Jedro

Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela Zakona o izvajanju carinskih predpisov v evropski skupnosti v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd. Namen teh ukrepov je preprečevanje ponarejanja in piratstva.

Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Finančna uprava RS (v nadaljevanju: FURS) je na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU) in 74. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES) v povezavi s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe EU 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 (v nadaljevanju: Uredba 608/2013) v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine izdala odločbo, s katero je do pravnomočnosti odločitve sodišča zasegel 50 kartonov, 200 kosov, 750,00 kg parnih čistilcev H2O MOP (točka I izreka). Zavrnila pa je zahtevo tožnika za uničenje blaga, zadržanega na podlagi odločbe FURS 4243-644/2014-1 z dne 24. 11. 2014 (točka II izreka). Zaseženo blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga (točka III izreka). Ta odločba začne veljati takoj (točka IV izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je FURS 19 11. 2014 na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 začasno zadržal blago 50 kartonov, 200 kosov, 750,00 kg parnih čistilcev (v nadaljevanju: predmetno blago) zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke „H2O MOP X5“. O tem ukrepu je bil 1. 12. 2014 obveščen imetnik pravice, ki je vložil 23. 12.2014 tožbo na civilno sodišče zaradi ugotovitve kršitve pravic intelektualne lastnine. Pooblaščenec pošiljatelja (lastnika) blaga (družba A., Kitajska), odvetnik Odvetniške družbe B., o.p. d.o.o., ki se je izkazal s pooblastilom, je z dopisom 20. 11. 2014 in 27. 11. 2014, nasprotoval uničenju predmetnega blaga z izjavo. FURS je navedeno izjavo in pooblastilo štela za verodostojni listini. Zastopnik imetnika pravice je zaprosil za podaljšanje roka za vložitev tožbe zoper domnevnega kršitelja pravic intelektualne lastnine. Rok je bil podaljšan do 29. 12. 2014. Imetnik pravice je vložil 23. 12. 2014 zahtevo za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga zaradi spornosti izjave imetnika blaga, družbe A. s katero je ta nasprotoval uničenju blaga (v nadaljevanju: sporna vloga) in zaradi spornosti pooblastila danega Odvetniški družbi B., o.p., d.o.o. (v nadaljevanju: sporno pooblastilo). FURS je po proučitvi sporne vloge in spornega pooblastila menila, da gre za verodostojno in popolno vlogo ter za verodostojno pooblastilo, ki je bilo podpisano s strani pooblastitelja in opremljeno z žigom družbe, ki je predmetno blago poslala in katerega firma se nahaja tudi na tovorni dokumentaciji. Gre za pooblastilo, ki ga je dal imetnik predmetnega blaga, ki je to blago tudi poslal Navedeno izhaja tudi iz dokumentov predloženih v carinskem postopku (tovorni list, račun). Imetnik blaga ni podal soglasja za uničenje predmetnega blaga. Ne šteje se, da sta deklarant ali imetnik blaga potrdila svoje soglasje za uničenje predmetnega blaga v skladu s točko (c) prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013, o čemer je bil imetnik pravice ustrezno obveščen. Ker pogoji za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga iz prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 niso bili izpolnjeni, je FURS zahtevo tožnika za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga zavrnila.

