Jedro

Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe, zato je od začetka stečaja dalje zadržan tek absolutnega zastaranja pravice do izterjave davkov.

NUSZ ni terjatev države, ampak občine. Davčni organ, ki za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, ampak lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik.

Za uporabo izjeme po tretjem odstavku 44. člena ZFPPIPP mora tožeča stranka izkazati, da je šlo za namerno, hoteno povzročitev škode. Opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP je predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodje, ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi I Pg 19/2023 z dne 19. 6. 2023 ter se v sklepu o začasni odredbi: - v točki I a) znesek 89.104,07 EUR nadomesti z zneskom 20.000,00 EUR, besedilo "od glavnice v znesku 2.522,47 EUR in od glavnice v znesku 52.712,00 EUR" pa se črta, - v točki I b) znesek 89.104,07 EUR nadomesti z zneskom 20.000,00 EUR, besedilo "od glavnice v znesku 2.522,47 EUR in od glavnice v znesku 52.712,00 EUR" pa se črta, - v točki III. v oklepaju doda besedilo "ter zneska terjatve nad 20.000,00 EUR."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je skupaj s tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodje, vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagala je, da se prvo tožencu prepove odtujitev in obremenitev šestih nepremičnin in osebnega vozila Citroen C5 Tourer, drugo tožencu pa prepove odtujitev ene nepremičnine, vozil Volkswagen Caddy, Citroen Berlingo in Tomos 14 M ter 100 % poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d. o. o., z vpisi vseh prepovedi v zemljiško knjigo, register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin AJPES ter sodni register.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 6. 2023 predlogu delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencema prepovedalo odtujitev in obremenitev navedenih vozil in odredilo vpis te prepovedi v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin AJPES. V presežku, to je glede nepremičnin in poslovnega deleža, je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna.

3. Zoper del sklepa, s katerim je sodišče ugodilo predlogu in izdalo začasno odredbo za prepoved odtujitve in obremenitve vozil, sta toženca vložila ugovor, predvsem iz razlogov, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala obstoja terjatve in aktivne legitimacije za terjatev Občine X., kot tudi ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo tožencema z izdajo začasne odredbe nastala le neznatna škoda.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožencev zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških ugovornega postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

5. Zoper sklep sta se toženca pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da njunemu ugovoru ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če sta hkrati izpolnjena dva pogoja po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in sicer: 1. upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), in 2. upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Pri tem skladno s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ velja, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica glede predlaganega zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve vozil s stopnjo verjetnosti izkazala naslednja zgoraj navedena pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, obstoj terjatve in neznatno škodo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica zahtevala zavarovanje svoje denarne terjatve, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo družbi B. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: družba). Tožbeni zahtevek tožnice temelji na 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Skladno s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP se odškodninski zahtevek po 42. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. Odškodninski zahtevek je (poleg stečajnega upravitelja družbe) upravičen uveljavljati vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Tožnica torej skladno z določbo 44. člena ZFPPIPP uveljavlja denarno terjatev v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika, še vedno pa gre za denarno terjatev, ki je lahko tudi predmet zavarovanja z začasno odredbo. Tožnica je po specialni določbi ZFPPIPP upravičena uveljavljati denarni odškodninski zahtevek, uveljavljanje zahtevka pa ne pomeni samo vložitve tožbe, ampak tudi zahtevati zavarovanje z začasno odredbo, če so zanjo izpolnjeni pogoji po ZIZ. Vse to pa le v primeru, če ima tožnica položaj upnika v stečajnem postopku nad družbo. S tem v zvezi je potrebno ločiti terjatev, ki jo ima tožnica kot upnica v stečaju do družbe - ta njena terjatev ji daje zgolj aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodninske odgovornosti poslovodje, od terjatve, ki jo s tožbo zahteva v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika na podlagi odškodninske odgovornosti poslovodje. Za slednjo terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, lahko po oceni pritožbenega sodišča aktivno legitimirana tožnica (peti odstavek 44. člena ZFPPIPP) zahteva tudi začasno odredbo, saj gre za uveljavljanje (denarne) terjatve v svojem imenu (četudi za račun stečajnega dolžnika).

