Jedro

Nevarna stvar obstaja izven krivde in zato tam, kjer stvar negativno deluje zaradi dejanj ali opustitev njenega lastnika oziroma posestnika, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari, čeprav ima ta stvar lastnosti, ki jih lahko štejemo za nevarne. Glede na navedeno se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni izključna posledica nedopustnega ravnanja imetnika stvari.

Čeprav stopnice nimajo protizdrsnega traku (so pa kovinsko mrežaste konstrukcije ravno iz razloga, da se sneg, ki ga obiskovalci hotela, kjer se stopnice nahajajo, prinesejo s seboj, ne bi kopičil na stopnicah, temveč padel skozi mrežo) in njihovi uporabniki hodijo po njih v smučarskih čevljih s smučkami v roki, odgovornosti zavarovanke toženke ni moč presojati ne glede na krivdo, če tudi so zaradi vlažnosti oziroma mokrote stopnice spolzke. Gre za običajne okoliščine, ki jih smučar ob vstopanju v prostor iz smučišča lahko pričakuje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (v drugi točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 7.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.077,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 258,00 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 19.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 (vložitve tožbe) dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.058,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za znesek 6.900,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica zoper zavrnilni del, toženka pa zoper obsodilni del (glede temelja in višine) in sicer v delu, ki presega prisojeni znesek 7.000,00 EUR. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženka pa predlaga spremembo v smeri zavrnitve zahtevka nad zneskom 7.000,00 EUR oziroma podrejeno razveljavitve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg negmotne škode, vendar je odmerilo prenizko odškodnino. Pritožba v nadaljevanju podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo pritožbeno sodišče prisoditi tožnici višjo odškodnino (2).

Toženka v pritožbi navaja, da stopnice niso nevarna stvar, vzpenjanje in sestopanje po njih pa tudi ni nevarna dejavnost. Stopnice imajo ustrezno uporabno dovoljenje. Ob primerni uporabi in pazljivosti povprečno skrbnega uporabnika na njih ne more priti do škodnega dogodka. Razen nezgode tožnice ni bilo v dolgoletnem času uporabe drugih nezgod. Tožnica je po stopnicah pred padcem večkrat hodila brez težav. Za nezgodo je sama odgovorna oziroma soodgovorna vsaj do 50 %. Odgovornost toženke ni podana niti po načelu krivdne odgovornosti, saj je bila tožnica, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, glede takšne tožbene podlage prekludirana. Glede na soprispevek tožnice k škodnemu dogodku, ji pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000,00 EUR. V nadaljevanju toženka podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je bila tožnici priznana previsoka odškodnina. Pritožba izpodbija tudi tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, saj meni, da bi bila tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznane nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi razlogi toženke, da stopnice(3) ne predstavljajo nevarne stvari. Pravno podlago objektivne odgovornosti predstavlja 149. člena OZ(4), ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Objektivna odgovornost je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladati. V našem odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo pa izjema (131. člen OZ) oziroma njena dopolnitev, kar narekuje restriktivnost pri presoji, ali je v konkretnem premeru podana objektivna odgovornost. K presoji nevarnosti stvari, glede na akcidentalne okoliščine oziroma okoliščine konkretnega primera (seveda tudi ob presoji nevarnosti stvari same po sebi), je treba pristopati omejevalno, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost širjenja pojma nevarne stvari v nasprotju s temeljnimi načeli in funkcijo odškodninskega prava. Nevarna stvar obstaja izven krivde in zato tam, kjer stvar negativno deluje zaradi dejanj ali opustitev njenega lastnika oziroma posestnika, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari, čeprav ima ta stvar lastnosti, ki jih lahko štejemo za nevarne. Glede na navedeno se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni izključna posledica nedopustnega ravnanja imetnika stvari.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da stopnice niso nevarna stvar, vendar konkretne kovinske mrežaste stopnice, ki v spiralni obliki(5) vodijo v nižjo etažo (klet), kjer je smučarska garderobna soba hotelskih gostov, ki se po njih spuščajo in vzpenjajo v smučarski obleki (nosijo smuči in palice ter so obuti v smučarske čevlje) in postanejo drseče zaradi hoje z mokrimi oziroma zasneženimi smučarskimi čevlji, ker nimajo protizdrsne zaščite, predstavljajo nevarno stvar. Takšen materialnopravni zaključek prvega sodišče je zmoten. Čeprav stopnice nimajo protizdrsnega traku (so pa kovinsko mrežaste konstrukcije ravno iz razloga, da se sneg, ki ga obiskovalci hotela, kjer se stopnice nahajajo, prinesejo s seboj, ne bi kopičil na stopnicah, temveč padel skozi mrežo) in njihovi uporabniki hodijo po njih v smučarskih čevljih s smučkami v roki, odgovornosti zavarovanke toženke ni moč presojati ne glede na krivdo, če tudi so zaradi vlažnosti oziroma mokrote stopnice spolzke. Gre za običajne okoliščine, ki jih smučar ob vstopanju v prostor iz smučišča lahko pričakuje. Hoja po takšnih stopnicah, čeprav v smučarski opremi, po običajnem teku stvari ne pomeni velike nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, da bi bilo treba oškodovanca varovati z odgovornostjo po načelu vzročnosti. Objektivna odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih ni mogoče vedno imeti pod svojim nadzorom kljub veliki skrbnosti. Sporne stopnice so v zimskem času objekt vsakodnevnega življenja in hoja po njih v smučarski opremi je vsakodnevna aktivnost, kjer lahko nastanejo škodne posledice, tako kot sicer v življenju, kar pa niso okoliščine, ki bi narekovale uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Glede na navedeno zavarovanec toženke ni objektivno odgovoren za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku. Njegova odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici, bi bila lahko krivdna, s katero pa se sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni ukvarjalo, saj tožnica ni pravočasno v skladu s 286. členom ZPP podala trditvene podlage v smeri krivdne odgovornosti.