Tožnik je vložil tožbo zoper točko II izreka izpodbijane odločbe, s katero je FURS zavrnila zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga zadržanega po odločbi FURS 4243-644/2014-1 z dne 24. 11. 2014. Tožnik meni, da so podane kršitve določb postopka, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da je nepravilno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je imetnik pravice blagovne znamke „H2O MOP X5“ predmetnega blaga, ki je bilo zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine s strani FURS, zadržano. Dne 14. 11. 2014 je bila pri takratni Carinski izpostavi Koper prejeta tranzitna deklaracija 14SI0064415763953, ki jo je vložila družba C. d.o.o. kot deklarant. Opravljen je bil pregled predmetnega blaga zaradi suma, da gre za ponarejeno blago. Tožena stranka je tožnika z dopisom 28. 11. 2014 pozvala, naj pisno potrdi, da gre za ponaredke, kar je tožnik tudi storil. Z odločbo tožene stranke 4243-644/2014-1 z dne 24. 11. 2014 je bilo predmetno blago zadržano in o tem obveščen špediter, družba C. d.o.o. Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. je kot pooblaščenec družbe A. z vlogo nasprotovala uničenju predmetnega blaga. Prejemnik predmetnega blaga je bila družba D. d.o.o.. Iz sporne vloge ni bilo razvidno, v čigavem imenu je bila dana, na njej ni bilo imena in tudi ne naslova stranke postopka. Sporni vlogi ni bilo predloženo pooblastilo. Tudi sicer je nepopolno tudi pooblastilo, dano Odvetniška družba B. o.p., d.o.o., ki ima navedeno ime pooblastitelja ter žig družbe. Iz pooblastila ni razvidno ime družbe, ki pooblastilo daje, naslov in identifikacijska številka pooblastitelja in tudi ne položaj podpisnika. Tožena stranka je izjavo o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga in pooblastilo, kljub pomanjkljivosti, napačno štela za veljavno. Posledično je bil tožnik primoran vložiti tožbo na ugotovitev kršitve pravic intelektualne lastnine (tretji odstavek 23. člena Uredbe 608/2013) zoper domnevnega kršitelja. Tožnik se s tem ne strinja in je zato 23. 12. 2014 vložil predmetno tožbo z zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga, ki pa jo je tožena stranka nezakonito zavrnila.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določbo 14. točke 2. člena Uredbe 608/2013, ki opredeljuje pojem „imetnika blaga“. Vlagatelj predmetne izjave o nasprotovanju uničenju blaga ni bil deklarant, družba C. d.o.o., ki je predložil račun 2014042 z dne 6. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je prodajalec predmetnega blaga družba A.. Ker je navedena družba navedena tudi na tovornem listu, je tožena stranka na podlagi tega ugotovila, da gre za lastnika predmetnega blaga, kar je napačno. Pri tem tožena stranka sploh ni izvedla ugotovitvenega postopka, kar predstavlja kršitev določb postopka.

Tožnik se v tožbi sklicuje na tretji odstavek 23. člena Uredbe 608/2013, po katerem lahko poda izjavo o nasprotovanju uničenju blaga zgolj deklarant ali pa imetnik blaga. Iz sporne vloge pa ne izhaja, kakšno funkcijo ima podpisnik E.E., ali je sploh zakoniti zastopnik družbe A. oziroma, na kakšni podlagi navedena družba pooblašča Odvetniško družbo B., o.p., d.o.o.. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je sporno vlogo (izjavo imetnika blaga) vložila dejansko upravičena oseba, navedena v tretjem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013. Tako je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tudi priloženo pooblastilo je nepopolno. Na njem je bil naveden zgolj pooblastitelj in ni bilo razvidno, v kakšni funkciji ta oseba nastopa ter ali je upravičena zastopati družbo A. Ker glede na povedano ni bila podana v roku 10 delovnih dni verodostojna in popolna izjava o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga, bi morala tožena stranka to blago uničiti, v skladu s c) točko prvega pododstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da sporne vloge ni mogoče šteti kot verodostojne, saj je pomanjkljiva. Tožnik je v vlogi z dne 23. 12. 2014 zahteval, da naj tožena stranka pozove vložnika vloge na dopolnitev vloge in sporne izjave oziroma k predložitvi popolnega pooblastila. Sklicuje se na prvi odstavek 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in meni, da bi morala izjava, kot vloga v upravnem postopku vsebovati popolno ime vlagatelja, naslov oz. sedež, matično številko in davčno številko. Tako ni podanih registrskih podatkov, potrebnih za identifikacijo subjekta, kar je še posebej pomembno v primeru tujih pravnih oseb. V danem primeru pa je celo podan sum, da tuja pravna oseba (imetnik blaga) ne obstoja. Iz sporne vloge ni bilo razvidno ali družba sploh obstaja in ali je dejanski lastnik predmetnega blaga. Ker je bila sporna vloga zelo pomanjkljiva, je tožena stranka ne bi smela upoštevati oziroma bi morala zahtevati njeno dopolnitev. Iz sporne vloge tudi ne izhaja, kakšen je bil položaj vlagatelja v carinskem postopku. S tem je podana tudi kršitev določb postopka.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da so bila kršena določila postopka, saj tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka, da bi ugotovila, kdo je lastnik predmetnega blaga in tudi ni zahtevala dopolnitve nepopolne vloge. Dejansko stanje v zadevi je bilo tako posledično nepravilno ugotovljeno. Nepravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo in sicer določba tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Zaradi napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka naredila tudi napačen sklep, da je izjavo o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga podala upravičena oseba. Posledično tako ni prišlo do uničenja predmetnega blaga in je bil tožnik primoran 23. 12. 2014 vložiti tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani na ugotovitev kršitve pravic mednarodne znamke 1063367 in modela skupnosti 001791898. Tožnik sodišču prvenstveno predlaga, da naj odpravi izpodbijani akt v zavrnilnem delu in da naj v tem delu v zadevi meritorno odloči, podrejeno pa, da naj izpodbijani akt v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je 24. 11. 2014 na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 izdala odločbo 4243-644/2014-1 o začasnem zadržanju predmetnega blaga. Z izjavo imetnika blaga je bila obveščena o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga. Odvetnik Odvetniške družbe B. o.p. d.o.o. je kot pooblaščenec imetnika predmetnega blaga nasprotoval uničenju tega blaga v skladu s točko c) prvega pododstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Tožena stranka je o nasprotovanju obvestila imetnika pravice ter ga pozvala naj v danem roku pred pristojnim sodiščem začne postopek za ugotovitev kršitve pravic intelektualne lastnine, kar je tožnik tudi v roku storil. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tudi zavrnila zahtevek imetnika pravice za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga, ker je Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. Finančnemu uradu Koper 20. 11. 2014 predložila dopis, iz katerega je razvidno, da zastopa lastnika predmetnega blaga, družbo A. in da nasprotuje uničenju tega blaga.

