Jedro

Če je prisilni ukrep poznejšega okupatorja izvršen pred pričetkom druge svetovne vojne oziroma pred okupacijo slovenskega ozemlja, potem tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 231/98-10 z dne 22.1.1999, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.8.1998. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba Upravne enote P. z dne 14.7.1997, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja - interniranca za čas od 6.4.1941 do 9.9.1943 ter pravice do doživljenjske mesečne rente, do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, navedeno obdobje pa mu je upošteval kot podlago za priznanje pokojninske dobe; ter je bilo odločeno, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. in 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 v nadaljevanju: ZZVN).

Sodišče prve stopnje se ne strinja s presojo tožene stranke, da v primerih, kot je obravnavani, stranki ne gre status žrtve vojnega nasilja. Takšna razlaga naj bi bila v nasprotju z namenom zakona, kolikor je bil ukrep države, kasnejšega okupatorja, med drugo svetovno vojno nadaljevan iz istih razlogov, kot pred začetkom okupacije oziroma v času, ko je bil ukrep nad stranko dejansko izvršen. V obravnavani zadevi je italijanska država zoper tožnika in njegovo mater izvedla prisilni ukrep že poleti 1940, ko je bila tožnikova mati aretirana in poslana s tožnikom najprej v zapor oziroma taborišče, aprila 1941 pa v internacijo v Južno Italijo, kjer sta s tožnikom ostala do decembra 1944. Po presoji sodišča prve stopnje je zato v obravnavni zadevi pomembno, ali so italijanske oblasti izvajale navedeni prisilni ukrep zoper tožnika tudi po 6.4.1941 iz enakih razlogov, zaradi katerih je italijanski okupator sicer izvajal nasilje nad prebivalstvom dela Slovenije, ki ga je okupiral, kar bo tožena stranka morala ugotoviti v ponovnem postopku.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je po določbah ZZVN žrtev vojnega nasilja le tista oseba, ki je bila v obdobju med 6.4.1941 in 15.5.1945 izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja, iz česar sledi, da je v zakonu opredeljen ukrep posledica vojne oziroma okupacije oziroma da do njega ne bi prišlo, če ne bi bilo vojne. V obravnavani zadevi pa je tožnika oziroma njegovo mater aretirala in zaprla italijanska oblast na ozemlju, ki je tedaj spadalo pod italijansko državo. Tožnik in njegova mati sta bila italijanska državljana, sojeno jima je bilo po tedaj veljavni zakonodaji države, v kateri sta živela in katere državljanstvo sta imela. Šlo je za obsodbo državljana Kraljevine Italije po notranji zakonodaji te države, ki v času obsodbe še ni bila v vojni s Slovenijo. Ukrep, ki je tožnika doletel, tako ni bil posledica okupatorjevega nasilja, temveč je šlo za kazen izrečeno italijanski državljanki po tedaj veljavni zakonodaji Kraljevine Italije. Tožnik oziroma njegova mati bi bila najverjetneje obsojena, tudi če do vojne ne bi prišlo. Začetek vojne oziroma okupacija Slovenije ni imela nobenega vpliva na prestajanje kazni. Noben dokaz, predložen v upravnem spisu, namreč ne nudi podlage za sklep, da je italijanska oblast imela namen tožnika in njegovo mater izpustiti, da pa tega ni storila zaradi začetka okupacije slovenske države, katere narodnosti sta bila tožnik in njegova mati oziroma da sta ostala v internaciji zaradi razlogov, zaradi katerih je okupator preganjal in pošiljal v internacijo slovensko prebivalstvo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma da sodišče sodbo spremeni in samo odloči o stvari.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno in v letu 1991, priznan status žrtev vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila tožnik in njegova mati že v letu 1940, torej pred pričetkom vojne oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja izpostavljena nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu tedanje italijanske oblasti, vendar na podlagi njene tedaj veljavne zakonodaje, kot italijanska državljana (slovenske narodnosti) in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod italijansko državo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje po določbah ZZVN. To pa pomeni, da tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje s 1. in 2. členom ZZVN predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja.

Dejstvo, da se je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje tedanjih italijanskih oblasti zoper tožnika in njegovo mater nadaljevalo tudi po 6.4.1941 oziroma po italijanski okupaciji slovenskega ozemlja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na drugačno odločitev o zadevi. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da noben dokaz v upravnem postopku ne nudi podlage za sklepanje, da sta začetek vojne oziroma okupacija Slovenije kakorkoli vplivala na nadaljnje izvrševanje že izvrševanega prisilnega ukrepa italijanskih oblasti oziroma da sta tožnik in njegova mati po 6.4.1941 ostala v taborišču iz razlogov, iz katerih je okupator sicer preganjal in pošiljal v internacijo slovensko prebivalstvo.

Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje na podlagi 76. člena ZUS.