Jedro

Četudi je sodišče ugotovilo, da se toženec ukvarja z nevarno dejavnostjo, to še ne pomeni, da je zaradi tega podana njegova (avtomatična) objektivna odškodninska odgovornost. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri čemer se v skladu s 149. členom OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Določena je torej (izpodbojna) zakonita domneva, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo, vendar je tudi v tem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa jih je dolžna plačati v znesku 2.779,00 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 72.568,26 EUR in mesečne rente v znesku 96,49 EUR od 1. 4. 2015 dalje, oboje s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Ugodilo je tožnikovi zahtevi za izločitev sodnega izvedenca prim. prof. dr. A. A., dr. med. (II. točka izreka sklepa), zavrnilo pa tožnikovi zahtevi za izločitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C. in sodnega izvedenca prof. dr. D. D., dr. med. (III. in IV. točka izreka sklepa). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 10.080,56 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov.1 Očita, da je sodišče kljub pravilni ugotovitvi o ukvarjanju toženca z nevarno dejavnostjo zmotno izključilo obstoj vzročne zveze med koncentracijo stirena in tožnikovimi zdravstvenimi težavami. Ob pravilni uporabi pravil o objektivni odgovornosti sploh ne bi smelo ugotavljati vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem toženca, saj se vzročna zveza med nevarno dejavnostjo in iz nje izvirajočo škodo domneva. Tožnik je dolžan dokazati le pravno priznano škodo in ukvarjanje toženca z nevarno dejavnostjo. Sodišče je nevarno dejavnost in tudi razlogovanje v 33. točki obrazložitve zmotno vezalo le na delo s stirenom, saj je tožnik kot vzrok za zdravstvene težave navajal kombinacijo izpostavljenosti stirenu in drugim kemikalijam ter hrupu. S tem je kršilo 8. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker dela tožnikove trditvene podlage ni upoštevalo oziroma jo je povzelo zmotno. Glede na ugotovitev, da toženec v zvezi s hrupom tožniku ni zagotovil varovalne opreme in da je stiren ototoksična snov, bi moralo zaključiti, da je bila celotna dejavnost nevarna. Koncentracija nevarnih snovi, katerim je bil tožnik izpostavljen, ni bistvena, saj za presojo objektivne odgovornosti zadostuje izpostavljenost zdravju škodljivi kemikaliji in da to lahko povzroči poslabšanje zdravja. Vzročne zveze med stirenom, ki mu je bil tožnik izpostavljen in poslabšanjem zdravja sodišče ne bi smelo ugotavljati z izvedenci, saj toženec v razbremenitev objektivne odgovornosti ni predlagal izvedbe tega dokaza. Sodišče je tožniku naložilo previsok dokazni standard (gotovost) za dokazovanje vzročne zveze. Uporabiti bi moralo standard pretežne verjetnosti in upoštevati, da glede na izvedenska mnenja ni mogoče zavrniti možnosti, da je začetno polinevropatijo izzvala visoka izpostavljenost organskim topilom in da pred zaposlitvijo pri tožencu ni trpel za uveljavljanimi zdravstvenimi težavami. Le v primeru neobstoja predpostavk objektivne odgovornosti bi lahko spor presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic, ker je sodišče izključilo vzročno zvezo med delom pri tožencu in poškodbo sluha, očesa in hrbtenice. Navedbe tožnika bi moralo šteti za priznane, saj se je toženec le pavšalno branil, da tožnik ni nosil težjih bremen, kar je v nasprotju z izpovedjo nekaterih prič. Kljub temu je izvajalo postopek z izvedencem, ki je zmotno zaključil, da tožnik ni nosil prekomernih bremen. Čeprav je tožnik podal pripombe na pisni izvedenski mnenji Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C. (v nadaljevanju: komisija FB.) in izvedenke medicine dela, sodišče izvedencev ni zaslišalo ali jim naložilo dopolnitve izvedenskih mnenj. S tem je kršilo 254. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe. Navaja, da ni vzročne zveze med delom tožnika s kemičnimi snovmi pri tožencu in škodo. Vzročna zveza med nevarno dejavnostjo in škodo je nujen pogoj za objektivno odškodninsko odgovornost. S tem, ko je sodišče uporabilo določila o krivdni odgovornosti, ni kršilo pravice tožnika do obravnave pred sodiščem. Tožnik ni hotel razkriti, kaj, pri katerem delodajalcu in s kakšnimi snovmi je delal pred zaposlitvijo pri tožencu, zato je bilo temu onemogočeno dokazovati, da je tožnik zbolel že pred zaposlitvijo pri njem. Glede poškodbe sluha, očesa in hrbtenice dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno. Tožnik spregleda, da je bil tožbeni zahtevek glede poškodbe očesa zavrnjen zaradi zastaranja. Toženec predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je o obravnavani pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enkrat že odločalo. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je s sklepom Pdp 81/2022 z dne 14. 4. 2022 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom Dsp 4/2022 z dne 15. 9. 2022 ugodilo pritožbi toženca zoper citirani sklep sodišča druge stopnje, ga razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo odločanje z napotilom, naj na obravnavi s ponovitvijo dokaza z izvedenci oziroma njihovim dodatnim zaslišanjem samo odpravi neskladja in odprta vprašanja, na katera je opozoril tožnik v pripombah na pisni izvedenski mnenji. Sodišče druge stopnje je zato opravilo obravnavo, na kateri je zaslišalo izvedenko medicine dela izr. prof. dr. E. E., dr. med. in izvedenca komisije FB. prof. dr. D. D., dr. med. (nevrolog) in prof. dr. F. F., dr. med. (farmakologinja). S tem je odpravilo v pritožbi očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožba je v zvezi s tem očitala tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj ni konkretizirala, v čem naj bi bile pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti (teh ni ugotovilo niti pritožbemo sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti) in glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v povezavi s prvostopenjskim dokaznim postopkom pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v zadevi ugotovljena vsa odločilna dejstva in da ta materialnopravno utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo v posledici dela pri tožencu, ki opravlja nevarno dejavnost in ki tudi ni poskrbel za varne delovne razmere. Glede škode v zvezi s poškodbo očesa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. V preostalem je v okviru presoje krivdne odgovornosti ugotovilo protipravno ravnanje toženca, v okviru presoje objektivne odgovornosti pa, da je bila dejavnost v delu, v katerem je uporabljal stiren, nevarna. Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker za krivdno odgovornost ni ugotovilo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo, za objektivno odgovornost pa ni ugotovilo vzročne zveze med izpostavljenostjo stirenu in škodo.

7. V tožbi zatrjevana protipravna ravnanja toženca (na razpolago niso bila ustrezna zaščitna sredstva, neustrezen prezračevalni sistem, neizvajanje meritev koncentracij kemičnih snovi …) je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika krivdne odškodninske odgovornosti in ker zanjo ni ugotovilo vseh predpostavk, nato presojalo še objektivno odgovornost. Ni predpisano, da bi moralo najprej ugotavljati objektivno odgovornost. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da glede objektivne odgovornosti ne bi smelo ugotavljati vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje vzročne zveze pri objektivni odgovornosti ni presojalo z vidika razmerja med očitanimi protipravnimi ravnanji in škodo, temveč pravilno z vidika razmerja med opravljanjem nevarne dejavnosti in škodo. Četudi je ugotovilo, da se toženec ukvarja z nevarno dejavnostjo, to še ne pomeni, da je zaradi tega podana njegova (avtomatična) objektivna odškodninska odgovornost, za kar se zavzema pritožba. Po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri čemer se v skladu s 149. členom OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Določena je torej (izpodbojna) zakonita domneva, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo, vendar je tudi v tem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Dolžan je torej zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo (prim. II Ips 630/2008 idr).

8. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno izključilo vzročno zvezo med delom pri tožencu in poškodbo sluha, očesa in hrbtenice, ter da je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker v tem delu ni upoštevalo bistvenih tožnikovih navedb. Glede poškodbe očesa z dne 25. 1. 2011 tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze, ampak zaradi pravilnega upoštevanja ugovora o poteku subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve. Zaključek zdravljenja te poškodbe je navezalo na ugotovitev, da poškodba po 26. 1. 2011 ni več zahtevala zdravljenja, kar sta v izpovedih potrdila izvedenec nevrolog in izvedenka medicine dela. Iz pojasnil slednje tudi izhaja, da še vedno trajajoče zbadanje v očeh, ki ga izpostavlja tožnik, ni povezano z obravnavano poškodbo, temveč je simptom kroničnega bolečinskega sindroma (glede katerega pa tudi ni bila ugotovljena pravnorelevantna vzročna zveza). Tožnik je v okviru pripomb na izvedensko mnenje komisije FB. še izpostavil, da je bil zaradi poškodbe očesa v bolniškem staležu do 28. 1. 2011, kar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča upoštevajoč datum vložitve tožbe (3. 7. 2015) ne more vplivati na drugačno presojo subjektivnega zastaralnega roka.