_Glede aktivne legitimacije_

11. Za prijavo terjatev v postopkih zaradi insolventnosti in s tem pridobitev položaja upnika ter aktivno legitimacijo za vložitev odškodninske tožbe zoper poslovodje po petem odstavku 44. člena ZFPPIPP zadošča predložitev seznama izvršilnih naslovov.1 Zmotno je stališče tožencev, da bi morala tožnica predložiti tudi same izvršilne naslove. To bo predmet ugotavljanja v morebitnem pravdnem postopku po napotitvi na pravdo za ugotovitev (ne)obstoja prerekanih terjatev, če bodo tožničine terjatve v stečaju prerekane. Glede ugovora zastaranja je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu obširno pojasnilo, da ni verjetno, da bi terjatve tožeče zastarale. Pravilno se je sklicevalo na Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa zastaranje terjatev v petih letih od dneva, ko bi bilo terjatev treba plačati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima najstarejša neporavnana obveznost dolžnika datum zapadlosti 31. 1. 2013 in je postala izvršljiva 1. 2. 2013 (konto 62 iz seznama izvršilnih naslovov za obveznosti do države na prilogi A2). Glede na to, da se je zoper dolžnika od leta 2011 neprekinjeno vodila davčna izvršba, kar potrjujeta tudi sklep o davčni izvršbi z dne 3. 4. 2018 na prilogi A5 in sklep o davčni izvršbi z dne 9. 9. 2022 na prilogi A8, izterjava terjatev ni relativno zastarala. Do dneva začetka stečajnega postopka z dnem 19. 1. 2023 tudi še ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok. Tožnica je svojo terjatev za plačilo davčnega dolga uveljavljala v stečajnem postopku, ki se je začel pred potekom 10-letnega roka absolutnega zastaranja. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe. Skladno s šestim odstavkom 126. člena ZFPPIPP davčna obveznost sicer preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, vendar ne v primeru, če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar velja tudi za konkreten primer. Za presojo zastaranja davčne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika je relevanten začetek stečaja. Sicer pa terjatev tožnice iz naslova davčnega dolga ni absolutno zastarala niti do vložitve predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, saj je potrebno upoštevati sedaj že enotno stališče sodne prakse (npr. sodba VSL II Cp 805/2023 in sklep VSRS III Ips 19/2022), da zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo COVID, roki niso tekli v skupnem trajanju 115 dni2. Zastaranje, ki je pričelo teči z dnem izvršljivosti (najstarejša terjatev 1. 2. 2013), bi se izteklo po preteku 10 let in 115 dni, kar je za najstarejšo terjatev 27. 5. 2023, tožba pa je bila vložena pred tem (24. 5. 2023).

12. Prav pa imata pritožnika, da tožnica ni nosilka terjatev iz naslova nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča (NUZS). Ker davčni organ za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, marveč lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik.3 To potrjuje tudi seznam izvršilnih naslovov na prilogi A1, kjer je že v naslovu izrecno navedeno: "Seznam izvršilnih naslovov za obveznosti do: Občina X., vrsta terjatve: stečaj - navadna terjatev". Terjatve iz naslova NUSZ po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 000-32/2023-1266 (priloga A1) je v stečaju prijavila Občina X. (glavnica 2.522,47 EUR, obresti 871,17 EUR, skupno 3.393,64 EUR). Tožnica v stečajnem postopku nad družbo te terjatve ni prijavila, zato v razmerju do stečajnega dolžnika tožnica ne nastopa kot upnica terjatve iz naslova NUSZ. V tem delu je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj zmotno štelo, da glede na določila ZDavP-2 izterjava dajatev za občino s strani davčnega organa zajema tudi vložitev obravnavane tožbe ter postopek zavarovanja. Izterjava dajatev tega ne zajema; davčni organ tako ne prijavi terjatve v stečaj, ampak to stori država (zanjo Državno odvetništvo RS) za terjatve države in občina za svoje terjatve. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Terjatev iz naslova NUSZ je v stečajnem postopku prijavila Občina X. in ne tožeča stranka.

13. Kljub nepravilno ugotovljeni verjetnosti obstoja terjatve iz naslova NUSZ pa je verjetno izkazana terjatev tožnice po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 000-32/2023-1267 (A2) v višini glavnice 52.712,00 EUR, obresti 32.818,43 EUR in stroškov 180,00 EUR, skupaj 85.710,43 EUR iz naslova neplačanega DDV, glob za prekrške in stroškov prisilne izterjave davkov. To terjatev je tožnica tudi prijavila v stečaju dolžnika. S tem je tožnica pridobila položaj upnice družbe v stečaju in ima legitimacijo za vložitev tožbe zoper poslovodje po četrtem odstavku 44. člena ZFPPIPP.

