Jedro

Kljub temu, da višje sodišče sodišču prve stopnje vrne zadevo v novo sojenje, pa sodišče prve stopnje ni vezano na pravna stališča in dejanske zaključke, ki jih je v isti ali kateri koli drugi zadevi že podalo višje ali katerokoli drugo sodišče (pa tudi na svoja iz razveljavljene sodbe ne), seveda pa mora argumentirano razložiti, zakaj se z njimi ne strinja. Ta možnost oziroma pravica (kot izraz načela neodvisnosti iz 125. člena Ustave Republike Slovenije) je še toliko večja, kadar v prvem sojenju niso bili presojeni vsi dokazi, ki so bili izvedeni, pa ti kažejo na drugačne pravne zaključke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, dolžni pa sta v roku 15 dni povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka vsaka v znesku 1.390,61 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da (I.) se zavrne primarni tožbeni zahtevek (1.) prvo tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 121.403,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila, in drugo tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 278.596,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila, ter (3.) primarni zahtevek tožnic v delu, ki se glasi, da jima je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi; odločilo, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, (1.) da je tožena stranka dolžna prvo in drugo tožeči stranki kot solidarnima upnikoma plačati 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila in (2.) da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. (II.) tožnicama je tudi naložilo povrnitev stroškov tožene stranke vsaka v višini 2.776,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožnici iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek, in sicer zato, ker tožnici nista dokazali, da je toženka pravna naslednica A. z. o. o., ki je v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji – ZDen do vrnitve nepremičnin denacionalizacijskemu upravičencu nesporno delno uporabljala vrnjene nepremičnine (razen brivnice in stanovanj). Pri tem je tudi ugotovilo, da je bila dedičem B./C. po denacionalizacijskem upravičencu iz naslova nezmožnosti uporabe vrnjenih nepremičnin v času od 7. 12. 1991 do 22. 9. 2003 s sodbo I P 2468/2007 v zvezi s sodbo Cp 3638/2012 pravnomočno priznano izplačilo odškodnine v znesku 361.480,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od česar odškodnino za poslovne prostore predstavlja znesek 320.306,35 EUR (88,61 %), za stanovanjske prostore pa 41.174,65 EUR (11,39 %) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ostalo – do 400.000,00 EUR, za kolikor je bila sklenjena sodna poravnava med tožnicama in dediči B./C., pa poleg navedenih glavnic predstavljajo že zakonske zamudne obresti; torej skupaj izplačana odškodnina za poslovne prostore znaša 354.438,32 EUR.

6. Tožnici izpodbijani sodbi očitata, da gre za sodbo presenečenja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva, ki jih tožena stranka sploh ni uveljavljala, ugovor pasivne legitimacije pa je bil podan le pavšalno, da je ravnalo v nasprotju z razveljavitveno odločbo višjega sodišča, pri čemer sta tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče v prvem sojenju potrdili, da je tožena stranka pravna naslednica A. z. o. o., ki je nepremičnine uporabljala, tožena stranka z edinim predloženim dokazom ni uspela dokazati in ni niti zatrjevala, da naj bi bila pripojitev izbrisana, da naj ne bi prišlo do pripojitve A. z. o. o. k toženi stranki, ter da je napačno uporabljeno materialno pravo, saj so posledice pripojitve ireverzibilne.

7. V skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče v svojem sklepu. Po drugem odstavku istega člena smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dosedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

8. V sklepu I Cpg 463/2019 z dne 13.7.2021 je višje sodišče sodišču prve stopnje sodišču prve stopnje naložilo, da mora ugotoviti, katere prostore je v vrnjenih nepremičninah A. z. o. o. uporabljala, katere pa so oddajali drugi (šlo je stanovanja) in v bistvu ugotoviti, kolikšen delež odškodnine je bil izplačan za uporabljane poslovne prostore. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, zato so očitki, da naj bi bile podane kršitve zakona zaradi neupoštevanja razveljavitvene odločbe, neutemeljeni.

