Jedro

Med naložbami, ki jih je tožnik sicer konkretno navedel v poslovnem načrtu, nesporno ni ne balirke in ne ovijalke. Zato v konkretnem primeru za uveljavljanje nepovratnih sredstev niso bili izpolnjeni pogoji iz javnega razpisa. Iz slednjega namreč dovolj jasno sledi zahteva, da se nepovratna sredstva dodelijo zgolj za tiste naložbe, ki so bile opredeljene v poslovnem načrtu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo o pravici do sredstev v izpodbijani 2. točki izreka odločil, da se tožniku ne odobrijo nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za nakup kmetijske mehanizacije in strojne opreme, namenjene lastni primarni kmetijski pridelavi, oziroma storitvam s kmetijsko mehanizacijo: balirka za valjaste (okrogle) bale in ovijalka za valjaste (okrogle) bale v višini 8 663,33 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dal vlogo na Javni razpis za ukrep 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, za naložbe mladih prevzemnikov kmetij za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje (v nadaljevanju Javni razpis). Vloga je bila popolna, v vlogi pa je tožnik prosil za sredstva za nakup kmetijske mehanizacije in strojne opreme, namenjene lastni kmetijski primarni pridelavi oziroma storitvam, in sicer: traktor kolesni 30kW ali več, balirka za valjaste (okrogle) bale, ovijalka za valjaste (okrogle) bale ter za splošne stroške.

Po določbah javnega razpisa v poglavju II, Predmet pogodbe, je v 3. točki določeno, da morajo biti naložbe opredeljene v poslovnem načrtu iz točke c) prvega odstavka 22. člena Uredbe 1698/2005/ES (v nadaljevanju Uredba ES), ki se nanaša na izvajanje ukrepa 112 Pomoč mladim prevzemnikom kmetij, sicer niso upravičene do podpore po tem Javnem razpisu. Po ugotovitvah organa prve stopnje je tožnik v zadevnem poslovnem načrtu v opisu potreb in razvojnih ciljev navedel, da namerava kupiti traktor, samonakladalko in opraviti manjšo obnovo hleva, kar po presoji organa prve stopnje pomeni, da tožnik do podpore za nakup balirke in ovijalke ni upravičen.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločitev prve stopnje zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na določbe Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba), ki urejajo predmet podpore, upravičene stroške, pogoje in merila za pridobitev nepovratnih sredstev za ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev iz PRP 2007-2013, ter na določbe Javnega razpisa, ki je bil objavljen na podlagi Uredbe. Posebej opozarja na 5. točko II. Poglavja Javnega razpisa (Predmet podpore javnega razpisa), ki določa, da se skladno s četrtim odstavkom 20. člena Uredbe kot mladi prevzemnik šteje upravičenec, ki je prejel pozitivno odločbo o podpori za prevzem kmetije, in na 3. točko istega poglavja, ki določa, da morajo biti naložbe iz prvega in drugega odstavka opredeljene v poslovnem načrtu, ki ga določa točka c) prvega odstavka 22. člena Uredbe ES in se nanaša na izvajanje ukrepa 112 Pomoč mladim prevzemnikom kmetij, sicer niso upravičene do podpore po tem javnem razpisu.