Ker ni izkazana objektivna odgovornost, glede krivdne odgovornosti pa tožnica ni dala pravočasnih trditev o protipravnosti ali nedopustnosti ravnanja zavarovanca toženke, tožnica ni upravičena do odškodnine in bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker pa toženka s sodbo prisojeno odškodnino izpodbija le v presežku nad 7.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (v obsodilnem delu) spremenilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek za znesek 12.900,00 EUR (358. člen ZPP). V skladu s pritožbenim predlogom toženke, da gredo zakonske zamudne obresti od neizpodbijanega dela prisojenega zneska odškodnine šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prvega sodišča tudi v obrestnem delu, tako da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 7.000,00 EUR od 16. 2. 2010. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh s tožbenim zahtevkom (7.000,00 EUR), na podlagi stroškovnikov, upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003, ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi- ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST), pripadajo tožnici pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.704,54 EUR (400 točk za odškodninski zahtevek, 400 točk za tožbo, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo s 5.12.2006, 400 točk za prvi narok, 200 točk za drugi narok, 120 točk za odsotnost iz pisarne, 300 točk za urnino, 250 točk za drugo pripravljalno vlogo s 17.9.2009, 200 točk za tretji narok, 200 točk za tretjo vlogo z 10.2.2010, 200 točk za četrti narok, 120 točk za odsotnost iz pisarne, povečano za 20 % DDV; kilometrina v višini 174,29 EUR, izvedenina v znesku 581,90 EUR, pričnina v višini 48,65 EUR, sodna taksa za tožbo 71,36 EUR in za sodbo 71,36 EUR; ostali priglašeni stroški se ne priznajo, ker so že vsebovani v priznanih storitvah ali pa niso izkazani), toženki pa v znesku 627,30 EUR (35,68 EUR sodne takse za odgovor na tožbo, izvedenina v znesku 574,22 EUR in pričnina 17,40 EUR). Po medsebojnem pobotu je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v znesku 2.077,24 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov tožnice, je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške. Ker je toženka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki znašajo 258,00 EUR (kot znaša sodna taksa za pritožbo), ki jih je dolžna plačati tožnica v roku 15 dni od izdaje sodbe pritožbenega sodišča. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08).

(2) Pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov tožnice podrobneje ni povzelo v sodbi, saj je tožbeni zahtevek utemeljen le do višine škode, kot jo priznava v pritožbi toženka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

(3) Za podrobnejši opis stopnic in opis škodnega dogodka glej sodbo sodišča prve stopnje.

(4) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(5) Pritožbeno sodišče po presoji listin v spisu (fotografije stopnic na l. št. 75) ugotavlja, da sporne stopnice niso spiralaste, pač pa ob (dveh) kotih sten zavite.