Po mnenju tožene stranke, navedenem v odgovoru na tožbo, je ugovor tožnika, da je neupravičeno priznala status lastnika predmetnega blaga kitajski družb A., neutemeljen. Da gre za imetnika blaga v smislu določb Uredbe 608/2013 izhaja iz dokumentov, ki jih je predložil deklarant, kot tudi iz transportnih dokumentov predmetnega carinskega postopka. Podatki v pooblastilu se ujemajo s podatki v dokumentih, ki jih je predložil deklarant. Sklicuje se na 14. točko 2. člena Uredbe 608/2013. Ne gre tudi za nepopolno vlogo v smislu 66. člena ZUP. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da imetnik predmetnega blaga ni podal soglasja za uničenje blaga (točka c) prvega odstavka 23. člena Uredbe 208/2013) in tako se ne šteje, da je potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Tožena stranka meni, da ni storila očitanih kršitev določb postopka in da je materialno pravo pravilno uporabila, saj so bili v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, družba C. d.o.o. kot deklarant oz. špediter v predmetnem carinskem postopku ni odgovorila na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek imetnika pravice za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga. Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. je namreč Finančnemu uradu Koper 20. 11. 2014 predložila dopis, iz katerega je bilo razvidno, da zastopa lastnika predmetnega blaga, družbo A. in da nasprotuje uničenju tega blaga. Tožena stranka je štela navedeno vlogo in pooblastilo, dano omenjeni odvetniški družbi, za verodostojni, popolni in pravilni.

Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela Zakona o izvajanju carinskih predpisov v evropski skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES) v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd. Namen teh ukrepov carinskih organov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine (točka 15 uvodnih določb Uredbe 608/2013).

