Toženec plačilu pogodbene kazni nasprotuje iz dveh razlogov. Sklicuje se, da je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo, ker je tožnik brez njegovega soglasja naročal obsežne spremembe v stanovanju, trdi pa tudi, da do zamude pri izročitvi sploh ni prišlo, saj je tožnik soglašal s tem, da se mu stanovanje izroči po prvotno dogovorjenem datumu (in sicer dne 9. 5. 2005).

Glede na takšen ugovor toženca je sodišče prve stopnje, po tem, ko je ugotovilo, da toženec tožniku ni izročil stanovanja do pogodbeno dogovorjenega datuma, pravilno presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 250. člena OZ, skladno s katero se dolžnik ekskulpira, če dokaže, da je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Za razbremenitev odgovornosti mora torej tožena stranka dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere. To pa je, če je vzrok za objektivno stanje nepravilne izpolnitve ali zamude dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj dolžnikove sfere (prim. Komentar dr. Nine Plavšak k 240. členu OZ v 2. knjigi Obligacijskega zakonika s komentarjem, GV Založba, 2003), ali ravnanje upnika, ki ima znake upniške zamude. Tožena stranka se lahko razbremeni, če dokaže, da je do zamude z izročitvijo stanovanja tožniku prišlo zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (ekskulpacijski razlogi pri kršitvi pogodbene obveznosti iz 240. člena OZ). Z uporabo gramatikalne in teleološke razlage (82. člen OZ) sporne določbe prodajne pogodbe, s katero je bila dogovorjena možnost sprememb v stanovanju (5/2. člen) ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral soglasje za izvajanje sprememb v stanovanju od tožene stranke pridobiti investitor in ne tožnik, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati, da je odgovoren za zamudo, ker tožene stranke ni zaprosil za soglasje za izvajanje sprememb. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, zaradi česar se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje, na pritožbene očitke pa odgovarja sledeče. Strinjati se je s pritožbo, da mora načeloma v skladu s splošnimi določbami pogodbenega prava pogodbena stranka, ki želi spremembe na predmetu pogodbe, pridobiti soglasje za te spremembe od nasprotne pogodbene stranke, vendar pa je treba v konkretnem primeru, ko se ugotavlja, ali je tožnik upravičen do plačila pogodbene kazni, upoštevati vse okoliščine primera, iz katerih izhaja, da je bil investitor tisti, ki bo moral iti po soglasje za izvajanje sprememb k tožencu, in ne tožnik, ki je spremembe naročil pri investitorju oziroma izvajalcu, tako kot mu je bilo ponujeno s strani toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je toženec tožnika z dopisom z dne 10. 3. 2004 obvestil, da investitor tožniku v soglasju s toženo stranko omogoča tudi določene spremembe in ga napotil glede možnosti in načina izvedb sprememb na kontaktno osebo. Tožnik je ravnal v skladu s tem napotilom in se zaradi želenih sprememb obrnil na kontaktno osebo, ki ga je napotila na pridobitev projektne dokumentacije, s pridobljeno dokumentacijo pa je bil napoten k izvajalcu (G.), ki je bil, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v skladu z Dogovorom o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev (priloga A10), sklenjenim med tožencem, investitorjem in izvajalcem, določen za koordinatorja in nosilca vseh aktivnosti za izvedbo sprememb na željo končnega kupca. Sledenji je tožniku izdal ponudbo in račun, ki ga je tožnik tudi plačal, po tem pa spremembe tudi izvedel. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je tožnik ravnal v skladu z navodili toženca, ki ga je napotil k investitorju, ter nato po navodilih investitorja in izvajalca, ki sta bila v pogodbenem razmerju s tožencem. Prav zaradi tega pa tožnik ni imel razloga za sum, da toženec za spremembe v stanovanju ni dal soglasja, pri čemer pa, kot že navedeno, tudi ni bila njegova dolžnost, da sam pridobi soglasje neposredno od toženca. Dejstvo, da toženec ni dal soglasja za spremembe, upoštevaje vse navedeno tožniku, ki je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, ne more iti v škodo. Ob tem velja še dodati, da okoliščina, da investitor (in izvajalec), od katerih se pričakuje večja stopnja skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka), nista pridobila potrebnega soglasja, niti preden so se začele izvajati spremembe v stanovanju tožnika, niti po izvedbi teh sprememb, spada v notranjo sfero toženca, saj gre za ravnanje tretjih, s katerima je (bil) toženec v poslovnem razmerju (glej Dogovor A10).