9. Na podlagi razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vzročno zvezo v zvezi s poškodbo sluha in hrbtenice obravnavalo z vidika tožnikovih bistvenih trditev. Upoštevajoč dopolnjeni dokazni postopek s strani pritožbenega sodišča to soglaša s prvostopenjsko materialnopravno presojo, da zatrjevana vzročna zveza ni dokazana. Sodišče prve stopnje je pri presoji krivdne odgovornosti pravilno izključilo obstoj vzročne zveze med izpostavljenostjo previsokim koncentracijam stirena in previsokemu hrupu (kot je ugotovilo, toženec ni zagotovil tožniku osebne varovalne opreme, ki bi mu jo glede na hrup moral), ter senzorinevralno izgubo sluha blage stopnje izraziteje levo kot desno. Upoštevajoč medicinski izvedenski mnenji, ki sta bili dodatno pojasnjeni z zaslišanjem izvedencev, bi izguba sluha morala biti simetrična, če bi bila dejansko posledica izpostavljenosti stirenu oziroma ksenobiotikom. Kot je pojasnila izvedenka farmakologinja, se v primeru škodljivega delovanja ksenobiotika strup enakomerno razporedi po telesu in povzroči enakomerne okvare. Poudarila je tudi, da se tudi sicer sluh izboljša, ko se telo očisti škodljivega dejavnika. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožniku potem, ko je prenehal z delom pri tožencu, ni prišlo do izboljšanja sluha, saj iz izpovedi izvedenca nevrologa izhaja, da je bila okvara sluha ugotovljena junija 2010 (ko je tožnik tudi povedal, da je že prej slišal nekoliko slabše na levo uho), marca 2015 pa je okvara nekoliko napredovala in bila še vedno asimetrična. To po presoji pritožbenega sodišča dodatno potrjuje neobstoj vzročne zveze med delom s snovmi, ki so bile prisotne v delovnem okolju pri tožencu, ter poškodbo sluha. Upoštevajoč izpoved izvedenke medicine dela tudi ni mogoče zaključiti, da je poškodba posledica izpostavljenosti hrupu pri tožencu. Kot je obrazložila, je levo uho bolj prizadeto od desnega, pri čemer ni nihče navajal, da je bil izvor hrupa v okviru dela pri tožencu le na eni strani. Poudarila je še, da je bil tudi sicer tožnik hrupu pri tožencu izpostavljen prekratek čas, saj v letu in pol, kolikor je pri njem delal (zaposlen je bil od 7. 10. 2009 do 31. 12. 2011, od tega je bil 188 dni v bolniškem staležu), senzorinevralna naglušnost ne more nastati.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik zaradi prisilne drže in nošenja težkih bremen pri tožencu utrpel okvaro medvretenčne ploščice lumbalnih in drugih delov hrbtenice oziroma kronično lumboishialgijo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedeni dokazi tega ne dokazujejo. Očitek, da bi se tožnikove navedbe o tej škodi morale šteti za priznane, ker se je toženec le pavšalno branil, da tožnik ni nosil težjih bremen, ni utemeljen, saj je na drugi strani tudi tožnik pavšalno navajal, da je zaradi nošenja težkih bremen in dela v prisilnem položaju utrpel težave s hrbtenico. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedi G. G., da je tožnik (kot pomočnik brizgalca) prenašal bremena med 15-20 kg, ter H. H. ("kanta je držala v povprečju 15 kg"), saj ne moreta vplivati na drugačno dokazno presojo vzročne zveze. Teža, ki sta ju priči omenili, upoštevajoč pojasnilo izvedenke medicine dela ne presega največje dovoljene mase bremena, ki po Pravilniku o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005) glede na tožnikovo starost in spol znaša za redko dvigovanje 55 kg, za ponavljajoče pa 30 kg. Ugotovitev, da tožnik ni prekoračil dovoljenih tež oziroma da toženec v tem delu ni kršil predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, je sodišče pravilo oprlo tudi na izvedenski mnenji izvedenca za varstvo pri delu in komisije FB., ter utemeljeno zaključilo, da toženec ni odškodninsko odgovoren za tožnikovo poškodbo hrbtenice.

