Jedro

Parafa je značilno skrajšan podpis. Tak podpis tudi po presoji revizijskega sodišča, v določenih okoliščinah, izpolnjuje zahtevo o lastnoročnem podpisu oporočitelja. V konkretni zadevi so izvedenec grafološke stroke in obe sodišči ugotovili, da je imel oporočitelj tak poklic, da se je moral vsakodnevno večkrat podpisati. Svoj podpis je tako skrajšal v parafo in se tako podpisal tudi na oporoko. Da je bil to njegov običajen način podpisovanja, izhaja še iz primerjalnega gradiva, ki sta ga izvedencu predložili obe pravdni stranki. Ob takih ugotovitvah ni mogoče pritrditi stališču, da oporočiteljeva parafa na oporoki ne izpolnjuje zahteve, da se mora oporočitelj na oporoko lastnoročno podpisati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in nepristnosti pisne oporoke pred pričami z dne 12.1.1994 opročitelja R. Z. Ugotovilo je namreč, da je oporočitelj lastnoročno, čeprav v skrajšani obliki, podpisal sporno oporoko in da v času njene sestave ni bil oporočno nesposoben.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišča in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Parafa na oporoki ne more predstavljati oporočiteljevega podpisa. Oporoka mora biti podpisana zato, da se nedvomno ve, kdo jo je podpisal in s tem tudi, kdo je oporočitelj. Podpis razodeva ime in priimek ali vsaj priimek. Parafa pa je le ročni znak v majhnem zapisu in zato ne more nadomestiti podpisa. Ime mora biti napisano tako, da je nedvomno izkazano avtorstvo, sicer gre za poseg v osebnostno pravico do lastnega imena, ki je absolutne narave. Toženec opozarja, da so bila v tej zadevi izdelana tri izvedenska mnenja, kakšen je zaključek vsakega mnenja in opozarja na dopolnilno mnenje B. P., v katerem ta priporoča, naj se sodišče opre še na druge dokaze. Tak dokaz pa je tudi predpravdno izvedensko mnenje, ki ga sodišče ni upoštevalo. Zato v reviziji vztraja, da ni izkazana gotovost, da je oporočitelj oporoko podpisal. Tudi izjava oporočitelja mora biti jasna, nedvoumna, pristna in nepogojna. Take izjave pa oporočitelj, ki je zaradi operacije raka na grlu težko govoril, ni mogel dati. Tožnica v nadaljevanju vztraja še pri ugovorih proti izvedenskemu mnenju o oporočni sposobnosti R. Z., ker ni bila upoštevana vsa zahtevana zdravstvena dokumentacija. Če je dokumentacija izginila, bi moralo sodišče ustrezno ukrepati in odrediti prisilno izročitev ali kaj podobnega, ne pa se sklicevati na pravilo o dokaznem bremenu. Tožnica sama je nemočna in ne more zapleniti zdravstvene dokumentacije, ki jo vodijo v javnem zavodu. Zato vztraja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo tretjega odstavka 226. člena ZPP, ker ni ustrezno ukrepalo. Dopustiti bi moralo vsaj druge dokaze, ki jih je tožnica predlagala. Gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe zaradi izostanka odločilnih dejstev oziroma njihove nejasnosti ni mogoče preizkusiti. Tožnica ponovno poudarja, da ne more pridobiti listin od javnega zavoda. Zato bi moralo sodišče dosledno upoštevati drugi odstavek 7. člena ZPP in 8. člen ZPP, saj mora sodba temeljiti na vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Ta zahteva predstavlja tudi pooblastilo sodišču, da samo ukrepa brez predloga strank. Tožnica je predlog nakazala z zahtevo, naj se oporočna sposobnost posredno ugotovi z zaslišanjem prič. Sodišče bi moralo preveriti, kaj se je zgodilo z manjkajočo dokumentacijo.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Pisna oporoka pred pričami se po prvem odstavku 64. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 67/2001 - ZD) sestavi tako, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Zmotno je revizijsko stališče, da oporočiteljeva parafa na oporoki ne more ustrezati zahtevi o lastnoročnem podpisu. Že sodišče druge stopnje je tožnici pojasnilo, kaj pomeni parafa po razlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Revizijsko sodišče dodaja, da je razlaga po Verbinčevem Slovarju tujk in novem Velikem slovarju tujk (CZ 2002, stran 884) enaka. Gre za značilno skrajšan podpis. Tak podpis tudi po presoji revizijskega sodišča, v določenih okoliščinah, izpolnjuje zahtevo o lastnoročnem podpisu oporočitelja. V konkretni zadevi so izvedenec grafološke stroke in obe sodišči ugotovili, da je imel oporočitelj tak poklic, da se je moral vsakodnevno večkrat podpisati. Svoj podpis je tako skrajšal v tako imenovano parafo in se tako podpisal tudi na oporoko. Da je bil to njegov običajen način podpisovanja, izhaja tudi iz primerjalnega gradiva, ki sta ga izvedencu predložili obe pravdni stranki. Ob takih ugotovitvah ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da oporočiteljeva parafa na oporoki ne izpolnjuje zahteve, da se mora oporočitelj na oporoko lastnoročno podpisati. Revizijsko sklicevanje na poseg v pravico do lastnega imena pa ni razumljivo, saj je tak "poseg" opravil prav tisti, v katerega pravico naj bi bilo poseženo.

