Jedro

Ker je premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom (eden ali drugi ali en in drugi, posebej ali skupno) v času trajanja izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje, in se po drugem odstavku 59. člena ZZZDR dohodki vsakega od njiju (vsi, ne le plača – osebni dohodek, temveč tudi dohodki od posebnega premoženja in sploh vsi dohodki), medsebojna pomoč (tudi v obliki preživljanja), skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja ter druge okoliščine (med katerimi velja po ustaljeni sodni praksi izpostaviti /vsaj praviloma/ vlaganja daril in drugega posebnega premoženja partnerjev v skupno premoženje ter pomoč sorodnikov in prijateljev) upoštevajo pri določitvi deležev na skupnem premoženju (ob sicer domnevno enakem - po prvem odstavku 59. člena ZZZDR), je delež na vsem skupnem premoženju (praviloma) enak (načelo enotnosti skupnega premoženja), dokazno breme (kot vprašanje materialnega prava), da v času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni skupno, na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, enako velja za dokazno breme tistega, ki na skupnem premoženju zatrjuje drugačen delež od domnevno enakega.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je stanovanje z naslovom P., V. 30, k.o. P. in osebno vozilo D. skupno premoženje toženke in pokojnega B. P. in da znaša delež slednjega na tem premoženju ½ , kar spada v zapuščino po njem. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, ki jih je odmerilo na znesek 2.182,97 EUR.

Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče opustilo izvedbo pomembnega dokaza s pribavo podatkov s strani davčnega urada o stanju dolgov pokojnega P. od vključno leta 1992 dalje. Ponavlja navedbe, ki jih je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer da je bil pokojni P. hud alkoholik, da dejansko sploh ni mogel služiti, niti delati in da ga je ona preživljala. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da naj bi oddajal stanovanje na U., ker je vse kar je dobil zapravil za pijačo. Z delom k ustvarjanju skupnega premoženja ni prispeval. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni niti zahtevala večjega deleža na premoženju, češ da je zatrjevala le, da je stanovanje na V. 30 in avto njeno posebno premoženje in da zato sodišče ni moglo odločati o njenem morebitnem večjem deležu. V tožbi je tožnik zatrjeval, da sta stanovanje in avto skupno premoženje in da je delež toženke in pokojnega P. vsakega do 1/2, pri čemer ni zatrjeval, da je ta delež iz naslova zakonske domneve, ampak zato, ker je pokojni P. prispeval za nakup stanovanja in avtomobila s sredstvi iz svojega dela, sredstvi od prodaje svojih nepremičnin v O. in s sredstvi od najemnin stanovanja v U. Toženka je zatrjevala, da je bilo stanovanje kupljeno z njenimi posebnimi sredstvi in posebej navajala in dokazovala, da P. ni vseskozi prispeval ničesar za ustvarjanje skupnega premoženja. Izpostavlja se torej vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno odločiti tudi o vprašanju njenega večjega ali manjšega deleža. Sama meni, da bi sodišče to moralo storiti, saj je to storilo v zadevi I Cp 841/2006, ki je identična obravnavani. Sodišče prve stopnje je pravno napačno tolmačilo določbo drugega odstavka 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki jo je potrebno razumeti tako, da je le premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja skupnosti skupno, pri čemer pa morata oba soprispevati, ali z denarjem ali z vlaganjem v skupnost na kakršenkoli način. Tožnik ni z ničemer dokazal, da bi pokojni P. karkoli soprispeval, ali z denarjem ali z delom v skupnosti s toženko. Takšno dejansko stanje ne omogoča uporabe drugega odstavka 51. čl. ZZZDR v konkretnem primeru, niti domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Toženka pa je dokazala, da je denar za nakup stanovanja bil, še preden je zaživela s P., le da ga je prej posodila in ga nato dobila nazaj, ko je vračala kredit. Iz spisa jasno izhaja, da pokojni P. v skupnost ni prispeval prav ničesar, zato je kot rečeno uporaba drugega odstavka 51. čl. ZZZDR v obravnavanem primeru izključena. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo pomembno dejstvo, da iz podatka spisa izhaja, da so pokojnemu P. odpisali vse prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja od 1.3.1994 do 31.12.1999. Kako je torej lahko prispeval v skupnost s toženko, če pa niti zase ni poskrbel. Tožnik tudi ni trdil niti dokazoval, da naj bi pokojni P. kako drugače skrbel za ustvarjanje skupnega premoženja, na primer z gospodinjskim delom ali s plačevanjem kakšnih stroškov za skupno življenje ali podobno. Samo dejstvo, da je pokojni živel s toženko, ni okoliščina, ki bi dopuščala uporabo drugega odstavka 51. čl. ZZZDR. Razlogi sodbe so zato v nasprotju s podatki spisa, nejasni in zadevo je potrebno najmanj razveljaviti. Sodišče je zakonsko določbo drugega odstavka 51. čl. ZZZDR tolmačilo arbitrarno, na škodo tožene stranke ter v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso pa je zavrnilo odločitev o manjšem (nultem) deležu pokojnega na premoženju, ki ga je ustvarila toženka.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. V postopku, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 1, je tožnica zatrjevala skupno premoženje, ki sta ga s pokojnim očetom tožnika pridobila v času trajanja skupnega življenja, kot tudi delež na tem premoženju. Tako obseg skupnega premoženja, kot tudi delež vsakega od zakoncev na tem premoženju pa se obravnava celovito in enotno. Delež na posameznih delih skupnega premoženja zato ne more biti različen, kot poskuša prikazati toženka, ki prihaja tudi v medsebojno nasprotje. Sodišče ne more spregledati dejstev, da je tožnica pridobila stanovanjsko pravico kot socialna upravičenka, da je bila le uradnica lokalne obrtne zbornice in da je nakup stanovanja sovpadal s prodajo premoženja pokojnega očeta tožnika v O. Glede očetovih dolgov se sam sicer ne more izjasniti, vendar pa ti na premoženje niso imeli vpliva. Če so se nabirali do leta 2000 niso obremenjevali ne tožnikovega očeta ne toženke oziroma njunega premoženja, sporno pa je bilo stanovanje kupljeno preden je dolg nastal. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima jasne razloge o dejanski in pravni podlagi odločitve sodišča prve stopnje in nima očitanih pomanjkljivosti, v okviru njenega uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo katere od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in napravilo prepričljiv zaključek, da toženka v sporu ni uspela dokazati, da je premoženje, ki je bilo vtoževano, njeno posebno premoženje.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je po določilu 12. čl. ZZZDR zunajzakonska skupnost, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna, glede pravnih posledic izenačena z zakonsko zvezo in je torej premoženje, ki ga pridobita zunajzakonska parterja z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. čl. ZZZDR), medtem ko je premoženje, ki ga ima kateri od njiju že od prej ali ga pridobi v času trajanja skupnosti na drug način kot z delom, njegovo posebno premoženje in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. čl. ZZZDR). Ker je premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom (eden ali drugi ali en in drugi, posebej ali skupno) v času trajanja izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje, in se po drugem odstavku 59. člena ZZZDR dohodki vsakega od njiju (vsi, ne le plača – osebni dohodek, temveč tudi dohodki od posebnega premoženja in sploh vsi dohodki), medsebojna pomoč (tudi v obliki preživljanja), skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja ter druge okoliščine (med katerimi velja po ustaljeni sodni praksi izpostaviti /vsaj praviloma/ vlaganja daril in drugega posebnega premoženja partnerjev v skupno premoženje ter pomoč sorodnikov in prijateljev) upoštevajo pri določitvi deležev na skupnem premoženju (ob sicer domnevno enakem - po prvem odstavku 59. člena ZZZDR), je - delež na vsem skupnem premoženju (praviloma) enak (načelo enotnosti skupnega premoženja), - dokazno breme (kot vprašanje materialnega prava), da v času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni skupno, na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, - enako velja za dokazno breme tistega, ki na skupnem premoženju zatrjuje drugačen delež od domnevno enakega.

