Jedro

Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. V določenih primerih iz sodne prakse je obveljalo stališče, da bo ločitveni upnik uspešen s svojim predlogom takrat, če bo dokazal, da je dedič prezadolžen.

Zgoraj navedeno kaže, da je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Glede na to pa v danem primeru ni nepomembno, da je prišlo do kaducitete in tedaj prehoda zapuščine v državno last. Res je, da tudi država odgovarja za zapustnikove dolgove, v okviru vrednosti premoženja, ki je v primeru kaducitete prešlo nanjo. Vendar pa cilj instituta ločitve zapuščine ni v tem, da se zagotovi prednostni položaj ločitvenemu upniku v razmerju do ostalih upnikov zapustnika, ampak le v tem, da se mu ohranja prednostni položaj v razmerju do upnikov dediča. V danem primeru pa glede na prehod premoženja v državno last ta skrb nedvomno odpade.

Sama ločitev zapuščine z izdajo sklepa o ločitvi zapuščine ob hkratnem potrebnem popisu in cenitvi te še ne bo dosegla svojega namena v zgoraj navedeni smeri, saj ločena zapuščina pomeni le, da ne more biti predmet dedovanja do poplačila upnikov zapustnika, ki so to predlagali. Ta namen pa bo dosežen le, če bo upnik sprožil ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Zapuščinsko sodišče mora tako ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek, v katerem bodo lahko dosegli poplačilo svoje terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu, to je v točki I prvi odstavek ter v točki II izreka, v delu, ki se nanaša na upnika B. P., sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je opravilo zapuščinsko obravnavo po pokojnem Ediju Hercogu (v nadaljevanju zapustniku), ker je ugotovilo, da so se dediči prvega dednega reda (po zakonitem dedovanju) odpovedali dedovanju in ni drugih dedičev je odločilo (v točki I), da zapuščina zapustnika postane na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) državna lastnina in se izroči Republiki Sloveniji. V drugem odstavku točke I izreka je ugotovilo obseg zapuščine, kot tudi njeno vrednost v aktivnem delu v znesku 9.500,00 EUR, v pasivni del zapuščine pa je štelo nastale pogrebne stroške in stroške ureditve nagrobnega spomenika v skupnem znesku 5.000,00 EUR ter dolgove zapustnika (glede na prijavljene terjatve upnikov v zapuščinskem postopku), med drugim tudi dolg do sedanjega pritožnika v znesku 4.600,00 EUR. Ob upoštevanju bremen zapuščine je ugotovilo, da čiste vrednosti te ni. V točki II izreka napadenega sklepa pa je sodišče prve stopnje predlog upnika B. P. in upnika D. d.o.o. za ločitev zapuščine kot neutemeljen zavrnilo. V zvezi z odločitvijo o predlogu za ločitev zapuščine, ki ga je tudi v delu terjatve pritožnika ocenilo kot neutemeljenega, je svojo odločitev v obrazložitvi sklepa utemeljilo v bistvu s tem, da tovrstni predlog pritožnika ni bil popoln, saj bi moral tudi zatrjevati, da bo za poplačilo svojih terjatev sprožil ustrezen postopek po pravilih izvršilnega postopka, sicer pa v danem primeru tudi ločitev zapuščine ne bi dosegla svojega osnovnega namena, to je ločitve zapuščine od dedičevega premoženja v cilju, da dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine tako dolgo, dokler niso poplačani upniki, ki so zahtevali ločitev. V danem primeru v bistvu gre za zapuščino brez dedičev in prehod te na Republiko Slovenijo in zato ni spojitve s premoženjem dedičev. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da ni utemeljen predlog pritožnika, da naj sodišče prve stopnje izda sklep o poplačilu po 153. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki se nanaša na realizacijo hipoteke, pritožnik pa te na nepremičnini – predmet zapuščine, ni imel vpisane.

2. Zoper ta sklep se v zgoraj navedenem izpodbijanem obsegu pritožuje ločitveni upnik B. P. ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu na ločitev zapuščine ugodi kot zavarovanju njegove prijavljene denarne terjatve. Meni, da so podani pogoji za ločitev zapuščine, predlog je pritožnik podal tudi pravočasno. Člen 143 ZD, ki ureja institut ločitve zapuščine, pa tudi ne določa, da mora biti obvezna sestavina tovrstnega predloga tudi predlagana izvršba. Zapuščinsko sodišče mora izhajajoč iz zakonskega teksta člena 204 ZD na predlog upravičencev določiti tudi začasne ukrepe za zavarovanje zapuščine, ki so določeni v členu 217 ZD, ki pa napotuje na določbe, ki veljajo za izvršilni postopek, z izdajo začasnih odredb, ki se izdajo ravno zaradi tega, ker ni uveden pravdni ali kak drug sodni postopek. Za izdajo začasnih odredb pa velja le izkazana verjetnost obstoja terjatve in nevarnosti njene neuveljavitve. Tudi izročitev zapuščine Republiki Sloveniji ne more predstavljati zakonskega razloga za to, da se ne izvede zavarovanje denarne terjatve ločitvenega upnika. Te določbe namreč zakon ne vsebuje, podani pa so vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, kot jo določa člen 217 ZD. Pritožba tako poudarja, da bi bile v primeru neločitve zapuščine prizadete pravice ločitvenega upnika, če bi premoženje brez zavarovanje prešlo v last Republike Slovenije, predvsem nepremičnina ID xy k.o. M., ki po oceni pritožnika predstavlja edino nekaj vredno premoženje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 163 ZD in v okviru tega preizkusa tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno sprejemljivo in tudi neobremenjeno z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je tudi napadeni sklep sprejemljivo in z navedbo razumnih razlogov utemeljilo, tako da pritožbeno sodišče najprej povzema to obrazložitev k izpodbijanemu sklepu, samo pa še dodaja:

