Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti, torej ni pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter posledično niti pogojev za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2010 ter priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer pravice do invalidske pokojnine od 25. 1. 2010 dalje. Presodilo je, da je izpodbijana drugostopenjska odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt z dne 29. 4. 2010 ker pri tožniku zdravljenje še ni končano, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri priznanja pravice do invalidske pokojnine. Meni, da sodba ni zakonita, ker ni bila sprejeta na podlagi predloženih dokazov, to je zdravniškega spričevala in ekspertize zdravniške komisije, ki potrjuje, da je invalid I. kategorije, nesposoben za delo zaradi živčno psihične bolezni, diabetesa, bolečin očesa. Kot dokaz prilaga zdravniško poročilo z dne 25. 3. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja dokaza, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar je na pritožbeno navedbe potrebno dodati le še naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer pravice do invalidske pokojnine zaradi zatrjevane popolne izgube delovne zmožnosti. Gre za presojo pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka. Tožnikova zahteva z dne 25. 1. 2010 je bila namreč s prvostopenjskim upravnim aktom z dne 29. 4. 2010 na podlagi mnenja IK I z dne 23. 4. 2010 zavrnjena, ker je bilo ocenjeno, da je pri njem od 24. 1. 2008 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Torej da je v polnem delovnem času zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami, brez dela s stroji ali pod njimi, kjer bi v primeru izgube zavesti poškodoval sebe ali povzročil škodo drugim, deloma sede in kjer ni potrebna dobra ostrina in globinski vid. Z drugostopenjskih upravnim aktom z dne 6. 9. 2010 pa je bila pritožba na podlagi mnenja IK II z dne 2. 9. 2010 zavrnjena, ker je bilo pri inzulinsko neodvisni sladkorni bolezni z več zapleti in ponavljajoči se depresivni motnji ocenjeno, da ponovna ocena delovne zmožnosti ni možna, saj je potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v 163. členu v zvezi z 1. alineo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 1. odstavku 163. člena ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti na podlagi katere je bila določena pravica pridobljena. Ta glede na 2. odstavek istega člena preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Torej, če je izkazano bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma glede na tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi le, če bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, ker bi bilo v skladu s 60. členom ZPIZ-1 ugotovljeno, da tožnik več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Takšno dejansko stanje pa po prepričljivi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi ni dokazano.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, sprejeto na podlagi dopolnilnega mnenja IK II in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B., da pri tožniku ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti, torej pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter posledično niti pogojev za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine. Pisno mnenje fakultetne komisije je sprejeto na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvidov osebnega pregleda, tako psihiatričnega kot kliničnega v zvezi z diabetesom, vključno z laboratorijsko preiskavo krvnega sladkorja po jedi HbA1c. Komisija prepričljivo utemeljuje, da je pri tožniku sicer izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja, zaradi česar je potrebna tudi časovna razbremenitev 4 ure dnevno. Vendar pa je poslabšanje zdravstvenega stanja v zvezi s sladkorno boleznijo objektivizirano le z medicinskim izvidom krvne preiskave sladkorja ob osebnem pregledu na fakultetni komisiji 16. 10. 2013. Torej po datumu izdaje drugostopenjskega upravnega akta, ki je predmet presoje v tem sodno socialnem sporu. Tako kot invalidska komisija II. stopnje v predsodnem upravnem postopku pa tudi fakultetna komisija ocenjuje, da pri tožniku delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena. Meni, da zaradi nezdravljene arterijske hipertenzije in hude hiperglikemije najverjetneje že zdaj potrebuje zdravljenje z inzulinom. Tudi s psihiatrične plati zdravljenje ni bilo dovolj intenzivno niti ni bil tožnik spodbujan k delni aktivaciji. Glede na takšno mnenje fakultetne komisije, ki v bistvu ugotavlja poslabšanje zdravstvenega po končanem predsodnem postopku, in sicer s potrebno omejitvijo dela v polovičnem delovnem času v dnevni izmeni, brez vsiljenega tempa in ritma dela, pa je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov zakonito zavrnjen.

Pravilnost in zakonitost upravnih odločb o uveljavljani pravici do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti je namreč mogoče presojati le na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano do 6. 9. 2010, ko je bila izdana odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke. Vsako kasnejše poslabšanje, vključno z ugotovljenim v tem sodno socialnem sporu, ki je objektivizirano izkazano šele s 16. 10. 2013, je lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka, kot je pravilno razlogovano že v izpodbijani sodbi. Iz istega razloga ne more biti upošteven v pritožbenem postopku predloženi medicinski izvid z dne 25. 3. 2014 (priloga A22 sodnega spisa).

Sicer pa je potrebno na koncu posebej poudariti, da pri tožniku zdravljenje v smislu predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti ni zaključeno. Glede na mnenje fakultetne komisije je potrebna ustrezna terapija zaradi neurejene arterijske hipertenzije, uvedba dodatne antidiabetične terapije zaradi hude hiperglikemie, poskus bolj intenzivnega psihiatričnega zdravljenja ter za oceno novega primera invalidnosti tudi ustrezna kliničnega psihološka preiskava..

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.