Postopek za uničenje blaga implicira, da mora deklarant ali imetnik blaga sporočiti svoje morebitno nasprotovanje o uničenju. FURS je na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine, in sicer znamke „H2O MOP X5“, izdala odločbo 4243-644/2014-21 z dne 3. 2. 2015 o začasnem zadržanju blaga (parnih čistilcev). Z isto odločbo je FURS v točki II izreka zavrnila zahtevek tožnika za izdajo odločbe o uničenju blaga, zadržanega na podlagi odločbe FURS 4243-644/2014-1 z dne 24. 11. 2014, kar tožnik izpodbija v tem postopku. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko deklarant ali imetnik blaga v roku 10 delovnih dni poda pisno izjavo o nasprotju uničenju predmetnega blaga. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko je imetnik blaga preko svojega pooblaščenca v predpisanem roku pisno izjavil, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga, v skladu s točko c) prvega pododstavka prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Toženo stranko je obvestil o nasprotovanju uničenju blaga. Tako je v nastopila situacija iz tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013, ko je tožena stranka o tem obvestila imetnika odločbe, ki mora nato v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali o njegovem zadržanju začeti sodni postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. Imetnik pravice je 23. 12. 2014 vložil tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani na ugotovitev kršitve pravic intelektualne lastnine. Ker pa je imetnik pravice menil, da sta sporna vloga (izjava imetnika blaga o nasprotovanju uničenju) in sporno pooblastilo (dano Odvetniški družbi B. o.p., d.o.o.) pomanjkljivi in neverodostojni in bi tako tožena stranka morala v zvezi s predmetnim blagom izdati odločbo o uničenju tega blaga, je 23. 12. 2014 tudi vložil zahtevo za izdajo odločbe o uničenju predmetnega blaga, ki je bilo začasno zadržano na podlagi odločbe FURS 4243-644/2014-1 z dne 24. 11. 2014 o začasnem zadržanju blaga, kar je predmet tega postopka.

Ugovor tožnika, da je sporna vloga (izjava o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga) bistveno pomanjkljiva, ni utemeljen. Iz sporne vloge z dne 20. 11. 2014 nedvoumno in jasno izhaja, da kot pooblaščenec lastnika predmetnega blaga nastopa Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. oziroma njen odvetnik F.F. Iz izjave pa je razvidno tudi, da lastnik predmetnega blaga izjavlja, da ni kršil pravic intelektualne lastnine in da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. O nasprotovanju uničenju predmetnega blaga pa je bil tudi v zakonitem roku obveščen imetnik pravice. Tudi po mnenju sodišča je bila sporna vloga (izjava o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga) dana s strani imetnika predmetnega blaga, kot ga opredeljuje točka 14) sedmega odstavka člena 2 Uredbe 608/2013. Na podlagi te določbe Uredbe 608/2013 je „imetnik blaga“ oseba, ki je lastnik blaga, pri katerem obstaja sum kršitve pravic intelektualne lastnine ali ima podobno pravico razpolaganja s takim blagom. Da gre v predmetni zadevi za družbo A. izhaja tudi iz dokumentov, ki jih je deklarant (družba C. d.o.o.) predložil v predmetnem carinskem postopku (iz računa, transportnih dokumentov - tovorni list za predmetno blago), kot je to pravilno navedla že tožena stranka. Navedeno dokazuje, da gre za osebo, ki je predmetno blago poslala in ima torej pravico razpolagati s predmetnim blagom (kot to določa točka 14) sedmega odstavka člena 2 Uredbe 608/2013). Tudi po mnenju sodišča sporna vloga v danem primeru predstavlja izjavo pooblaščenca imetnika predmetnega blaga, s katero ta nasprotuje uničenju tega blaga. Iz vsebine spornega pooblastila pa tudi jasno izhaja navedba pooblastitelja, družbe A. z odtisom uradnega žiga te družbe. Sodišče ne vidi razloga za dvom v verodostojnost pooblastila. Podatki iz predmetnega pooblastila pa se tudi ujemajo s podatki iz listin, ki jih je v predmetnem carinskem postopku predložil deklarant. Tako je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka. Prav tako je tožena stranka določbo 23. člena Uredbe 608/2013 pravilno uporabila. Glede na navedeno je tožena stranka z izpodbijana odločbo zahtevo tožnika za uničenje predmetnega blaga pravilno in zakonito zavrnila. Odločba o uničenju predmetnega blaga je lahko izdana le, če deklarant ali imetnik blaga, carinskim organom pisno potrdita svoje soglasje za uničenje blaga oziroma, če carinskim organom ne potrdita svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvestita o nasprotovanju uničenja blaga v predpisanih rokih, to pomeni, da v zvezi s predmetnim blagom ni bila posredovana nobena takšna informacija, kar je pravilno navedel tudi davčni organ.

Po povedanem je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu (točka II izreka) pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni; dejansko stanje je v zadevi pravilno ugotovljeno, ni podanih očitanih kršitev materialnega prava in tožena stranka tudi ni storila očitanih kršitev pravil postopka. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj v predmetnem sporu meritorno odloči, saj v danem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za spor polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.