_Glede predpostavke iz prvega odstavka 270. člena ZIZ_

14. Pravna podlaga vtoževane terjatve, katere obstoj je v postopku izdaje začasne odredbe potrebno izkazati s s stopnjo verjetnosti, je v času vložitve tožbe veljavno določilo 42. člena ZFPPIPP4, po katerem je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1. ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe podala skupaj s tožbo - v eni vlogi in zadošča, da se je v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na predhodne navedbe in dokazne predloge v zvezi s svojo terjatvijo do družbe in odškodninsko odgovornostjo tožencev v tožbi.5 Nasprotno bi pomenilo le nepotrebno podvajanje.

15. Toženca kot poslovodja nista vložila predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (predlog, na podlagi katerega se je začel stečaj družbe, je podala tožnica) niti opravila drugih dejanj, ki jih ZFPPIPP predvideva v primeru, če družba postane insolventna (35. do 39. člen). Družba je bila nedvomno insolventna, saj se je nad njo s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. St 0000/2022 z dne 19. 1. 2023 začel stečajni postopek (priloga A3). Pritožbene navedbe, da če bi držalo, da je družba postala insolventna 4. 9. 2021, bi najbrž bil predlog za začetek stečaja podan že prej in ne šele 19. 1. 2023, predstavljajo popolno sprenevedanje. Toženca sta namreč tista, ki bi morala kot poslovodji ob nastanku insolventnosti predlagati postopek zaradi insolventnosti, pa tega nikoli nista storila. Iz sklepa o začetku stečajnega postopka (priloga A3) je razvidno, da je na tožničin predlog za začetek stečajnega postopka družba odgovorila, da je res zaradi izvršb, ki so bile sprožene proti njej, prišlo do situacije, ko nima več ustreznega premoženja in tako obstaja razlog oziroma pogoj insolventnosti po tretjem odstavku 14. člena ZFPPIPP, kar ne more oporekati. Sama družba, katere poslovodja sta bila tedaj toženca, je torej v odgovoru na predlog za začetek stečaja zatrjevala, da je insolventnost nastopila zaradi izvršb, ki so bile sprožene proti družbi. Tožnica je v tožbi navedla konkretne izvršilne postopke zoper družbo, ki so bili neuspešni in davčnega dolga od dolžnika ni bilo mogoče izterjati. Izvršilni postopki so potekali že od leta 2011 dalje, nepremičnine so bile prodane, rubljivih premičnin družba ni posedovala, terjatve so bile neizterljive. Glede na to, da je v odgovoru na predlog za začetek stečaja družba sama potrdila insolventnost zaradi izvršb, ki so bile sprožene proti njej, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbi tožnice, da je verjetno (obstoj terjatve se v postopku zavarovanja ugotavlja le s stopnjo verjetnosti), da je insolventnost nastopila 4. 9. 2021, ko je bil opravljen nični rubež. Takrat je bilo ugotovljeno, da družba ne poseduje nobenega premičnega premoženja, primernega za rubež, medtem ko so bile nepremičnine prodane, terjatve pa neizterljive.

16. Drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP vsebuje (izpodbojno) domnevno vzročne zveze, in sicer, če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Po četrtem odstavku 42. člena ZFPPIPP pa se domneva odgovornost poslovodij, in sicer so člani poslovodstva v celoti ali delno prosti odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokažejo, da je celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. Ker materialno pravo v tem delu prevaljuje trditveno in dokazno breme na toženca, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje različno upoštevalo stranke postopka glede trditvenega in dokaznega bremena. V pritožbi toženca ponavljata, da si je večinska družbenica prizadevala rešiti poslovanje družbe, da sta jo toženca ves čas seznanjala s poslovanjem in so bili sprejeti številni ukrepi v smislu sanacije in finančnega prestrukturiranja družbe, med drugim večkratna izvršitev obveznosti do FURS na obroke ter predvsem pogovori z BANKO Y. d. d., ki pa so se prekinili, ko je BANKA Y. d. d. prodala svojo terjatev novemu upniku C. d. o. o., ta pa je imel interes polastiti si določene nepremičnine družbe. Dejstvo, da je banka zaradi neplačila dveh obrokov odpovedala kreditno pogodbo, odstop terjatve novemu upniku in dejstvo, da se novi upnik nesporne denarne terjatve ni pogovarjal o rešitvi družbe, ampak zahteval plačilo svoje terjatve, ni nekaj nepredvidljivega, saj gre za pričakovano ravnanje v obligacijsko pravnih razmerjih, skladno s pogodbenimi zavezami. Pritožnica sicer zatrjuje številne ukrepe v smislu sanacije in finančnega prestrukturiranja družbe, ne navaja pa nobenih konkretnih dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, da poročilo in predlog za sprejetje ukrepov z dne 18. 12. 2017 (sicer vprašljive dokazne vrednosti, ker ni opremljen z žigom družbe) in zapisnika FURS z dne 2. 2. 2017 in 7. 2. 2017, ne izkazujejo ukrepov po 34. - 39. členu ZFPPIPP. Odškodninska odgovornost po ZFPPIPP ni odgovornost za nastanek insolventnosti, ampak za opustitev ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP oziroma za ravnanje v nasprotju s 34. členom citiranega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženca razbremenilnih okoliščin v tej fazi postopka (še) nista izkazala.

17. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da v tej fazi postopka še niso izkazani pogoji za omejitev odgovornosti za škodo po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP na znesek 20.000,00 EUR. Ta presoja pa je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Sodišče prve stopnje se je oprlo na to, da sta toženca vedela za insolventnost in kot poslovodja nista ukrepala, predvsem kljub izvršbam nista predlagala stečaja, s čimer sta ravnala vsaj s hudo malomarnostjo.

18. Da bi smelo sodišče ugotavljati višjo stopnjo krivde, bi morala tožnica v tej smeri ponuditi ustrezno trditveno podlago. Zatrjevati bi morala tako namerno protipravno ravnanje obeh tožencev kot tudi, da sta namerno (hoté) ravnala v smeri, da upniki v stečaju ne bodo poplačani, da sta jim hotela namerno povzročiti škodo, kar pa ni storila. Tudi, če bi se izkazalo, da sta toženca namerno protipravno ravnala, po stališču VSRS (sodba III Ips 6/2015 z dne 28. 10. 2015) zgolj zavestno oziroma namerno protipravno ravnanje ne pomeni samo po sebi tudi namerne povzročitve škode. Naklep oziroma huda malomarnost, ki sta podlaga za izključitev omejene odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 44. člena ZFPPIPP, morata biti namreč podana ne le v razmerju do protipravnega ravnanja, ampak tudi do povzročitve škode.6 Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da sta ob spoznanju nerešljive situacije poslovodji z namerno opustitvijo dolžnih ravnanj po ZFPPIPP povečevala davčni dolg v zadnjem obdobju pred stečajem ter se nista odzivala na pozive in uradna pisanja davčnega organa. Pritožbeno sodišče poudarja, da je opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP predpostavka odškodninske obveznosti (prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP), ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost). Navedba tožeče stranke, da je opredeljeno protipravno dejanje zastopnikov posledično povzročilo škodo davčnemu organu v višini neporavnanih davčnih obveznosti, je povsem pavšalna in ne meri na to, da sta toženca namerno (hoté) ravnala v smeri, da upniki v stečaju ne bodo poplačani, da sta jim hotela namerno povzročiti škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da bi vsak povprečen človek v dani situaciji, v kateri se je znašla družba že v letu 2021 (neuspešen rubež premičnin, v izvršbi prodane nepremičnine, več let družba ni imela odprtega TRR, nezmožnost odplačila kredita BANKA Y. d. d., plačilo obveznosti do FURS na obroke in z rubežem terjatev) vložil vsaj predlog za začetek stečaja. Tudi če to drži, samo po sebi še ne pomeni namerne, hotene povzročitve škode. S tem v zvezi ni niti ustrezne trditvene podlage.

19. Zato po oceni pritožbenega sodišča velja domneva, da sta toženca škodo upnikom povzročila s krivdno obliko navadne malomarnosti. Opustitev ukrepov po ZFPPIPP še ne pomeni, da je izkazana hujša oblika krivde. Slednjo bi morala s trditvami in dokazi izkazati tožnica, ki pa tega bremena doslej niti s stopnjo verjetnosti ni zmogla, na kar pritožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata.

20. Glede višine škode zato v konkretnem primeru v tej fazi postopka še ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP, po kateri se odškodninska odgovornost poslovodij ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Velja prvi odstavek 44. člena ZFPPIPP, po katerem je posamezni član poslovodstva upnikom odgovoren za škodo iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42, člena, vendar pri članih poslovodstva majhne družbe ali druge pravne osebe ne manj kot 20.000 eurov. Tožnica ni podala navedb glede skupnega zneska vseh prejemkov tožencev za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje v smislu prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, zato je višina škode po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP omejena na 20.000 eurov. Gre namreč za majhno družbo.

