Jedro

Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb št. ... z dne 17. 9. 2013 in št. ... z dne 18. 4. 2013 o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper citirano sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče brez prisotnosti tožnika opravilo glavno obravnavo in mu tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako pa ni zaslišalo priče, ki jo je pisno laično predlagal. Zmotno ocenjuje, da sodišču ni poslal opravičila, saj ga je predložila njegova mama, ker se je 17. 2. 2014 slabo počutil in ni bil sposoben udeležiti se naroka. Ni vedel, da se naroka ne bo udeležil njegov pooblaščeni odvetnik A.A., saj je to ugotovila šele njegova mati na naroku, ko je bilo pojasnjeno, da je pooblaščeni odvetnik preklical pooblastilo. Pričakoval je, da bo odvetnik na naroku prisoten.

Glede na navedeno in upoštevajoč tudi 12. člen ZPP torej sodišče naroka ne bi smelo opraviti temveč ga preložiti ter ga hkrati opozoriti na ostale procesne pravice v skladu s 66. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Na podlagi načela materialne resnice in preiskovalnega načela iz ZDSS, bi ga bilo dolžno zaslišati in postaviti tudi medicinskega izvedenca, da bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sklicuje se na medicinska izvida z dne 8. 6. 2012 in 9. 6. 2012. Navaja, da transferja ne zmore sam, ne more obleči in sleči spodnjega dela telesa, torej se ne more sam obleči, ne sleči, ne opravljati fiziološke potrebe, pomoč potrebuje pri praznjenju črevesa, kot tudi pri umivanju. Ob kršitvi pravil pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodne odločbe je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici tega napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Iz sodnega spisa izhaja, da je bil tožnik pravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, razpisan 17. 2. 2014. Potem, ko je sodišče 17. 1. 2014 od pooblaščenega odvetnika A.A. prejelo obvestilo z dne 15. 1. 2014 o prenehanju mandatnega razmerja (list. št. 16 v sodnem spisu), je postopalo v skladu s prvim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 99. člena istega zakona in sodno pisanje - vabilo naslovilo na stranko, torej tožnika(1). Iz vročilnice je nadalje razvidno, da je tožnik vabilo za prvi narok glavne obravnave prejel 21. 1. 2014. V vabilu je bil opozorjen, da sme opravljati pravdna dejanja osebno ali pa po pooblaščencu, ki je odvetnik ali oseba, ki ima opravljeni pravniški državni izpit, sicer se bo štelo, da dejanje ni bilo opravljeno. Vloga tožnika z dne 17. 2. 2014, v kateri sodišče obvešča, da se zaradi zdravstvenih težav osebno ne more zglasiti na obravnavi in jo je predložila njegova mati brez pravniškega državnega izpita, tako glede na drugi odstavek 90. člena ZPP, dejansko ne more imeti pravnega učinka. Tudi, če naj bi se ta tožnikova vloga štela za opravičilo odsotnosti, ne bi mogla biti upoštevna, saj le pavšalno zatrjevan zdravstveni zadržek ne zadostuje, v kolikor ni dejansko izkazan z ustreznim listinskim medicinskim izvidom.

Ker je bil torej glede na navedeno tožnik v obravnavani zadevi na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljen, hkrati pravilno poučen, kdo ga lahko zastopa in na pravne posledice, če ga bo zastopala oseba, ki ni odvetnik ali nima pravniškega državnega izpita, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni prišlo do absolutne bistven kršitve iz 8. točke drugega odst. 339. člena ZPP, saj mu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kot zmotno meni pritožba.

Vendar pa pritožnik utemeljeno navaja, da je ostalo dejansko stanje zaradi pomanjkljivosti postopka povsem nerazčiščeno, in da posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sicer povzeto določilo 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), v katerem sta definirana potreba po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb. Po navedeni določbi ZPIZ-a sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna, kadar zaradi sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjski potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 sploh ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.

Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi iz razlogov, navedenih v prejšnji točki in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno dokazno oceniti mnenji obeh invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka. Izvesti bo potrebno morebitne druge dokaze, bodisi na predlog nove pooblaščene odvetnice ali po uradni dolžnosti v skladu z 62. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), če bo glede na načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 to potrebno za razjasnitev vseh pravno odločilnih dejstev. Torej za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja o potrebni pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ter posledično zakonito razsoditi o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da so priglašeni stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka, o katerih bo v ponovljenem sojenju odločilo prvostopenjsko sodišče. .

Op. št. (1): Tako tudi pravno mnenje, sprejeto 9. 12. 1999 na Občni seji Vrhovnega sodišča RS – objavljeno v Sodnikovem informatorju št. 14/99