11. Po navedbah pritožbe je sodišče prve stopnje nevarno dejavnost in razloge v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ta spada v okvir presoje krivdne odgovornosti) zmotno vezalo le na delo s stirenom, saj je tožnik kot vzrok za zdravstvene težave navajal kombinacijo izpostavljenosti stirenu, drugim kemikalijam in hrupu. V zvezi s tem očitkom pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj (neutemeljeno) očitano zmotno povzemanje oziroma izkrivljanje tožnikove trditvene podlage ne predstavlja kršitve citirane določbe. Neuspešno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke citirane določbe ZPP, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru upoštevanja kombinacije naštetih dejavnikov ni utemeljen zaključek o obstoju vzročne zveze niti pri krivdni niti pri objektivni odškodninski odgovornosti, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem procesu pri tožencu izpostavljen stirenu, ksilenu, cikloheksanonu, 1-izopil-2, 2-dimetiltrimetilen disobutiratu, metilketon peroksidu, 4-hidroksi-s-metilpentan-2-on, vodikovemu peroksidu, butanonu oziroma metil-etil-ketonu in acetonu. V okviru presoje krivdne odgovornosti je ugotovilo protipravno ravnanje toženca, ker je bil tožnik izpostavljen previsokim koncentracijam stirena in drugih kemičnih snovi zaradi neustreznega prezračevalnega sistema (do marca 2010) in ker mu ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema (zaščitna maska A1P2). Zaradi ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju je štelo za izpolnjeno tudi predpostavko škode (polinevropatija, nevropatska bolečina, depresivna motnja in anksioznost, senzorinevralna izguba sluha blage stopnje izraziteje levo). Upoštevajoč medicinski izvedenski mnenji in dopolnjen dokazni postopek pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da vzročna zveza med polinevropatijo in izpostavljenostjo stirenu ni podana. Kot namreč izhaja iz obeh mnenj, proti vzročni zvezi govori več ključnih dejavnikov: v literaturi je malo podatkov o učinkih stirena na periferno živčevje, niso konsistentni in ni zanesljivih dokazov, da stiren povzroča trajne posledice na zdravju; tožnik je bil izpostavljen stirenu prekratek čas;2 po prenehanju izpostavljenosti stirenu bi se težave in znaki okvare perifernega živčevja v nekaj mesecih morali zmanjšati, medtem ko so bile pri tožniku prvič izmerjene zmanjšane hitrosti prevajanja po perifernih živcih 10 mesecev po tem, ko se je iz telesa izločila vsa količina morebitno absorbiranega stirena, oziroma so bile težave, ki bi jih lahko povezali s polinevropatijo, prvič zabeležene 13 mesecev po prenehanju dela pri tožencu; glede na časovno oddaljenost med izpostavljenostjo stirenu in začetkom pojavljanja težav, ki bi se lahko pojasnile z nevropatijo, predvsem pa glede na nespremenjeno vztrajanje teh težav kljub že večletni časovni oddaljenosti od izpostavljenosti stirenu, ni mogoče sklepati, da je polinevropatija povzročena s stirenom in to ne glede na to, kolikšni koncentraciji in koliko časa je bil tožnik izpostavljen. Glede na izpoved farmakologinje polinevropatije ni mogoče pripisati niti izpostavljenosti drugim organskim topilom, saj se toksične nevropatije, ki so posledica delovanja organskih topil, (za razliko od tožnikovega primera) začnejo izboljševati, ko oseba ni izpostavljena škodljivemu dejavniku. Glede na članke, ki opisujejo akutne nevropatije npr. po izpostavljenosti stirenu, so se bolečine pojavljale še šest mesecev po izpostavljenosti, 12 mesecev po tem pa se je stanje že znatno izboljšalo. Nadalje pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da sta depresija in psihoorganski sindrom povezana s kroničnim bolečinskim sindromom, ki ni vzročno povezan z izpostavljenostjo stirenu in ostalimi delovnimi razmerami pri tožencu. Tožnik je bil premalo časa izpostavljen organskim topilom, znaki, suspektni za psihoorganski sindrom, pa so se pojavili več let po tem, ko je že zapustil to delovno mesto. Izvedenka medicine dela je namreč v izpovedi potrdila, da je psihoorganski sindrom prvič omenjen šele leta 2014, ko se začne pojavljati kronični bolečinski sindrom. Nadalje, kar se tiče odškodninske odgovornosti zaradi okvare sluha, se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Tudi glede vpliva drugih snovi, ki jim je bil tožnik izpostavljen, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da nobena sprememba na tožnikovem zdravju ni nastala zaradi tega dejavnika, prav tako niso navedenega potrdili izvedenci v okviru zaslišanja. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti z vidika upoštevanja kombinacije vseh dejavnikov, ki jih je izpostavil tožnik, ni utemeljen zaključek o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in škodo.

