Jedro

Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. in III. točki izreka spremeni tako, da se na pravdo napoti dediča I. O., ki mora v roku 30 dni po prejemu tega sklepa zoper sodediče F. P., R. P. in E. I. D. vložiti tožbo, da mu kot oporočnemu dediču po pokojni J. D. pripada celotna parcela 1089, k.o. X. Če v tem roku tožbe ne bo vložil, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga zaključilo, ne glede na njegove trditve, glede katerih je napoten na pravdo.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter oporočno dedinjo F. P. napotilo na pravdo zoper sodediče R. P., E. I. D. in I. O., da vloži tožbo zaradi ugotovitve, da ji kot oporočni dedinji pripada tudi del parcele št. 1089, k.o. X, ki naj bi predstavljal gornji vrt nad hišo. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja F. P. ter graja odločitev sodišča, da je njena pravica manj verjetna od pravice oporočnega dediča I. O.. Pokojna D. je nepremičnine v oporoki poimenovala z domačimi imeni in ne s parc. št., pri čemer so dedičem takšna domača imena znana ter vedo, kje kakšno zemljišče leži. Odločitev sodišča je zato toliko bolj začudujoča in nesprejemljiva, saj se dedinja P. nikoli ni sprenevedala in je tudi jasno prikazala in označila lego posameznih zemljišč, imenovanih po domače, za razliko od dediča O., ki pa je bil tisti, ki je kljub vedenju, kje se kaj nahaja, na sodišču zadeve prikazoval po svoje in mimo tistega, kar je med dediči bilo nesporno. Zapustnica je dediču O. po oporoki namenila kozolec, celo njivo pred kozolcem in cel dolnji vrt ter travnik ob njivi, vse do glavne ceste v smeri B., kar v naravi predstavlja celoto, to pa je celotna parcela 1088 in JV del parcele 1089. Severni del in zahodni del omenjene parcele, k.o. X, pa predstavlja grede in njivo nad gredami ter po oporoki pripada P. skupaj z gornjim vrtom nad hišo, ki stoji na parceli št. 1111, k.o. X. Vse to je bilo sodišču tudi jasno predstavljeno, tako da sodišče ni imelo nikakršne osnove, da bi lahko sledilo popolnoma izkrivljenim izjavam dediča O., češ da naj bi mu pripadala celotna parcela 1089. Tudi na naroku 17. 3. 2011 je bilo predstavljeno, kaj pripada dediču O. in kaj P., to je bilo nesporno, in takrat je s tem soglašal tudi pooblaščenec dediča O.. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določilu 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zapustnica je v obravnavani zadevi svoje premoženje z oporoko zapustila dedičem, tako da je nepremičnine poimenovala z domačimi imeni brez navedb parcelnih številk ali drugih identifikacijskih oznak, kot se uporabljajo v javnih knjigah. Dedinji F. P. in M. P. sta sodišču na naroku 17. 3. 2011 opisali, katera parcelna št. pripada posameznim lokalnim poimenovanjem, pri čemer je bilo ugotovljeno, da naj bi po oporoki parc. št. 1089, k.o. X, pripadala dvema dedičema, in sicer I. O. in F. P.. Temu je pritrdil tudi pooblaščenec E. D. na naroku 4. 10. 2012, ki je navedel, da je v naravi dobro ločen del parcele 1089, ki ga je zapustnica namenila I. O., in gre za del ob cesti v smeri B., zahodni del parcele, ki je tudi s potjo ločen od prej opisanega, pa je zapustnica namenila F. P. in ga opisala kot grede in njiva pred gredami. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je glede na izjave več dedičev, da predstavljajo grede in njiva pred gredo del parcele 1089, k.o. X, bolj verjetna pravica dedinje F. P. in ne dediča I. O.. Zgolj razlog, da se krajevno poimenovanje v oporoki ne sklada s parcelno številko, ne pove ničesar o volji zapustnice, saj ta premoženja ni zapuščala z navedbo parcelnih številk, temveč lokalnih imen. Ta pa so predvsem znana starejšim dedičem, ki so tam preživeli več časa (F. P. in M. P.). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dedinje F. P. ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na pravdo napotilo dediča I. O., katerega pravico je štelo za manj verjetno (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

5. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 174. člena ZD.