Jedro

Tožencu ni uspelo dokazati, da je prejeti denarni znesek vrnil. Tožnika sta namreč s predložitvijo posojilne pogodbe ter z izpovedjo uspela prevaliti procesno dokazno breme na toženca, ki pa svojih trditev, da je obveznost iz pogodbe tudi poravnal, ni uspel dokazati.

Krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44154/2012 z 2. 4. 2012 pustilo v veljavi tudi v 1. odstavku izreka sklepa, v 3. odstavku (izvršilni stroški) pa ga je razveljavilo. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo 1.218,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je bil postopek začet nezakonito, saj posojilna pogodba ni verodostojna listina, zato bi moralo sodišče pritožbo zavreči. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstva, da je pokojni Z. vodil evidenco neplačnikov, namreč toženec ni priznal, tožnika pa takšne evidence tudi nista predložila. Poudarja, da je dolgovani znesek pokojnemu Z. vrnil, in sicer tako, da je v decembru 2010 vrnil 1.000,00 EUR prvi tožnici, preostanek pa v februarju 2011 pokojnemu Z. Slednje sta potrdili tudi priči M. R. in P. M., ki jima sodišče zmotno ni verjelo. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati časovno oddaljenost dogodka in razumeti, da spomin prič po določenem času nekoliko zbledi. Glede ključnih okoliščin vrnitve denarja so sicer tako priči kot tudi toženec izpovedovali skladno. Dodaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do načina vrnitve 1.000,00 EUR, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vztraja pri trditvah, da se je 500 EUR nanašalo na obresti, ki so bile oderuške in jih kot takih ni bil dolžan vrniti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da je bil v predmetnem postopku neenakopravno obravnavan, saj je sodišče pooblaščencu tožnikov dovolilo vsa vprašanja, čeprav bi moralo samo preverjati verodostojnost priče P. M. Navedeni priči so bili tudi neutemeljeno zaračunani separatni stroški. Graja tudi odločitev o stroških.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi velja tožencu, da v konkretnem primeru ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi, saj posojilna pogodba, sklenjena 15. 11. 2010, ni verodostojna listina. Vendar je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se v primeru dolžnikovega uspeha z ugovorom, sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo pa se šteje kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče tako v pravdnem postopku ne presoja več, ali je bila predlogu za izvršbo predložena verodostojna listina. Takšne listine namreč v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku, sodišče pa njihovo dokazno moč ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

6. V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni spora, da je bila med pokojnim S. Z. (očetom tožnikov) in tožencem v letu 2010 sklenjena posojilna pogodba (priloga A2), s katero je bilo dogovorjeno, da toženec kot posojilojemalec posojeni znesek 5.500,00 EUR vrne v 14 dneh, tj. do 1. 12. 2010. Glede na ugovor toženca se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem dejstev, ali je toženec posojilo tudi vrnil. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke sodišče prve stopnje, in sicer da tožencu ni uspelo dokazati, da je prejeti denarni znesek vrnil. Tožnika sta namreč s predložitvijo posojilne pogodbe ter z izpovedjo uspela prevaliti procesno dokazno breme na toženca, ki pa svojih trditev, da je obveznost iz pogodbe tudi poravnal, ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je jasno ter prepričljivo argumentiralo svoje stališče, da je bil toženec pri tem neuspešen. Tekom postopka je namreč svoje ključne trditve vseskozi spreminjal ter izpovedoval v nasprotju z lastnimi trditvami, glede bistvenih dejstev pa je bila njegova izpovedba neskladna z izpovedbo priče P. M. in M. R. Sodišče se je opredelilo tudi do trditev glede vračila 1.000,00 EUR, tako da pritožnik zmotno uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve postopka. Ker je toženec najprej navajal, da je vrnil 1.000,00 EUR iz naslova obresti, nato pa, da so bile obresti oderuške in da jih ni vračal, mu sodišče v tem delu utemeljeno ni verjelo. Čeprav je njegovo izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo, to ne pomeni, da obrazložitev sodišča v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožencu ni uspelo dokazati niti vračila 4.000,00 EUR. Kljub časovni oddaljenosti dogodka se bi namreč priči P. M. in M. R. morali spomniti, kdo od njiju je tožencu posodil denar za vračilo. Gre namreč za dokaj visok znesek, pri čemer nobena od prič ni vedela natančno, za kakšen znesek je šlo, vsaka zase pa je trdila, da je bila prav ona tista, ki je tožencu posodila denar. Ob tem sodišče toženca ni neenako obravnavalo, saj je bila tudi njegovemu pooblaščencu na naroku dana enakovredna možnost postavljanja vprašanj pričama. Navedene dokazne ocene ne spremeni niti dejstvo, da tožnika nista predložila očetove evidence o neplačnikih. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno zapisalo, da je za toženca obstoj takšne evidence nesporen, vendar pa nadalje svoje odločitve na takšen dokazni predlog ni oprlo. Ob tem velja pripomniti, da je predložitvi takšnega dokaza nenazadnje nasprotoval tudi sam toženec (primerjaj zapisnik glavne obravnave z 20. 6. 2013, list. št. 26), kar je najverjetneje razlog, da se tožnika v nadaljevanju postopka nanj nista več sklicevala.

7. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča o zatrjevanih oderuških obrestih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (primerjaj točko 15 obrazložitve sodbe). Tudi v tem delu je bila namreč izpoved toženca neprepričljiva, iz njegove strani podpisano potrdilo, da znesek glavnice znaša 5.500,00 EUR (brez obresti) pa v dokaznem smislu trdnejše. 8. Separatni stroški so stroški postopka, ki jih je nasprotna stranka dolžna povrniti ne glede na uspeh v pravdi, ker so nastali po njeni krivdi ali naključju na njeni strani (drugi odstavek 156. člena ZPP). O njih je sodišče že odločalo s sklepom z 10. 10. 2013, ki je že pravnomočen in kot tak ne more biti več izpodbijan s pritožbo. Toženec v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) uvedel plačilo ene nagrade za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, kar pomeni, da odvetniku pripada ena nagrada ne glede na število narokov. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati nagrado za narok tudi glede na dosežen uspeh, je kljub temu pravilna. Za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve je bistvenega pomena namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval ob sprejetju ZOdvT in ta je bil v tem, da se določi takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve. Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP, o čemer se je sodna praksa že izrekla (1). Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi preostale stroške, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 814/2012 z 20. 11. 2012.