Jedro

Terjatev iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu je mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za tako imenovano čisto denarno terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (prva alinea 1. točke izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 20. 12. 2002 do 31. 7. 2004 obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo s količnikom 2,50, ki jo je prejemal tožnik za dolžnost referent I za informatiko, ter plačo s količnikom 4,00, ki bi jo moral prejemati tožnik za dolžnost načelnika odseka S-6, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe in za čas od 1. 6. 2006 do 20. 12. 2007 obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo s količnikom 3,10, ki jo je prejemal tožnik na dolžnosti referent I. za informatiko ter plačo s količnikom 4,00, ki bi jo moral prejemati tožnik za dolžnost načelnika odseka S-6, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne razlike v plači dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe. V presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov v celoti, vključno s stroški pritožbe ter podrejeno, da izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1372/2006 z dne 14. 12. 2006, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje čiste denarne terjatve na podlagi 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, temveč gre prvenstveno za spor o določitvi oziroma povečanju količnika za določitev plače in šele v posledici tega za spor o višini denarne terjatve. Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločilo nasprotno, kot je odločilo vrhovno sodišče je takšna odločitev sodišča odstop od ustaljene sodne prakse in pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Tožena stranka je prepričana, da gre v predmetni zadevi za spor o določitvi osnovne plače, ki je izražena v količniku, katerega pa sestavljajo tudi vsi dodatki in ne za spor o čisti denarni terjatvi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je dejansko opravljal višje ovrednoteno delo in iz tega naslova vtožuje razliko v plači skupaj z dodatki. Po mnenju tožene stranke bi tožnik moral, v skladu z 2. odstavkom 100. a člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/2004 – uradno prečiščeno besedilo), sprožiti predhoden postopek pri delodajalcu, kar je tožnik sicer tudi storil z zahtevo za varstvo pravic dne 20. 12. 2007, nato pa bi moral vložiti tožbo v roku, ki ga določa specialni predpis. Ker je tožnik po svojem pooblaščencu vložil tožbo dne 21. 12. 2007, torej isti dan kot tudi zahtevo za varstvo pravic, ni postopal skladno s 100. a členom Zakona o obrambi in bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na ustaljeno sodno prakso in sicer sklep VDSS, opr. št. Pdp 234/2005 in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 189/2007. Tožnikova terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači iz naslova dejanskega dela ne predstavlja čiste denarne terjatve in se zato ni mogoče sklicevati na 204. člen Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je bil z ukazom šifra 012-02-1/01-138 z dne 31. 8. 2001 imenovan na dolžnost referent I. za informatiko in izdana mu je bila odločba o plači dne 31. 8. 2001, s katero je bil, skladno s formacijo in upoštevajoč napredovanja za dva plačilna razreda, razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 2,75. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno razsodilo, da je tožnik za obdobje od 20. 12. 2002 do 31. 7. 2004 upravičen do razlike plače med plačo s količnikom v višini 2,50, ki jo je prejemal za dolžnost referent I. za informatiko ter plačo s količnikom 4,00, ki bi jo moral prejemati za dolžnost načelnika odseka S-6. Iz odločbe št. 185-04-2/2002-236 z dne 30. 1. 2002 je razvidno, da je bil tožnik od 1. 2. 2002 dejansko kot referent I. za informatiko razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 2,90 in je v tej višini tudi po odločbi prejemal plačo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi tudi samo sklicevalo, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo moral prejeti za višje vrednoteno delo, kljub temu pa njegova odločitev ni sledila temu, razen za obdobje 1. 6. 2006 do 20. 12. 2006, ko je sodišče pravilno upoštevalo plačo, ki jo je tožnik dejansko v spornem obdobju prejemal in upoštevajoč napredovanje tožniku priznalo razliko v plači med 3,10 in 4,00. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka kot mu nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik s tožbo uveljavlja plačilo razlike v plači za obdobje od 20. 12. 2002 do 20. 12. 2007 in sicer bruto razliko v plači, med plačo s količnikom 2,50, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal za dolžnost referent I. za informatiko ter plačo s količnikom 4,00, ki bi jo moral prejemati za dolžnost načelnika odseka S-6, katero dolžnost je tožnik v tem času dejansko opravljal. Plača, ki jo je tožnik v tem obdobju prejemal je bila določena na podlagi pravnomočnih in dokončnih odločb tožene stranke z dne 30. 