Jedro

Ponovljeno neposredno zaslišanje vseh prič na glavni obravnavi, in prevajanje njihovih izpovedb po sodni tolmački, ob navzočnosti obdolženca, je slednjemu zagotovilo ustrezno in učinkovito pravico do obrambe, to je do zaslišanja obremenilnih prič oziroma do soočenja z obremenilnimi dokazi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe glede očitkov obdolžencu, namreč ne temeljijo neposredno na izjavah oškodovanke v kazenski ovadbi in vsebini njenega razgovora na CSD, temveč na njeni neposredni izpovedbi pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Š. Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega Š. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu, od 26. 11. 2020 od 17.50 ure dalje. Na podlagi 4. točke 69. člena v zvezi z 71.a členom KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja, ter v okviru tega določilo prepoved namernega približanja oškodovanki na razdaljo, manjšo od 200 m in prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z njo. Ta ukrep traja dve leti od pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas tega ukrepa. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Glede na pritožbeno zahtevo je višje sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, o seji senata obvestilo obe stranki in zagovornika. Vsi obveščeni so se seje udeležili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev ustavnih pravic obdolženca, konkretno pravnega jamstva v kazenskem postopku, ker slednji ni dobil vabila na zaslišanja prič v preiskavi. Navaja, da čeprav je v postopku sodelovala prevajalka za madžarski jezik, je treba upoštevati, da zagovornik madžarskega jezika ne razume, drugače pa velja za obdolženca, ki bi lahko na izpovedbe oškodovanke in prič ter tudi na neustrezen prevod tolmačke, dal pripombe. Tudi pri podaji kazenske ovadbe oškodovanke je prišlo do kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku, saj policist, ki je sprejel ustno kazensko ovadbo, ne razume madžarskega jezika tako dobro, da bi lahko dejansko razumel izpovedbo oškodovanke. Tudi njen razgovor na CSD P. je bil opravljen brez prisotnosti sodno zapriseženega prevajalca, zato tudi ta zapis ne more predstavljati dejanske izpovedbe oškodovanke. Vse navedeno po pritožbenih trditvah zagovornika pomeni poseg v temeljno pravico obdolženca v kazenskem postopku, da je lahko prisoten pri izvajanju dokazov, kar pomeni kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

6. Zatrjevano kršitev obdolženčeve ustavne pravice, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, ki mu jo zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, opira zagovornik na izvedbo dokazov oziroma zaslišanja prič v fazi preiskave. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve sodbe, ob sklicevanju na pravno podlago petega odstavka 178. člena ZKP, pravilno navedlo, da je bilo v fazi preiskave zadoščeno zakonski zahtevi o obveščanju strank in zagovornika o naroku za zaslišanje prič, ter da je bil zagovornik tudi prisoten pri zaslišanju vseh prič, medtem ko iz podatkov v spisu ni razvidno, zakaj na narokih ni bilo obdolženca. Nadalje pa je sodišče pravilno kot bistveno izpostavilo dejstvo, da je bil obdolženec navzoč ob ponovnem neposrednem zaslišanju vseh prič na glavni obravnavi, s prevajanjem sodne tolmačke, s tem pa mu je bila tudi zagotovljena možnost do soočenja s temi pričami.