Pritožbeni organ je zaradi razjasnitve dejanskega stanja vpogledal v tožnikovo vlogo za ukrep 112. Iz opisa potreb in razvojnih ciljev – opisov naložb je razvidno, da je tožnik navedel, da bo vlagal v zamenjavo obstoječih starih strojev z novimi, ki bodo nudili boljše, varnejše in kvalitetnejše delo na kmetiji ter da so predvidene manjše obnove hleva in pomožnega gospodarskega objekta. Pod načrtovanimi naložbami, kjer je moral izrecno navesti vrsto naložbe, oceno vrednosti naložbe in načrtovano časovno izvedbo aktivnosti je tožnik navedel traktor, samonakladalko in manjšo obnovo hleva. Tožnik je torej v poslovnem načrtu jasno navedel vrste naložb, med katerimi pa ni balirke in ovijalke. Zato in ker so zahteve Javnega razpisa jasne, je prvostopni organ po presoji organa druge stopnje tožnikovo vlogo glede balirke in ovijalke upravičeno zavrnil. Pritožbeno navedbo, po kateri si je tožnik v vlogi oziroma poslovnem načrtu pridržal pravico, da naložbe spreminja, pa pritožbeni organ zavrne kot neutemeljeno in poudari, da je bilo treba (v poslovnem načrtu) vrste planiranih naložb natančno navesti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Toži zaradi kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega stanja ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je poslovni načrt za sodelovanje na javnem razpisu za ukrep 112 pripravil v skladu z Uredbo ES in zahtevami razpisa. Po tem razpisu mu je bil priznan status mladega prevzemnika, pregledan pa je bil tudi poslovni načrt za razvoj kmetijskega gospodarstva. V poglavju B.) v poslovnem načrtu, točka Vizija razvoja je navedel „...da so se s prevzemom kmetije pokazale določene potrebe, kot so večja fleksibilnost delovnih opravil, še poseben problem predstavlja dolgotrajno spravilo v določenih predelih, kjer so travniki bolj strmi ali oddaljeni, vse to pa je možno doseči z zamenjavo starih in dotrajanih strojev“. In še: „... ohranjalo se bo obstoječe stanje na kmetiji oziroma se bo vlagalo v zamenjavo obstoječih strojev z novimi, ki bodo nudili boljše, varnejše in kvalitetnejše delo na kmetiji“. V opombi pa je navedel, da je v primeru pozitivno rešene vloge možno kandidiranje za nakup novega traktorja in večje samonakladalke od obstoječe, oziroma da „se vrste naložb lahko nekoliko spremenijo“. S tem je opredelil alternativno porabo sredstev, kot to dovoljuje javni razpis za ukrep 112. Da je nakup kmetijske mehanizacije ustrezno opredelil in da zato lahko kandidira na Javnem razpisu, mu je potrdil tudi informator Agencije (prvostopnega organa), ko je pregledal poslovni načrt za ukrep 112, ki je sestavljen v skladu z 22. členom Uredbe ES. Ta določba nikjer ne zahteva natančnega popisa porabe finančnih sredstev, ki jih stranka lahko prejme od države članice, temveč se zahteva le poslovni načrt o nameravanem razvoju kmetijskih dejavnosti. Zato je tožnik prepričan, da je natančen popis porabe sredstev pretirana zahteva nacionalnih predpisov in presega zahteve citirane določbe Uredbe ES. Hkrati pa so izpolnjene tudi zahteve Javnega razpisa. Naložbe v kmetijsko mehanizacijo so opredeljene vsebinsko, zato je stališče prve stopnje, po katerem nakup balirke in ovijalke presega poslovni načrt, napačno. Zato tožnik meni, da na podlagi vsebine poslovnega načrta, ki je bil spoznan kot vsebinsko primeren, upravičeno zahteva, da se pozitivno reši celotna vloga na Javni razpis, tudi za balirko in ovijalko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno navaja še, da je bil Javni razpis objavljen z namenom sofinanciranja izključno investicij mladih prevzemnikov kmetij. Tožniku je bil status mladega prevzemnika priznan z odločbo št. 33114-7/2009/7 z dne 26. 10. 2009, ki mu je bila izdana na podlagi vloge na javni razpis za ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij. Iz te odločbe je jasno razvidno, da mora porabo sredstev, ki jih je dobil na podlagi tega razpisa, dokazovati s stroški izvajanja dejavnosti kmetije, po preteku petih let po izdaji odločbe o pravici do sredstev pa mora tudi izpolniti cilje, ki si jih je postavil v poslovnem načrtu. Razvojne cilje so lahko vlagatelji opredelili tudi s konkretno navedenimi investicijami, s katerimi bi kasneje lahko kandidirali na drugih razpisih.