V zvezi z vprašanjem pridobitve soglasja za izvajanje sprememb v stanovanju pa pritožbeno sodišče pritožniku še odgovarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vsebine dopisa z dne 10. 3. 2004 utemeljeno sklepalo, da iz dopisa ne izhaja skupni namen pogodbenih strank, da mora tožnik, če želi spremembe, od toženca zahtevati posebno soglasje za spremembe, pri čemer pa sklepa, da tožniku ni potrebno pridobiti soglasja neposredno od toženca, ni naredilo zgolj na podlagi tega dopisa, temveč tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov (npr. izpovedbe prič M.Š.B., M.K...). Poleg tega pa sodišče prve stopnje na podlagi omenjenega dopisa ni sklepalo, da je soglasje toženca dano v naprej, kot zmotno navaja pritožba, saj navedeno ne izhaja nikjer iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa tudi ni sprejelo stališča, da tožnik ni bil dolžan pridobiti soglasja investitorja, temveč je, glede na izpovedbo priče M. Š. B., da tožena stranka ni dala soglasja za spremembe zato, ker investitor ni dal soglasja, zgolj navedlo, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi moral tožnik pridobiti soglasje od investitorja.

V zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na odločbo naslovnega sodišča, opr. št. II Cp 2679/2009, ki je zavzela nasprotno stališče, torej, da bi moral tožnik kot kupec pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje od tožene stranke, pa pritožbeno sodišče opozarja, da ta odločitev še ne pomeni utrjene sodne prakse, saj je v zadevah pod opr. št. II Cp 3778/2009 in II Cp 204/2010 naslovno sodišče pritrdilo interpretaciji, da določba drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe ne zahteva pridobitve soglasja s strani kupca neposredno od tožene stranke. Glede na takšno interpretacijo, ki jo, kot že navedeno, sprejema tudi pritožbeno sodišče, pa tožniku ni mogoče očitati odgovornosti za zamudo, zgolj iz razloga, ker soglasja ni pridobil od tožene stranke.

Tudi v primeru, da bi se izkazalo, da je bila dolžnost tožnika, da pridobi soglasje za spremembe neposredno od tožene stranke, pa to ne bi bilo dovolj za toženčevo razbremenitev obveznosti plačati pogodbeno kazen. Glede na uvodoma povzet ugovor tožene stranke bi namreč bil, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je tožnik spremembe naročal samovoljno, odločilen tudi odgovor na vprašanje, kot pravilno opozarja sam pritožnik, ali je izvajanje sprememb na željo tožnika povzročilo zamudo pri izročitvi stanovanja. Trditveno in dokazno breme glede tega vprašanja pa je, glede na domnevo, da vzrok za kršitev izvira iz sfere dolžnika, na tožencu, v breme katerega je dogovorjena pogodbena kazen. Vendar pa toženec v tem delu trditvenega bremena ni zmogel, saj ni konkretno navedel, kakšne spremembe in katera dela so bila izvedena po naročilu tožnika (ni navedel obsega in zahtevnosti sprememb), ter kako in za koliko časa je posamezna sprememba vplivala na zamudo pri izročitvi stanovanja oziroma zakaj je bilo potrebno za gradnjo in izdelavo stanovanja s spremembami več časa, kot pa bi ga bilo za gradnjo in izdelavo stanovanja brez sprememb. Ker je torej toženec preveč splošno zatrjeval, da so obširne spremembe vplivale na zamudo, je tudi iz tega razloga njegov ugovor neutemeljen (oziroma takšen pavšalen ugovor niti ne omogoča presoje njegove utemeljenosti). Ker dokazni postopek ni namenjen dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage, pač pa dokazovanju resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev, tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je dokazni postopek pokazal, da so bile prav izvedene spremembe vzrok za zamudo (to naj bi potrdile priče S., P., K.) in da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Eno od bistvenih vprašanj za toženo stranko predstavlja tudi pravna narava in posledice s strani tožnika in G. (izvajalca) podpisanega zaprosila za soglasje (priloga B5). V pritožbi vztraja na stališču, da je tožnik s podpisom omenjenega soglasja z dne 9. 5. 2005 pristal na izročitev stanovanja šele tega dne, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritrjuje namreč stališču sodišča prve stopnje, da vsebina zaprosila za soglasje nima glede podaljšanja roka izročitve stanovanja tožniku prav nikakršnih pravnih učinkov, saj sta podpisnika zaprosila le tožnik in družba G., ki pa ni stranka prodajne pogodbe. Omenjeno zaprosilo za soglasje je sicer naslovljeno na toženo stranko, vendar pa je izvedeni dokazni postopek pokazal, da tožena stranka soglasja za spremembe nikoli ni dala. Nekonkretizirana pritožbena navedba, da je tožena stranka sprejela izjavo volje tožnika, ki izhaja iz podpisanega zaprosila, zato ne drži. Na tem mestu je velja še dodati, da toženec sicer nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral tudi toženec kot pogodbena stranka soglašati s podaljšanjem roka. Meni namreč, da je navedeni zaključek v diametralnem nasprotju s stališčem, da je tožnik pravilno in v skladu s pogodbo naročal spremembe v stanovanju pri izvajalcu, vendar pa pritožbeno sodišče zatrjevanega nasprotja ne vidi. Toženec namreč zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, da je tožnik lahko naročal spremembe pri investitorju oziroma izvajalcu, tudi štelo, da sta lahko tožnik in investitor oziroma izvajalec spreminjala določila prodajne pogodbe, ki se nanašajo na lastnosti stanovanja, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da bi moral (tudi) toženec dati soglasje za te spremembe. Kljub temu, da toženec kot pogodbena stranka soglasja za spremembe ni dal, pa ta okoliščina, iz zgoraj navedenih razlogov, ne more iti v škodo tožnika glede upravičenosti do pogodbene kazni. Zatrjevana kršitev s tem ni podana.