9. Kljub temu, da višje sodišče sodišču prve stopnje vrne zadevo v novo sojenje, pa sodišče prve stopnje ni vezano na pravna stališča in dejanske zaključke, ki jih je v isti ali kateri koli drugi zadevi že podalo višje ali katerokoli drugo sodišče (pa tudi na svoja iz razveljavljene sodbe ne), seveda pa mora argumentirano razložiti, zakaj se z njimi ne strinja. Ta možnost oziroma pravica (kot izraz načela neodvisnosti iz 125. člena Ustave Republike Slovenije – URS) je še toliko večja, kadar v prvem sojenju niso bili presojeni vsi dokazi, ki so bili izvedeni, pa ti kažejo na drugačne pravne zaključke.

10. Glede pasivne legitimacije je tožeča stranka v tožbi navajala, da je tožena stranka uporabljala vrnjene nepremičnine, kar je tožena stranka v odgovoru na tožbo zanikala. Trdila je, da jih sama nikoli ni uporabljala, temveč jih je uporabljala A. z. o. o., „ki pa, kot **izhaja iz rednega izpisa iz sodnega / poslovnega registra, ni del toženke**, k toženki je namreč na podlagi pripojitvene pogodbe z dne 01. 12. 2005 pravno veljavno pripojena zgolj D. z.o.o.“ (citirano besedilo skupaj s poudarki je povzeto s zgornjega odstavka na 3. strani odgovora na tožbo). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi v 19. točki temu nasprotovala, čeprav je navedla, da je prostore uporabljala A. z. o. o. Le-ta je bila po njenih navedbah pripojena k toženi stranki, kar je dokazovala z zgodovinskima izpiskoma iz sodnega registra do 31. 1. 2008 za A. z. o. o. in toženo stranko; sklicevala se je tudi na predlog pooblaščenke tožene stranke z dne 16. 7. 2007 za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote E., v katerem je navajala, da je tožena stranka pravna naslednica A. z. o. o., in se sklicevala na sklep Okrožnega sodišča v Kranju Srg 2004/00 z dne 26. 10. 2004, sklicevala pa se je tudi na to, da je imela tožena stranka na svoji spletni strani na dan 10. 1. 2018 navedeno, da se je leta 2004 združila z zadrugo A., o čemer je predložila tudi natisnjeno to stran. Tožena stranka je tem navedbam nasprotovala v 5. točki prve pripravljalne vloge. Navedla je, da sama vrnjenih nepremičnin nikoli ni imela v posesti, kar niti ni sporno. Izpostavila je, da A. z. o. o. ni njen del, kar izhaja že iz rednega izpiska iz sodnega/poslovnega registra, zato s strani tožnic predloženi listinski dokazi ne prikazujejo realnega stanja in tako ni mogoče kot utemeljenih sprejeti stališč tožnic, da sta izkazali, da je toženka pravna naslednica A. z. o. o.; A. z. o. o. ni njen del. Tožnici na te navedbe nista več odgovorili (dan jima je bil rok za odgovor na to vlogo), na prvem naroku za glavno obravnavo pa sta ob nasprotovanju toženke glede pravnega nasledstva le ponovno navedli, da njuni dokazi dokazujejo pravno nasledstvo in da se je A. z. o. o. v letu 2004 pripojila k toženki.

11. Iz navedenega izhaja, da toženka ni le pavšalno ugovarjala svoji pasivni legitimaciji, ves čas prvega sojenja je navajala, da ni pravna naslednica A. z. o. o. in o tem tudi predložila dokaze, navedbam tožnic je tudi opredeljeno in substancirano ugovarjala. V novem sojenju je sodišče prve stopnje svojo odločitev o neizkazanem pravnem nasledstvu utemeljevalo le na dejstvih, ki jih je toženka navedla v prvem sojenju, nikakor pa je ni utemeljevalo na kakih drugih, nezatrjevanih dejstvih, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je razumno, da je toženka, ki je videla, da v prvem sojenju ni bilo upoštevano, kar je sama zatrjevala in dokazovala glede pravnega nasledstva, v novem sojenju te navedbe še dopolnila in predložila še dodatne dokaze, vendar pa je sodišče prve stopnje (ob ugovoru tožnic o prekluziji glede tega) odločilo, da gre za prepozne navedbe in dokaze (na samem naroku novega sojenja, in sicer na podlagi v času vložitve tožbe veljavnega 286. člena ZPP), ki jih v izpodbijani sodbi tudi ni upoštevalo. To pa še ne pomeni, da ni bilo dolžno upoštevati vseh pravočasnih navedb glede neizkazanega pravnega nasledstva, o katerih se je tožeča stranka imela možnost izreči že v prvem sojenju in se tudi je.