1. 2002, 6. 10. 2005 in 21. 7. 2005. Tožnik zoper te odločbe ni vložil ugovora na podlagi 3. odstavka 100. a člena Zakona o obrambi.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da upoštevajoč sodno prakso, v konkretnem primeru ne gre za denarno terjatev za katero bi bilo mogoče uporabiti 4. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), po katerem lahko tožnik uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred pristojnim sodiščem. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da za delavce na obrambnem področju velja posebna ureditev glede postopka uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, ki je urejen v 100.a členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) in določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti (2. odstavek 100.a člena ZObr). Ugovor zoper odločitev mora vložiti v roku 15 dni od prejema akta, s katerim je odločeno o pravicah, obveznostih in odgovornostih (3. odstavek 100.a člena ZObr), če pa ni zadovoljen z odločitvijo ali če minister oziroma pooblaščena oseba odločitev ne sprejme v 60 dneh, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (8. odstavek 100.a člena ZObr). Vendar pa niti navedena določba niti določbe o pravnem varstvu v ZJU (24. in 25. člen ter 33. - 39. člen) ne urejata primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnih razmerjih. Tožnik v obravnavanem primeru zahteva plačilo razlike v plači iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo. Takšno denarno terjatev pa lahko delavec, ob upoštevanju 1. odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, skladno z določilom 4. odstavka 204. člena ZDR. Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009. Da gre za uveljavljanje denarne terjatve je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevah Pdp 912/2008 z dne 21. 7. 2008, Pdp 525/2005 z dne 20. 10. 2006, Pdp 1576/2008 z dne 4. 6. 2009 in Pdp 1097/2008 z dne 10. 9. 2009. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008 odločilo, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje čiste denarne terjatve na podlagi 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, temveč da gre prvenstveno za spor o določitvi oziroma povečanju količnika za določitev plače in šele v posledici tega za spor o višini denarne terjatve. V konkretnem primeru se odločitev vrhovnega sodišča ne nanaša na uveljavljanje plačila po dejanskem delu, ampak na priznanje dodatka k plači za namestitev na nenaseljenem območju. Torej odločitev vrhovnega sodišča se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve, v kateri tožnik zahteva plačilo po dejanskem delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič V.P. ter B.Ž. pravilno zaključilo, da je tožnik v obdobju od 20. 12. 2002 do 31. 7. 2004 in od 1. 6. 2006 do 20. 12. 2007 dejansko opravljal delo načelnika sektorja S-6, za katero je določen količnik za obračun plače 4,00 in je zato tožnik za to obdobje upravičen do razlike v plači do količnika 4,00. Tožnik je upravičen do razlike v plači med plačo, po dejanskem delu in plačo katero je v spornem obdobju prejel izplačano za delovno mesto referent I za informatiko. Da je delavec upravičen do plače po dejanskem delu je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2007 in Višje delovno in socialno sodišče v zadevah opr. št. Pdp 912/2008, Pdp 1097/20008, Pdp 1240/2008 in Pdp 1576/2008. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je nanjo opozorila tudi pritožba. Podano je nasprotje med izrekom sodbe v 1. alinei 1. točke, kjer je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 20. 12. 2002 do 31. 7. 2004 obračunati razliko v plači med količnikom 2.50, ki jo je tožnik prejemal za dolžnost referenta I. za informatiko in količnikom 4.00, ki bi jo moral prejemati za dolžnost načelnika odseka S-6 in obrazložitvijo sodbe, kjer je sodišče zapisalo, da je tožnik upravičen, za isto obdobje, do razlike med izplačano plačo po količniku 2.75 (pri tem se je sklicevalo na odločbo z dne 30. 1. 2002 – priloga A1) in plačo po količniku 4.00. Hkrati je sodišče prve stopnje za isto obdobje zavrnilo višji tožnikov zahtevek – razliko v plači od plače na podlagi količnika 2.50. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po svoji naravi ni takšna, da bi jo pritožbeno sodišče lahko odpravilo z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi, na podlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo navedeno nasprotje in bo šele po dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem bo razčistilo kakšno plačo je tožnik v spornem obdobju prejemal, o zadevi lahko ponovno odločilo.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.