Javni razpis pa je predmet financiranja omejil le na naložbe, opredeljene v poslovnem načrtu. V viziji razvoja tega poslovnega načrta je bilo mogoče izrecno navesti vrste naložb, oceno vrednosti naložbe in časovno izvedbo aktivnosti, kar je tožnik tudi izpolnil in na ta način zelo natančno določil razvojne cilje. Razvojni cilji se sicer v obdobju petih let lahko spremenijo. Vendar pa Zakon o kmetijstvu (ZKme-1) v 54. členu predpisuje, na kakšen način lahko stranke vložijo zahtevke za spremembo obveznosti, ki so jih že sprejele. Tožnik do vloge na Javni razpis ni zahteval spremembe, zato je zavezan realizirati tiste naložbe, ki jih je izrecno navedel v viziji razvoja. Pri tem tožena stranka poudari še, da navedena vizija razvoja tožnika ne omejuje pri izvedbi drugih naložb, vendar pa v tem primeru ne more kandidirati na zadevnem Javnem razpisu, ki je omejen na investicije, ki so jasno določene v viziji.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, je med strankama nesporno. Tako ni sporna vsebina tožnikove vloge (prijave) na Javni razpis in tudi ne vsebina poslovnega načrta (iz točke c) prvega odstavka 22. člena Uredbe ES), ki je bil podlaga za odločitev o dodelitvi (nepovratnih) sredstev iz razpisa. Spora torej ni o tem, da je tožnik v vlogi uveljavljal sredstva za nakup traktorja, balirke in ovijalke, kot tudi ni spora o tem, da balirka in ovijalka iz poslovnega načrta specificirano kot naložba nista razvidni. To pa po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri se tožniku sredstva za nakup balirke in ovijalke ne dodelijo, pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje.

Iz Javnega razpisa namreč tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, dovolj jasno sledi zahteva, da se nepovratna sredstva dodelijo za tiste naložbe, ki so bile opredeljene kot takšne v poslovnem načrtu. V poslovnem načrtu je od kmetijske mehanizacije, ki jo je tožnik uveljavljal v prijavi na javni razpis, v seznamu naložb naveden samo traktor. Samo traktor se omenja tudi v opombah k točki B.) poslovnega načrta, na katere se sklicuje tožnik in v katerih se sicer konkretno navaja le še samonakladalka kot verjetna naložba, pa še to očitno (in kot tožnik celo sam pove) z namenom ohranjanja obstoječega stanja na kmetiji oziroma vlaganja v zamenjavo obstoječih starih strojev z novimi, kot to izhaja iz Vizije razvoja kmetije. V smislu zamenjave starih strojev z novimi je razumeti tudi opombo, po kateri „se vrste naložb lahko nekoliko spremenijo“. Pri balirki in ovijalki za zamenjavo starih strojev z novimi očitno ne gre. Zato je tudi iz tega razloga tožnikovo sklicevanje na vsebino poslovnega načrta in na opombe k Viziji neustrezno in ga kot takšnega drugostopni organ utemeljeno zavrne.

Poslovni načrt je sicer tožnik nedvomno pripravil skladno z zahtevami javnega razpisa za ukrep 112 in v skladu z Uredbo ES. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za ta razpis oziroma za pogoje tega razpisa. Gre za Javni razpis (za ukrep 121), ki je, kot pravilno poudari že tožena stranka, predmet financiranja omejil, in sicer ga je omejil na naložbe, opredeljene v poslovnem načrtu. Med naložbami, ki jih je sicer tožnik konkretno navedel v poslovnem načrtu, nesporno ni ne balirke in ne ovijalke. Zato tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru za uveljavljanje nepovratnih sredstev za ta namen niso bili izpolnjeni pogoji iz Javnega razpisa.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je glede na nesporno dejansko stanje odločilo v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.