Jedro

S tem ko obsojenec oporeka ugotovitvi, da je bil žaromet na oškodovančevem motornem kolesu prižgan, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.3.1997 obsojenega B.T. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.11.1997 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji. Obsojencu je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na pet mesecev zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da bi ga sodišči prve in druge stopnje upoštevaje načelo "v dvomu v korist obdolženca" morali oprostiti. Ker v postopku ni bilo moč ugotoviti mesta trčenja, naj bi s tem izostal eden glavnih dokazov. Sodišču prve stopnje očita, da v sodbo ni v celoti prevzelo izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, s čimer naj bi bili kršeni določbi 7. odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP. Nadaljnjo kršitev vidi obsojenec v navedbi, da je vozna celotna širina cestišča in meni, da bi moral motorist voziti po desnem voznem pasu. Navaja razloge, zakaj bi bilo potrebno ugotoviti, da je oškodovanec vozil brez prižgane luči. Izpodbija tudi ugotovljeno vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in prepovedano posledico, saj meni, da je nesrečo v celoti zakrivil motorist. Vrhovni državni tožilec F.M. je v mnenju, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem ko oporeka ugotovitvi, da je bil žaromet na oškodovančevemu motornemu kolesu prižgan, obsojenec izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Prav tako sta predmet dejanskega stanja ugotovitvi, kateri del cestišča je bil namenjen vožnji in na katerem delu cestišča je prišlo do obravnavane prometne nesreče. Del ugotovljenega dejanskega stanja predstavlja tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastankom prepovedane posledice, to je smrti oškodovanke. Vrhovno sodišče ugovorov v zahtevi, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, v okviru vloženega izrednega pravnega sredstva ne more upoštevati, zato navedenih očitkov ni podrobneje obravnavalo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne drži obsojenčeva trditev, da naj bi točno mesto trčenja ostalo neugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je glede tega dejstva sledilo izpovedbi prič S. in C. ter podatkom iz policijskega zapisnika. Na tej podlagi je ugotovilo, da je prišlo do trčenja desno od rumene črte, gledano v smeri proti centru mesta. S tem sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kot to zatrjuje vlagatelj zahteve, temveč je ob upoštevanju ostalih dokazov sprejelo eno od obeh variant, ki ju je v svojem mnenju ponudil izvedenec in ki je glede na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo sodišče, edina prišla v poštev.

S tem sodišče tudi ni kršilo določb ZKP, saj ni šlo za nasprotja ali nejasnosti v mnenju, ki bi narekovala pridobitev mnenja drugih izvedencev (člen 258. ZKP).

Določba 7. odstavka 364. člena ZKP ni bila kršena, saj je sodišče navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo. Pri tem je navedlo tudi, zakaj ni upoštevalo pričanja obsojenčevega očeta, ki je bilo v neskladju z ostalimi dokazi.

Sodišče izreče oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen. V tej določbi je izraženo tudi načelo "v dvomu v korist obtoženca", na kršitev katerega se v zahtevi sklicuje obsojenec. Ob upoštevanju te določbe in določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije sodišče obtoženca oprosti obtožbe ne le v primeru, če sploh ni dokazov, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi kadar o tem obstoji dvom. V obravnavanem primeru ni razlogov za takšen dvom glede obstoja in resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili, utemeljeno ugotovili, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano in ga spoznali za krivega. Kršitev, ki jo uveljavlja obsojenec, zato ni podana.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje obsojenec, ki z zahtevo izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.