12. Tožnici imata prav, ko trdita, da njuni zgodovinski izpiski iz sodnega registra do 31. 1. 2008 dokazujejo, da se je A. z. o. o. v letu 2004 pripojila k toženki. Vendar pa iz rednega izpiska za toženko z dne 19. 7. 2017 (torej slaba dva meseca po vložitvi tožbe, ki je bila vložena 26. 5. 2007; priloga B2) to pravno dejstvo ne izhaja, kar kaže na to, da pripojitve A. z. o. o. k toženki ni bilo več. Ob tem ni nepomembno, da je najprej toženka vložila redni izpisek, iz katerega pripojitev, veljavna v času vložitve tožbe, ne izhaja, tožnici pa sta to izpodbijali z zgodovinskim izpiskom za čas do 31. 1. 2008, torej bistveno pred izpiskom, ki ga je predložila toženka. Predlog za izrek ničnosti, na katerega se sklicujeta tožnici, je bil vložen v letu 2007, ko je pripojitev še vedno učinkovala (to potrjujeta tudi zgodovinska izpiska – prilogi A26 in A27), izpis s spletne strani toženke pa ne more izpodbiti pravilnosti podatkov iz sodnega registra.

13. Toženka sicer res ni izrecno zatrjevala, da je prišlo do izbrisa vpisa pripojitve, vendar pa to dovolj jasno izhaja iz rednega izpiska (priloga B2), prav tako pa tudi iz trditev v odgovoru na tožbo, da je bila k toženki pravno veljavno pripojena le D. z. o. o. V vmesnem času (po 31. 1. 2008) je tako prišlo do razveljavitve oziroma izbrisa vpisa, ki izhaja iz zgodovinskih izpiskov, saj sicer toženka ne bi pridobila takega rednega izpisa, kot ga je predložila. Tožnici sta bili tisti, ki bi morali raziskati, zakaj to pravno dejstvo, ki sicer izhaja iz zgodovinskih izpisov za čas do 31. 1. 2008, v kasnejšem rednem izpisku ni več razvidno, ter zatrjevati in dokazovati, da ta javna listina oziroma izpis iz javne knjige – sodnega registra – ne izkazuje pravilnosti vsebovanih podatkov, česar pa tožnici nista storili oziroma s predloženimi dokazi tega niti nista mogli storiti. Pridobitev in pregled zgodovinskega izpiska za toženo stranko (seveda za čas po 31. 1. 2008) pa je enostavno opravilo in ne terja skoraj nikakršnega napora.

14. Ali se pripojitev lahko izbriše iz sodnega registra ali ne, v obravnavani zadevi ni pomembno. Dejstvo je, da je do tega v zvezi s pripojitvijo A. z. o. o. k toženi stranki prišlo, do tega pa lahko pride le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. S pravnomočnostjo sodnega sklepa pa nastopi domneva, da je sklep pravilen in vsekakor učinkuje proti vsem, še posebej, ko je tudi objavljen v javni knjigi in ta pripojitev v kasnejšem času iz sodnega registra (v rednih izpiskih) ne izhaja več. Da bi tožena stranka zaradi učinkov pripojitve in kasnejšem izbrisu te pripojitve kakorkoli odgovarjala za obveznosti A. z. o. o. ali vplivala na pravice tožnic, pa tožnici nista niti zatrjevali, zato se ne sodišču prve stopnje ne višjemu sodišču s temi vprašanji ni treba ukvarjati.

15. S tem je višje sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer še poudarja, da o pravnem nasledstvu toženke s pravnim stališčem iz prve, razveljavljene sodbe in iz razveljavitvenega sklepa ni bilo pravnomočno odločeno. Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožnici, ki nista uspeli s pritožbama, bosta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP morali sami nositi svoje stroške. Na podlagi istih določil pa sta dolžni povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo (razen glede materialnih stroškov, ko toženki pripada 2 % od odvetniške storitve le glede prvih 1000 točk nagrade, v preostanku pa 1 %). Glede na prvi odstavek 161. člena ZPP sta dolžni stroške povrniti po enakih delih, torej vsaka eno polovico.