Tudi v primeru, da bi se izkazalo, da je tožena stranka dala soglasje za spremembe oziroma da sta lahko tožnik in izvajalec, kot trdi pritožba, spreminjala pogodbeno dogovorjeni rok izročitve, pa to ne bi pomenilo, da je bil pogodbeni rok izročitve stanovanja s podpisom spornega zaprosila spremenjen. Iz po oceni pritožbenega sodišča ne povsem jasnega in tudi zavajajočega odstavka zaprosila, s katerim naj bi bil po mnenju toženca dogovorjen nov rok izročitve stanovanja tožniku, namreč nikjer ne izhaja, da se tožnik strinja z novim rokom izročitve stanovanja, temveč iz njega zgolj izhaja, da se tožnik kot kupec ter G. na podlagi prejetega soglasja investitorja in tožene stranke - ki ga sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bilo - dogovorita za izvršitev odobrenih sprememb v roku do 9. 5. 2005. Zaprosilo torej v tem delu govori le o roku za izvršitev odobrenih sprememb, in ne morebiti o roku za izročitev stanovanja tožniku (navedeno roka pa nista nujno enaka). V nadaljevanju zaprosila je sicer navedeno, da se v tem primeru šteje omenjeni datum za rok izročitve stanovanja, vendar ne tožniku, kar bi edino omogočalo zaključek, da je s podpisom zaprosila prišlo do tožnikovega soglasja, da se pogodbeni rok izročitve spremeni, temveč investitorju in tožencu. Kar pa očitano kaže na to, da je bilo zaprosilo sestavljeno zato, da bi izvajalec izpolnil svojo obveznost iz Dogovora o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev (priloga A10), na katerega se zaprosilo sicer tudi sklicuje, pri čemer pa navedeni dogovor tožnika ne zavezuje, saj sam ni bil njegov podpisnik. Upoštevaje navedeno, toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o pravni naravi in posledicah spornega zaprosila za soglasje.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da ne drži pritožbena navedba, da je bil tožnik pred podpisom zaprosila s sporočiloma za javnost z dne 16. 3. 2005 (A4) in 25. 3. 2005 (A7 in ne A8, kot navaja pritožba) opozorjen na njegovo pravno naravo in posledice. Omenjeni sporočili namreč sploh ne govorita o spornem zaprosilu za soglasje, temveč o dogovoru za vračilo materiala, ki ga je tožnik sicer podpisal, vendar pa se z njim ni v celoti strinjal, saj je odstavek, s katerim naj bi se tožnik kot kupec strinjal s podaljšanjem roka primopredaje in se odpovedal uveljavljanju pogodbeni kazni, prečrtal, zraven pa še dopisal, da se z njim ne strinja (A6).

Materialnopravno napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da zaprosilo za soglasje podpisano 9. 5. 2005 ne prestavlja svobodno izražene volje. Za zaključek, da ne gre za svobodno izraženo voljo, bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da je do podpisa navedenega dokumenta prišlo zaradi napak volje (grožnje – 45. člen OZ, bistvene zmote – 46. člen OZ, ali prevare – 49. člena OZ), poleg tega pa bi morala postaviti tudi ustrezen razveljavitveni zahtevek (95. člen OZ). Ker takšen tožbeni zahtevek ni bil postavljen, samo z ugovorom neveljavnosti dogovora zaradi napak volje pa tožnik ne more uspeti, so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s svobodno voljo tožnika brezpredmetne. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj zaprosilo za soglasje, že iz zgoraj navedenih razlogov, ni imelo nikakršnih pravnih učinkov glede podaljšanja roka. Upoštevaje navedeno, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija dokazno oceno oziroma zaključke sodišča prve stopnje glede svobodne volje tožnika pri podpisu zaprosila.

Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo iz razloga, za katerega ne odgovarja, oziroma da je tožnik pristal na to, da se mu stanovanje izroči po (prvotno) dogovorjenem datumu, je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati pogodbeno kazen za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti, pravilna.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odstavek 155. člena ZPP).