13. Sodišče prve stopnje je dejavnost toženca štelo za nevarno zaradi uporabljanja stirena, a izključilo objektivno odgovornost, ker ni ugotovilo vzročne zveze med izpostavljenostjo stirenu in navedenimi zdravstvenimi stanji tožnika. Pritožba očita, da bi bilo treba nevarno dejavnost vezati na kombinacijo izpostavljenosti stirenu in drugim kemikalijam ter hrupu, ki so vzrok za uveljavljano škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti vzročne zveze niti z vidika upoštevanja omenjene kombinacije dejavnikov, saj utrpele škode na podlagi vseh izvedenih dokazov ni mogoče pripisati ne izpostavljenosti stirenu ne drugim naštetim kemikalijam in hrupu. Po mnenju pritožbe ugotovitvi, da tožniku v zvezi s hrupom ni bila zagotovljena varovalna oprema in da je stiren ototoksična snov, utemeljujeta zaključek, da je bila celotna dejavnost toženca nevarna, vendar je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da zgolj opravljanje nevarne dejavnosti še ne vzpostavlja objektivne odškodninske odgovornosti, pravnorelevantna vzročna zveza pa ni bila dokazana. Iz enakega razloga je neuspešno pritožbeno zatrjevanje, da koncentracija nevarnih snovi, katerim je bil tožnik izpostavljen, ni bistvena, ker naj bi (po napačnem pritožbenem zatrjevanju) za presojo objektivne odgovornosti zadoščala izpostavljenost škodljivi kemikaliji in da že to lahko povzroči poslabšanje zdravja.

14. Pritožba izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje v 36. točki prvostopenjske obrazložitve, da glede na mnenje izvedenke medicine dela ni mogoče povsem zavrniti možnosti, da je začetno polinevropatijo izzvala visoka izpostavljenost organskim topilom, vendar vzročne povezave med tožnikovo izpostavljenostjo in polinevropatijo ne bo mogoče nikoli _zanesljivo_ dokazati, verjetnost vzročne povezave je majhna. Pritožba sicer pravilno navaja, da v sporih kot je ta, ne velja dokazni standard prepričanja, ampak mejni prag zadostne verjetnosti (prim. VIII Ips 19/2012 idr.), kar pomeni, da mora verjetnost, da je škoda posledica zatrjevanih vzrokov, preseči 50 %; dokazno breme je na tožniku, ki mora z navedenim mejnim pragom dokazati vzročno zvezo. V zvezi z izpostavljenim zapisom o možnosti, da je začetno polinevropatijo izzvala visoka izpostavljenost organskim topilom, je izvedenka medicine dela v izpovedi pojasnila, da tega ne more niti zavrniti niti potrditi, ker ni vzročne povezave. Verjetnosti povezave med izpostavljenostjo kemikalijam in polinevropatijo ne more procentualno opredeliti, obstaja le sum, ta pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne pomeni zadostne verjetnosti. Kot je še poudarila, tudi v znanstvenih člankih ni podlage za to, da bi lahko z veliko verjetnostjo opredelili, da stiren povzroča polinevropatijo. Podobna stališča izhajajo tudi iz izpovedi izvedenke farmakologinje. Ta je glede vprašanja, ali je bil stiren oziroma druga organska topila, ki jim je bil izpostavljen tožnik, lahko sprožilni dejavnik za katero od njegovih težav, izpovedala, da so kemikalije, ki dokazano povzročajo nevropatijo, težke kovine, živčni vojni strupi in pesticidi v kmetijstvu, a tem tožnik ni bil izpostavljen. Za ostale snovi ni mogoče zanesljivo trditi oziroma je manj verjetno, da povzročajo nevropatijo. Tožnik je še ugovarjal, da je bil pred zaposlitvijo pri tožencu popolnoma zdrav, a je izvedenka medicine dela obrazložila, da to ne ustvarja relevantne vzročne zveze, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi navedenega, pa tudi upoštevajoč razloge, ki jih je pritožbeno sodišče že predhodno pojasnilo o vzročni zvezi v povezavi s posamezno vrsto škode, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedeni dokazi niti s stopnjo zadostne verjetnosti ne omogočajo zaključka o obstoju vzročne zveze med protipravnimi dejanji toženca oziroma opravljanjem nevarne dejavnosti ter škodo.