Tožnik je v pravdi zatrjeval, da sta sporno premoženje tožena in pokojni P. B. kupila v času izvenzakonske skupnosti. Ker čas pridobitve tega premoženja ni bil sporen, je bilo dokazno breme glede dejstva, da sporno (pridobljeno) premoženje ni skupno, na strani toženke. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženki to ni uspelo dokazati (in gre torej za skupno premoženje), je po oceni pritožbenega sodišča zanesljiv, prepričljiv in sprejemljiv in ga pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Pri tem velja pripomniti, da toženka trditev o tem, da je to njeno posebno premoženje, v bistvu niti ni konkretizirala.

Trditve o davčnih dolgovih pokojnega P., da je bil hud alkoholik, da dejansko sploh ni mogel služiti, niti delati in da ga je ona preživljala, da je vse kar je dobil zapravil za pijačo in z delom k ustvarjanju skupnega premoženja ni prispeval, da v skupnost ni prispeval prav ničesar, da so mu odpisali vse prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja od 1.3.1994 do 31.12.1999 in ni mogel prispevati v skupnost s toženko, če pa niti zase ni poskrbel, kot tudi trditve, da je denar za nakup stanovanja imela še preden je zaživela s P., le da ga je prej posodila in ga nato dobila nazaj, ko je vračala kredit, je sodišče prve stopnje zanesljivo, prepričljivo in življenjsko sprejemljivo dokazno ocenilo kot nedokazane in celo kontradiktorne (glej razloge na 3., 4. in 5. strani sodbe) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje.

Glede deleža na skupnem premoženju je zgrešeno stališče pritožnice, da so trditve o tem, da je določeno premoženje posebno premoženje enega od partnerjev skupnosti, trditve o višjem deležu na skupnem premoženju, saj velja obratno, ene trditve druge izključujejo (če je določeno premoženje izključna lastnina enega od partnerjev, ni skupno in obratno). Upoštevajoč načelo enotnosti skupnega premoženja ter domnevno enakost deležev kot tudi dejstvo, da je toženka v zadevi P 1 kot tožnica vtoževala in uspela z zahtevkom na ugotovitev, da je stanovanje na naslovu U. 5 (torej stanovanje, ki ga je pokojnik oddajal) njuno skupno premoženje in da znaša na tem premoženju njen delež ½ (kar izhaja iz odločbe v navedeni zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo), torej da je sama zatrjevala enakost deležev, je zaključek sodišča prve stopnje glede navedenega več kot prepričljiv. Toženka zato ne more računati na uspeh z sedanjim zatrjevanjem nečesa drugega (drugačnega deleža glede istega – skupnega – premoženja kot celote). In to še posebej ob ugotovljenih dejstvih, da je v skupnost ekonomsko znatno prispeval tudi pokojnik, da iz dokazno ocenjenih listin (priloge B2 do B9) ne izhaja, da bi se pokojnikovi davčni dolgovi nanašali na leto 1993, torej na obdobje, ki sovpada z nakupom spornega stanovanja, da je delal (priče K., P.), da je oddajal stanovanje na naslovu U. 5 in iz tega naslova pridobival določena sredstva ter da je podedovane nepremičnine v O. prodal in da je torej tudi iz tega naslova v času trajanja izvenzakonske skupnosti s toženko sredstva pridobival, kar pomeni, da je njena trditev, da ga je preživljala ostala nedokazana.

V tej pravdni zadevi se je toženka v postopku branila zgolj z navedbami, da naj bi predstavljalo sporno premoženje njeno posebno premoženje, teh svojih navedb pa kot že navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazala. Trditvena podlaga je bila v spisu, na katerega se pritožba sklicuje, povsem drugačna, zato zadeva z obravnavano ni primerljiva. V obravnavani zadevi ni bilo niti zatrjevanih pravno pomembnih okoliščin, ki bi omogočale drugačno odločitev tudi za vtoževano premoženje, ki po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje prav tako spada v skupno premoženje pok. B. P. in toženke (načelo enotnosti skupnega premoženja).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški tožeče stranke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.