Jedro

Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo oziroma dejstva, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. V obravnavani zadevi je bil predmet obtožbe določen z opisom dejanja, po katerem se je vsebina zatrjevane krive izpovedbe nanašala na prisotnost obdolžencev in drugih v času podpisovanja oporoke, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obdolženca v pravdnem postopku dejansko različno izpovedovala le glede prisotnosti v času sestavljanja oporoke, kar pa za njeno veljavnost po 64. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni bistveno. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da pri odločanju o utemeljenosti dokaznih predlogov, vsebina predlaganih dokazov ne sme biti napovedovana, sme pa biti ocenjen pomen dokaza z vidika odločilnih dejstev ter z vidika dejstev, ki so bila do dokaznih predlogov že ugotovljena.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A.N.se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 12. 9. 2019 obdolženega M.Ž. in obdolženega M.N. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj (vsak zase) storila kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). To je bilo storjeno s sodbo I K 2206/2016, v kateri je bilo po drugem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno še, da mora oškodovanec kot tožilec vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolžena spozna za kriva storitve zgornjega kaznivega dejanja ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev se nanaša na razloge sodbe, ki so po pritožbeni obrazložitvi glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, nejasni ter sami s seboj v nasprotju. Prav tako je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali o zapisnika o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje se namreč v razlogih sodbe ni opredeljevalo do neskladij med izpovedbami obeh obdolžencev iz pravdnega postopka z njunima zagovoroma v kazenskem postopku in ne do neskladij ter nasprotij z izpovedbo priče F.N. in na drugi strani do izpovedbe oškodovanca kot tožilca, ki izpovedbe ni spreminjal. Podobno velja glede pomena predlaganega zaslišanja osebe po imenu G., čeprav je bilo to po obrazložitvi dokaznega predloga ključno. Končno, izpovedba obdolženega M.Ž. iz pravdnega postopka v razlogih sodbe ni pravilno povzeta, saj ta ni nikjer omenil, da bi bila pokojna I.N. njegova teta.

5. Druga bistvena kršitev določb kazenskega postopka je uveljavljena s posredno (smiselno) zatrjevano kršitvijo četrtega odstavka 329. člena ZKP in neposredno z zatrjevano kršitvijo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno dokaznega predloga, ki ni dopustna ter dodatno opustilo celovito in prepričljivo dokazno oceno, ki bi jo nato z razumnimi in sprejemljivimi razlogi še obrazložilo.

6. Kršitvi nista podani. Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo oziroma dejstva, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. V obravnavani zadevi je bil predmet obtožbe določen z opisom dejanja, po katerem se je vsebina zatrjevane krive izpovedbe nanašala na prisotnost obdolžencev in drugih v času podpisovanja oporoke, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obdolženca v pravdnem postopku dejansko različno izpovedovala le glede prisotnosti v času sestavljanja oporoke, kar pa za njeno veljavnost po 64. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni bistveno. To je v dokaznem smislu jedro zadeve, zaradi katere se sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno podrobno ukvarjati z zagovoroma obeh obdolženih, ki končno vsebine izpovedb v pravdnem postopku nista zanikala oziroma sta jo, časovni razliki primerno obnovila. Enako velja za izpovedbo priče F.N., s katero sta bila po razumljivih razlogih sodbe zagovora obeh obdolženih potrjena, pričina izpovedba v pravdnem postopku pa je v pritožbeni obrazložitvi protispisno povzeta. Po zapisniku z glavne obravnave dne 20. 9. 2012 iz priloženega spisa P 141/2012 je namreč tedaj zaslišani FN. povedal „da se je oporoka pisala, da so bili poleg M.N., mama I.N., G. in jaz, naknadno, ko pa je bilo že narejeno, pa je prišel M.Ž.. Vse skupaj sta to prebrala in z mamino voljo in prošnjo oporoko podpisala.“ Povedano je torej več in po vsebini drugače, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ko bi naj priča v pravdnem postopku povedala samo, da je obdolženi M.Ž. prišel naknadno in kar naj bi bilo nato v nasprotju, kar je povedal v kazenskem postopku. Pritožbena obrazložitev ni točna niti glede izpovedbe oškodovanca kot tožilca, do katere se je sodišče prve stopnje neposredno opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe, kot se je šest točk nazaj opredelilo do zavrnjenih dokaznih predlogov. Če se pritožnica ne strinja z vsebino opredelitve oziroma oceno kot jo je v tej zvezi izoblikovalo sodišče prve stopnje, po vsebini ne uveljavlja (več) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet posebnega pritožbenega preizkusa.

7. Popolne nejasnosti razlogov in precejšnjih nasprotij v razlogih sodbe pritožnica po kvaliteti in stopnji v pritožbeni obrazložitvi ni konkretizirala, pri zatrjevani protispisnosti pa je prezrla, da se mora nanašati na odločilna dejstva. Ker sorodstveno razmerje med obdolženim M.Ž.in I.N. ni del predmeta obtožbe, se protispisnost izkaže za neodločilno ter posledično za nesposobno povzročiti, da razlogi sodbe po vsebini ne bi bili razumljivi tako kot so bili v njenem pisnem odpravku izdelani.

8. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da pri odločanju o utemeljenosti dokaznih predlogov, vsebina predlaganih dokazov ne sme biti napovedovana, sme pa biti ocenjen pomen dokaza z vidika odločilnih dejstev ter z vidika dejstev, ki so bila do dokaznih predlogov že ugotovljena. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničin dokazni predlog za pridobitev podatkov iz postopka pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru, v katerem je bil kot priča zaslišan F.N.. Dokazni predlog je bil zavrnjen kot nepotreben, pri čemer sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih sodbe ni napovedovalo vsebine pričine izpovedbe iz drugega postopka, temveč je pravilno ugotovilo nemožnost vpliva izpovedbe na odločitev v obravnavanem postopku. Še zlasti, ker je F.N. samo neposredno zaslišalo in ker niti tedaj podrobnejših podatkov o G. ni moglo pridobiti. Glede nato, in ker je bila po že obrazloženem v obravnavani zadevi bistvena navzočnost obdolžencev v času podpisovanja oporoke in ne, ko je ta bila po komer koli že sestavljena, je bila zavrnitev pritožničinega dokaznega predloga procesno in vsebinsko utemeljena. Različno od zatrjevane kršitve četrtega odstavka 329. člena ZKP je kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP zatrjevana pavšalno, nobena od teh pa na način, da bi bil po pritožbeni obrazložitvi viden njun dejanski ali potencialni vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Gre za pogoj, ki ga pritožbeno sodišče po zapovedanih mejah preizkusa iz 383. člena ZKP ne more obiti ter je bilo v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnico še zato zavrniti.

9. Pritožnica se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem zato, ker se je sodišče prve stopnje v preveliki meri zanašalo na izpovedbi obdolžencev iz pravdnega postopka, ni pa upoštevalo neskladij v zagovorih v kazenskem postopku, ko je obdolženi M.N. priznal, da je obdolženi M.Ž. prišel kasneje oziroma takoj, ko je oporoko sam podpisal. Pomeni, da obdolženi M.Ž. ni bil prisoten niti pri pisanju in še manj pri podpisovanju oporoke ter posledično, da obdolžena oporoke nista podpisala istočasno. Razen tega izpovedbi z zagovoroma obdolžencev nista skladni glede narekovanja oporoke, navzočnosti drugih oseb pri sestavljanju, branju in podpisovanju oporoke, v kateri se nahaja pripis, ki kaže, da oporoka ni nastala v okoliščinah, kot sta jih obdolžena neskladno opisovala. Nenazadnje tudi zato, ker je izkustveno nesprejemljivo, da bi oporoko v pravilni slovenščini pisala H.G., ki po izpovedbi priče F.N. govori hrvaško, vsebino oporoke pa z uporabljeno pravno terminologijo narekovala pokojna I.N., ki je bila preprosta kmečka ženska. Povsem na koncu, pritožnica skladnost zagovorov obdolžencev z izpovedbo priče F.N. oceni kot posledico prijateljskih razmerij ter sklene, da sta obdolženca kaznivo dejanje zaradi predhodno danih obvestil po 283. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), storila naklepno.

10. Pritožničina ocena zagovora obdolženega M.N. je logično napačna. Če obdolženi M.Ž. pri sestavljanju oporoke ni bil navzoč, še ne pomeni, da ne bi mogel biti navzoč pri njenem podpisovanju. Še zlasti, ker je po obeh izpovedbah obdolžencev v pravdnem postopku in zagovorih ter po izpovedbah priče F.N. podpisovanje oporoke sledilo njenemu sestavljanju in ne obratno. V pritožbeni obrazložitvi navedeno neskladje med izpovedbama obdolženih v pravdnem postopku z zagovoroma v obravnavanem postopku ugotovljenega ne more spremeniti, saj glede bistvenega neskladij niti po ceni pritožbenega sodišča ni, ostale okoliščine pa na bistveno nimajo nobenega vpliva in kažejo na poskus dokazovanja nečesa, kar oškodovancu kot tožilcu ni uspelo dokazati v pravdnem postopku. Že tedaj se namreč izpovedbi obdolžencev ter izpovedba priče F.N. v ničemer niso razlikovale, medtem ko je oškodovanec kot tožilec v pravdnem postopku zatrjeval, da obdolženi M.N. pri sestavi oporoke ni bil navzoč in da je bila pokojna I.N. v njen podpis prisiljena. Kako konkretno, oškodovanec kot tožilec niti v kazenskem postopku ni opisal, kot ni povedal, kdaj potem je oporoko podpisal obdolženi M.N., ki naj bi po njegovem v pravdnem postopku krivo izpovedoval. Vendar ne glede lastne navzočnosti ampak glede navzočnosti obdolženega M.Ž., ki pa je bila ob podpisovanju oporoke, enako kot navzočnost obdolženega M.N. v pravdnem postopku in sedaj še v kazenskem postopku potrjena. V takšnem primeru, in ko pritožnica prijateljskih razmerij med obdolženima ter pričo F.N., ki bi naj očitno določala vsebino izpovedb, ni opisala, obdolžencema očitano kaznivo dejanje v objektivnem smislu ni moglo biti dokazano. Ne glede na ostale sodelujoče pri sestavljanju oporoke, uporabljeni jezik in strokovno izrazoslovje ter ne glede na obvestila po 283. členu ZPP, ki bi bila odločilna šele pri dokazanosti kaznivega dejanja v subjektivnem smislu. V delu torej, ko je lahko kaznivo dejanje storilcu dokazano samo po predhodno dokazani izvršitvi in ne samostojno ali celo od te izolirano.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A.N. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in petem odstavku 95. člena ZKP.