Revizijsko vztrajanje pri dvomu v pristnost oporočiteljevega podpisa pomeni izpodbijanje dejanske ocene obeh sodišč, da je oporočitelj v prisotnosti dveh oporočnih prič podpisal oporoko. Izpodbijanje dejanskega stanja po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče. Zato revizijsko sodišče le na kratko dodaja, da je sodišče do takega dokaznega zaključka prišlo na podlagi izpovedi prisotnih prič in da tak zaključek ni v nasprotju z grafologovim zaključkom, da ni mogoče z gotovostjo podati mnenja o pristnosti podpisa. Sodišče je utemeljeno odklonilo izvedbo dokaza z vpogledom v mnenje drugega grafologa, ki je bilo pridobljeno pred pravdo na podlagi gradiva, ki ga je predložila samo tožnica, toženka pa se je v pravdi izvedbi tega dokaza upirala.

Podoben odgovor velja tudi za revizijsko trditev o oporočiteljevi izjavi ob podpisu oporoke. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je zaradi operacije raka na grlu res težko govoril, da pa je na vprašanje sestavljalca oporoke, ali je to njegova oporoka, odgovoril z da. Taka izjava je dovolj jasna in ustreza zahtevi iz prvega odstavka 64. člena ZD. Izpodbijanje dejanske ugotovitve, da je oporočitelj pred pričami podal zahtevano izjavo, v reviziji že iz pojasnjenih razlogov ni dovoljeno.

Ker sta sodišči ugotovili tudi vse ostale zahtevane okoliščine iz 64. člena ZD, sporni oporoki ni mogoče očitati formalnih pomanjkljivosti.

Revizija neutemeljeno vztraja pri vsebinski pomanjkljivosti oporoke, torej pri zatrjevani oporočni nesposobnosti. Da je bil oporočitelj v času sestave oporoke oporočno sposoben, da je prav z namenom sestaviti oporoko šel k odvetniku in da je razumel pomen takega dejanja, sta sodišči ugotovili na podlagi več dokazov, revizija pa izpodbija le enega od njih. Izvedenka psihiatrične stroke je na podlagi treh različnih zdravstvenih dokumentacij iz obdobja od spomladi 1992 do poletja 1994 in na podlagi oporočiteljevih pisem iz obdobja od maja do novembra 1994 potrdila, da ni nobenih znakov, ki bi kazali na to, da naj bi se oporočitelj v času sestave oporoke 12.1.1994 ne zavedal pomena svojega ravnanja in vsebine listine.

Poudarila je, da je bila sladkorna bolezen po zdravstvenih podatkih kompenzirana in da tudi stanje po operaciji raka na grlu ne vpliva na oporočno sposobnost. Sodišče je poudarilo, da tako mnenje potrjuje, da je pravilna zaznava prisotnih prič o oporočiteljevi oporočni sposobnosti v času sestave oporoke. Kot je bilo že omenjeno, revizija izpodbija le izvedensko mnenje in mu očita pomanjkljivost, ker ni bila pridobljena še dodatna zdravstvena dokumentacija. Revizijsko sodišče v zvezi s tem delom revizije ponovno ugotavlja, da tožnica nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč o takratnem oporočiteljevem duševnem stanju. Res je sicer, da te trditve opredeljuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar neutemeljeno. Že sodišče druge stopnje je tožnici odgovorilo, da niti v pritožbi ni pojasnila, kaj naj bi bilo v manjkajoči dokumentaciji takega, da bi lahko izpodbilo izvedenkino mnenje. Zato so njene pritožbene in revizijsko ponovljene trditve neupoštevne. Pravilno pa je opozorilo tudi na druge dokaze o oporočni sposobnosti (skladne izjave prisotnih prič, oporočiteljeva pisma). Tudi sicer ni jasno, kako naj bi sodišče odredilo izročitev dokumentacije, če se je ta po podatkih spisa ob selitvi ambulante izgubila. Ne gre torej za zatrjevano kršitev tretjega odstavka 226. člena ZPP. Katera odločilna dejstva naj bi v razlogih sodbe manjkala ali bila nejasna, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, revizija ne pove dovolj določno. Te trditve so tudi ob nakazani povezavi z manjkajočo zdravstveno dokumentacijo premalo določne. Zato ne gre za zatrjevano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tožničino razumevanje drugega odstavka 7. člena ZPP, saj ima po navedeni zakonski določbi sodišče možnost izvajati dokaze o nezatrjevanih dejstvih le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. V obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo. Dokazni predlog na zadnjem naroku za zaslišanje 10 novih prič je glede na takrat zatrjevana dejstva sodišče utemeljeno zavrnilo, v pritožbi zatrjevane okoliščine, kaj naj bi se z oporočiteljem dogajalo prav na dan sestave oporoke, pa so predstavljale nedovoljeno pritožbeno novoto, kot je tožnici odgovorilo že sodišče druge stopnje. Tudi revizijsko sklicevanje na 8. člen ZPP, ki vsebuje načelo o prosti oceni dokazov, kaže na to, da se tožnica ne strinja z dokazno oceno o oporočiteljevem zdravstvenem in duševnem stanju v času sestave oporoke.

Po vsem obrazloženem pri sestavi oporoke dne 12.1.1994 ni prišlo niti do zatrjevanih formalnih niti do zatrjevanih vsebinskih pomanjkljivosti. Zato sta sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sodbama pravilno uporabili materialno pravo iz 64. člena ZD. Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.