15. Glede bistvenih pripomb tožnika na medicinski izvedenski mnenji, do katerih se ni opredelila že izpodbijana sodba in v predhodnih razlogih te sodbe pritožbeno sodišče, le-to podaja naslednjo obrazložitev. Okoliščina, da se je izvedenka medicine dela v pisnem mnenju v povezavi s polinevropatijo sklicevala tudi na poklicno bolezen, pri čemer (ne)obstoj poklicne bolezni glede na pripombo tožnika ni bil predmet tega spora, ne vpliva na drugačno presojo spora. V okviru zaslišanja je namreč pojasnila, da njene ugotovitve veljajo tudi za primer, ko se škoda presoja z vidika bolezni, povezane z delom (kar je predmet tega spora). V zvezi s tožnikovim vztrajanjem, naj pojasni, zakaj se je pri njem razvila polinevropatija, je izpovedala, da je v medicini veliko bolezni, za katere ni znan točen vzrok; polinevropatija je ena od njih. Okoliščina, da je osebni klinični pregled tožnika opravila specializantka medicine dela, po presoji pritožbenega sodišča ni pomembna. Kot je namreč pojasnila izvedenka, je tožnika poznala, saj ga je pregledala že za potrebe socialnega spora, je pa bila zaradi anamneze prisotna tudi v začetku njegovega pregleda za potrebe izdelave izvedenskega mnenja za ta delovni spor, ter je po zaključku šla skozi pregled. V zvezi z izvedenskim mnenjem komisije FB. je izvedenec nevrolog pojasnil, da je to v celoti skupno delo njega in izvedenke farmakologinje. To, da nista vpogledala v tožnikov zdravstveni karton, po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na drugačno dokazno oceno njunega izvedenskega mnenja. Kot je pojasnil izvedenec, jima sodišče v sklepu o postavitvi tega niti ni naložilo, v spisu pa se je nahajala medicinska dokumentacija, v katero sta vpogledala. Upoštevala sta tudi izpiske doc. dr. I. I., dr. med.3 iz tožnikovega zdravstvenega kartona, ki so se nahajali med listinami. Ustrezno je utemeljil, da sta zdravstveno stanje tožnika po letu 2009 (ko se je zaposlil pri tožencu) lahko ocenila na podlagi medicinske dokumentacije, ki se je v spisu nahajala do leta 2015, saj jima je tožnik ob osebnem pregledu povedal, da se njegovo zdravstveno stanje po letu 2011 ni spreminjalo. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi izvedensko mnenje izvedenke medicine dela, ki je vpogledala v zdravstveni karton tožnika, utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

16. Krivdna ali objektivna odškodninska odgovornost toženca ni podana, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka, jih je pa dolžan povrniti tožencu. Na podlagi prvih odstavkov 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) tožencu priznalo: 1.375 točk za obrazložen odgovor na pritožbo tožnika in 550 točk za pritožbo zoper sklep Pdp 81/2022 (tar. št. 15/4 in 21/2 OT4), za pristop na narok pred sodiščem druge stopnje 1.375 točk (16/5 OT), 150 točk za urnino (6/1 člen OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT), 45,7 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj 3.615,7 točk, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR znaša 2.169,41 EUR. Pripada mu tudi povračilo 81,40 EUR za kilometrino (10/3 člen OT) na relaciji Koper - Ljubljana - Koper (220 km5 x priglašenih 0,37 EUR), 22 % DDV oziroma 495,18 EUR na opravljene storitve in izdatke (2. člen OT) in 33,00 EUR sodne takse za pritožbo zoper sklep Pdp 81/2022. Skupaj mu je tožnik dolžan povrniti 2.779,00 EUR, v roku 15 dni.

1 Pritožbo je vložil tudi zoper III. in IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, vendar jo je pritožbeno sodišče že pravnomočno zavrnilo s sklepom opr. št. Pdp 81/2022 z dne 14. 4. 2022. 2 Tudi če se šteje, da je bil izpostavljen ves čas zaposlitve pri tožencu, je ob upoštevanju 188 dni bolniškega staleža izpostavljenost trajala le leto in pol. Po pojasnilu izvedenke medicine dela literatura za to, da se stiren lahko šteje za povzročitelja bolezni, predvideva izpostavljenost 5 do 10 let. 3 Dne 21. 8. 2015 je za ZZZS podala izvedensko mnenje o oceni delazmožnosti in poklicni genezi tožnika. 4 Veljavne do 3. 6. 2022. 5 Število kilometrov od sedeža pooblaščenca toženca do sedeža VDSS znaša v eno smer 110 km (aplikacija google maps).