5. Ločitev zapuščine (separatio bonorum) kot jo opredeljuje člen 143 ZD, je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov z zahtevo po oddvojitvi zapuščine od dedičevega premoženja, s čimer ti lahko dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev. Gre torej za institut, ki je namenjen varstvu upnikov pokojnega, saj z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, podedljive pravice in obveznosti, ki so obstojale v trenutku zapustnikove smrti. Z uvedbo dedovanja se tako zapustnikovo premoženje, ki preide na dediča spoji s premoženjem dediča, ki ga je ta imel že pred dedovanjem in dedič zato za svoje lastne dolgove odgovarja s celotnim premoženjem, tako s prejšnjim kot tudi s podedovanim. Zato bi bili lahko v razmerju do zapustnikovih upnikov dedičevi upniki dejansko v boljšem položaju, ko bi se lahko poplačali iz zapustnikovega premoženja pred njegovimi upniki. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki tako dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. V določenih primerih iz sodne prakse je celo obveljalo stališče, da bo ločitveni upnik uspešen s svojim predlogom takrat, če bo dokazal, da je dedič prezadolžen.

6. Zgoraj navedeno kaže, da je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Glede na to pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v danem primeru ni nepomembno, da je prišlo do kaducitete in tedaj prehoda zapuščine v državno last. Res je, da tudi država odgovarja za zapustnikove dolgove, v okviru vrednosti premoženja, ki je v primeru kaducitete prešlo nanjo. Vendar pa cilj instituta ločitve zapuščine ni v tem, da se zagotovi prednostni položaj ločitvenemu upniku v razmerju do ostalih upnikov zapustnika, ampak le v tem, da se mu ohranja prednostni položaj v razmerju do upnikov dediča. V danem primeru pa glede na prehod premoženja v državno last ta skrb nedvomno odpade. Že iz tega razloga predlog pritožnika na ločitev zapuščine ni utemeljen kot to tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sama ločitev zapuščine z izdajo sklepa o ločitvi zapuščine ob hkratnem potrebnem popisu in cenitvi te še ne bo dosegla svojega namena v zgoraj navedeni smeri, saj ločena zapuščina pomeni le, da ne more biti predmet dedovanja do poplačila upnikov zapustnika, ki so to predlagali. Ta namen pa bo dosežen le, če bo upnik sprožil ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Zapuščinsko sodišče mora tako ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek, v katerem bodo lahko dosegli poplačilo svoje terjatve, zato ni sprejemljivo nasprotno pritožbeno stališče, da izvedba izvršilnega postopka v primeru ločitve zapuščine ni potrebna (1).

8. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da ni osnove za izdajo kakršnegakoli ukrepa zavarovanja (v smeri vpisa hipoteke), kot je to pritožnik predlagal in v bistvu ponavlja v pritožbi, če tudi bi bil predlog za ločitev zapuščine utemeljen. Člen 204 ZD res določa, da sodišče na predlog upravičencev v primeru predlagane ločitve zapuščine odredi takšno ločitev uporabljajoč pri tem smiselno določbe tega zakona o začasnih ukrepih za zavarovanje zapuščine, vendar pa je zavarovanje zapuščine urejeno v členu 191 ZD in v okviru tega zavarovanja v zapuščinskem postopku odločitev o izdaji začasnih odredb po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče sprejemati. Takšno je npr. tudi stališče v judikatu VSL II Cp 407/2010. Začasne odredbe so ukrepi zavarovanja, ki sodijo v sfero izvršilnega postopka, ki pa ga očitno v danem primeru pritožnik niti ni nameraval predlagati. Ponovno pa je treba poudariti, da ločitev zapuščine ne služi varovanju vrstnega reda posameznega upnika zapustnika v zvezi s prijavljeno terjatvijo, kot rečeno pa v danem primeru glede na kaduciteto ni nobene potrebe po zaščiti upnikov zapustnika pred upniki pridobitelja zapuščine.

9. Tudi pritožbeno sklicevanje na upoštevnost določb člena 217 ZD ni utemeljeno. Ta člen določa, da je mogoče tudi v zapuščinskem postopku izdati začasne ukrepe za zavarovanje ustreznega dela zapuščine po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, vendar le v primeru kadar je „pravica dediča ali volilojemnika odložena zaradi tega, ker še ni prišel čas ali je omejena za določen čas, ali je odložena zaradi še neizpolnjenih pogojev, ali je odvisna od razveznega pogoja oziroma naloga, ki ga je šteti za razvezni pogoj“. Gre torej za zavarovanje pravice dediča ali volilojemnika, ne pa ločitvenega upnika.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Sklep VSL II Cp 1676/2012, VSL I Cp 3865/2008.