7. Višje sodišče povzetim razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje. Ponovljeno neposredno zaslišanje vseh prič na glavni obravnavi, in prevajanje njihovih izpovedb po sodni tolmački, ob navzočnosti obdolženca, je slednjemu zagotovilo ustrezno in učinkovito pravico do obrambe, to je do zaslišanja obremenilnih prič oziroma do soočenja z obremenilnimi dokazi. Zagovornik ne trdi, da bi bilo prevajanje po sodni tolmački na glavni obravnavi neustrezno, predvsem pa tudi iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil v tej smeri vložen ugovor iz petega odstavka 8. člena ZKP. Uveljavljana kršitev ustavnih pravic obdolženca in v zvezi s tem še zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, torej niso podane. Enako velja za zatrjevane kršitve do uporabe svojega jezika, pri čemer zagovornik niti ne zatrjuje kršitve obdolženčeve pravice do uporabe svojega jezika v tem kazenskem postopku, temveč kršitve v postopku sprejemanja kazenske ovadbe oškodovanke in njenega razgovora na CSD P.. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe glede očitkov obdolžencu, namreč ne temeljijo neposredno na izjavah oškodovanke v kazenski ovadbi in vsebini njenega razgovora na CSD, temveč na njeni neposredni izpovedbi pred sodiščem. Iz zapisnikov o zaslišanju oškodovanke v preiskavi in zatem še na glavni obravnavi, ter razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedbe v kazenski ovadbi uporabilo zgolj za oceno verodostojnosti oškodovanke kot priče, pri čemer pa se torej sodba ne opira neposredno na ovadbo kot dokaz. Glede same izvedbe postopka sprejemanja ustne ovadbe oškodovanke, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na izpovedbo zaslišanega policista, in v zvezi s tem v točki 17 obrazložitve sodbe jasno poudarilo, da je oškodovanka v celoti vztrajala pri vsebini zapisnika in ga na koncu tudi podpisala. Slednje predpostavlja, da se je z vsebino zapisanega tudi strinjala. Glede na vse obrazloženo zato način oziroma postopek sprejemanja kazenske ovadbe oškodovanke in njenih izjav na CSD, na zagotavljanje obdolženčevih ustavnih in postopkovnih pravic tekom sojenja, nima nobenega relevantnega vpliva.

8. Zagovornik izrecno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Meni namreč, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca psihiatra, ki bi pregledal zdravstveni karton oškodovanke in njeno zdravstveno stanje, saj se je obdolženec utemeljeno skliceval na to, da je oškodovanka dementna. Sodišče pa tudi ni opravilo zaslišanja policistov, ki sta opravila ogled na domu oškodovanke, zato je dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

9. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče namreč zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1 pri odločanju o dokaznih predlogih, skladna s sprejetimi merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

10. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 9. 4. 2021, po opravljenem dokaznem postopku z zaslišanjem prič, oba dokazna predloga obrambe zavrnilo kot nepotrebna, to odločitev pa tehtno in prepričljivo utemeljilo v točki 7 obrazložitve sodbe. Glede zavrnitve dokaznega predloga za določitev izvedenca psihiatrične stroke, da poda izvedensko mnenje o duševnem stanju oškodovanke, se je utemeljeno oprlo na izpovedbo slednje, ko je kakršnekoli težave z zatrjevano demenco odločno zanikala, pa tudi sodišče tekom njenega zaslišanja ni zaznalo prav nobenih tovrstnih težav. Ker po pravilnih ugotovitvah sodišča tudi nobena od zaslišanih prič ni povedala ničesar v smeri demence oškodovanke, je posledično odločitev o zavrnitvi predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrom povsem pravilna in utemeljena. Enako velja glede zavrnjenega dokaznega predloga za zaslišanje policistov, ki da sta opravila ogled na kraju samem. V zvezi s tem so pritožbene navedbe zgolj posplošena ponovitev dokaznega predloga, ki pa ga je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Primarno je poudarilo, da ogled niti ni bil opravljen, nadalje pa kot bistveno še, da se je o stanju oškodovanke prepričalo na podlagi izpovedbe zaslišanega policista2, ki je z njo opravil razgovor. Ob sklicevanju na vse ostale izvedene dokaze, to je izpovedbe zaslišanih prič in listinsko dokumentacijo v spisu, je zato sodišče prve stopnje predlagana dokaza utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna. Očitane kršitve torej niso podane.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju zagovornika sodišče ne bi smelo verjeti zaslišanim pričam, saj so dejansko sorodniki oškodovanke, ki so izpovedovali o dogodkih iz že končanega kazenskega postopka zoper obdolženca v letu 2016, ne pa o obravnavanem dogodku na dan 26. 11. 2020. Očitanih dejanj obdolžencu niso neposredno videle, zaznale so le glasnejše govorjenje oziroma „drenje“, kar pa še ne more biti znak nasilja. Oškodovanka je že naglušna in je obdolženec zato moral z njo govoriti z močnejšim glasom, da ga je lahko slišala in razumela.

12. Sodišče prve stopnje je najprej v točkah 9 do 18 obrazložitve sodbe natančno povzelo bistvene dele izpovedb zaslišanih prič, na tej podlagi, upoštevaje ostale izvedene dokaze, pa nadalje v točkah 19 in 20 obrazložitve sodbe utemeljeno in prepričljivo zaključilo, da zaslišanim pričam verjame. Skladno so namreč izpovedale, da se oškodovanka obdolženca boji in da vedo, da ji stalno grozi in z njo grdo ravna. Razumno je utemeljilo, da zato ne sledi zagovoru obdolženca, ko je vse očitke zanikal in trdil, da je v bistvu on žrtev. Oceno, da je obdolženec nagnjen k nasilju, pa je upravičeno oprlo na podatke izpiska iz kazenske evidence.

13. Pritožbene navedbe zagovornika o nezanesljivosti zaslišanih prič zaradi njihove starosti in sorodstvenega razmerja z oškodovanko, so po vsebini ponovitev njegovih trditev oziroma pomislekov tekom dokaznega postopka in v besedi strank, nanje pa je izčrpno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje. V točki 22 obrazložitve sodbe je svojo oceno pravilno in utemeljeno oprlo na medsebojno skladnost izpovedb zaslišanih prič, da se oškodovanka obdolženca boji, da se zaklepa v sobo in da to traja že dalj časa, kar sovpada tudi s tem, da je bil obdolženec že trikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini. Oškodovankino odločno zanikanje, da naj bi imela demenco in da zato jemlje tablete, po jasnih razlogih izpodbijane sodbe potrjuje izpovedba priče M. B., pri čemer tudi nobena druga priča ni potrdila navajanj obdolženca, da si oškodovanka stvari samo predstavlja, izmišljuje ali prireja. Drugačne pritožbene trditve zagovornika, ki povzetim razlogom nasprotujejo zgolj posplošeno, zato ne morejo biti uspešne in utemeljene.

14. Odločbi o izrečenih kazenskih sankcijah izpodbija zagovornik z navedbami, da sta prestrogi, tako višina izrečene zaporne kazni, kot tudi trajanje ukrepa prepovedi približevanja ali komuniciranja z oškodovanko. Vendar nima prav. Razloge za izrek zaporne kazni in njeno višino je sodišče prve stopnje temeljito in prepričljivo utemeljilo v točki 30 obrazložitve sodbe, upoštevaje vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine. Višje sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje in posledično ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo višine izrečene kazni zapora obdolžencu v njegovo korist. Enako velja glede utemeljitve sodišča prve stopnje o kumulativno izpolnjenih zakonskih pogojih iz tretjega odstavka 71.a člena KZ-1 za izrek varnostnega ukrepa obdolžencu, in oceno, da je za preprečitev nevarnosti ponovitve istovrstnega ali drugega kaznivega dejanja zoper oškodovanko tak ukrep vsekakor potreben. Izrek varnostnega ukrepa je prepričljivo utemeljilo v točkah 32 in 33 obrazložitve sodbe, tudi glede sedaj ponovljenih pritožbenih navedb zagovornika, da obdolženec ne namerava kakorkoli ogroziti oškodovanko ali se ji približevati, saj bo dejansko živel na vikendu v vinogradu. V zvezi s tem je sodišče primarno utemeljeno poudarilo, da ni nobenega zagotovila glede obljub obdolženca, da se bo prostovoljno umaknil od oškodovanke. Ob dejstvu, da ima obdolženec dejansko možnost bivanja na drugem naslovu, pa izrečeni ukrep tudi v nobenem smislu ne bo prizadel, torej kakorkoli (pretirano) omejeval njegovo življenje oziroma gibanje, bo pa oškodovanki v bodoče zagotovil življenje brez nasilja. Glede na vse ugotovljene okoliščine je tudi določen čas trajanja izrečenega ukrepa po presoji višjega sodišča povsem ustrezen.

15. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ki zajemajo sodno takso, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev. Odločitev temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter prvem odstavku 97. člena tega zakona.

1 VSRS I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018 in druge. 2 Vsebina izpovedbe je povzeta v točki 17 obrazložitve sodbe.