21. V sklepu o začasni odredbi in izpodbijanem sklepu je glede višine škode sodišče prve stopnje omenilo tudi pravila o odškodninski odgovornosti poslovodje po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. Višina odškodnine na tej pravni podlagi res ni omejena. Vendar v konkretnem primeru ni izkazana verjetnost obstoja terjatve in njene višine po 263. člen ZGD-1, saj tožnica ni podala trditvene podlage glede škode družbi (in ne upniku) ter vzročne zveze. To je tudi razumljivo, saj tožnica tožbo opira samo na določbe 42. in 44. člena ZFPPIPP. Po teh določbah gre za neposlovno odškodninsko odgovornost poslovodstva za kršitev njihovih obveznosti, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP, ki nastanejo, če družba postane insolventna, kar je neposlovna odškodninska odgovornost. 22. Glede na obrazloženo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve po 44. v zvezi z 42. členom ZFPPIPP in s tem prvo predpostavko za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ, vendar po višini le v okviru omejitve po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP (20.000,00 EUR).

_Glede predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ_

23. V zvezi z drugo predpostavko začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, to je neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja te predpostavke s strani prvostopenjskega sodišča pravilna.

24. Predmet pritožbenega preizkusa je le zavarovanje z začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve vozil tožencev. Gre za omejitev razpolaganja, ki sicer pomeni za toženca poseg v njuno lastninsko pravico. Vendar ta omejitev ne onemogoča uporabe vozila in pomeni, da z izdajo začasne odredbe ne bosta utrpela škode, ki bi presegala neznatno škodo.7 Tožnica je navedla, da gre za vozili za osebno uporabo, toženca pa tudi nista navajala, da bi nameravala vozila prodati ali kako drugače z njimi razpolagati. Ob dejstvu, da prepoved odsvojitve in obremenitve omogoča normalno uporabo vozil, ki tudi niso večje vrednosti, to zadošča za zaključek sodišča o neznatni škodi.

25. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženca brez soglasja tožnice ne bosta mogla več podaljšati registracije in zavarovanja vozil. Za takšne trditve toženca nimata pravne podlage. Izdana začasna odredba ne dopušča takšne omejitve oziroma prepovedi, saj se skladno z določbo 1. točke 271. člena ZIZ v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES, vpiše le prepoved odtujitve in obremenitve vozila, ne pa prepoved podaljšanja registracije in zavarovanja.8 Drugače je v primeru rubeža vozil, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj se začasna odredba nanaša le na prepoved odtujitve in obremenitve.

26. Povsem pavšalne in brez pravne podlage so pritožbene navedbe, da je prepoved vidna navzven (zaradi vpisa v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin) in so podatki dostopni javnim institucijam v času trajanja prepovedi in da to lahko vpliva na pravice tožencev (npr. zavrnitev kakšne vloge). Toženca ne povesta, kako bi to vplivalo na pravice tožencev, kakšna vloga bi bila zaradi vpisa prepovedi odsvojitve in obremenitve vozila v register AJPES zavrnjena. Enako velja za pritožbene navedbe, da sta toženca vpeta v poslovanje družbe A. d. o. o., drugi toženec je njen družbenik. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožbe, da bi vsakršna zaznamba zavarovanja z začasno odredbo v kakršnem koli javno dostopnem registru, tudi v registru vozil pri AJPES, takoj povzročila paniko in preplah, sploh pri dobaviteljih, naročnikih in bankah. Vozila, ki so predmet zavarovanja v tem postopku, so last tožencev kot fizičnih oseb. Gre za vozila za njuno osebno uporabo. Zatrjevanje, da bi vpisana prepoved odsvojitve in obremenitve osebnih vozil v lasti posameznega družbenika vplivala na poslovanje družbe, katere družbenik je drugi toženec, je povsem pavšalno in nima nobene dejanske in pravne podlage.

27. Sodna praksa v zadevi VSL II Cp 501/2016 potrjuje stališče, da gre v konkretnem primeru za neznatno škodo. Prvostopenjsko sodišče je že pojasnilo, da je drugačno stališče zavzeto samo v primerih, ko je šlo za vozila za potrebe opravljanja dejavnosti (sklep VSC II Cpg 31/2021). Sodna praksa, na katero se sklicujeta toženca, ni primerljiva, in sicer: - sklep VSC I Cp 264/2021 ne obstaja v bazi sodne prakse; - sklepa VSL I Cpg 468/2019 in I Cpg 485/2019 se nanašata na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, saj je predlog zavarovanja s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnin zavrnilo; - sklep VSL II Cp 1737/2018 z dne 5. 9. 2018 se nanaša na subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ in ne na neznatno škodo po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

_Sklepno_

28. Pritožba tožencev je glede na obrazloženo utemeljena samo delno, in sicer glede višine verjetno izkazane terjatve tožeče stranke, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) tako, da se delno ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 19. 6. 2023 in se v točki I a) in I b) sklepa o začasni odredbi znesek 89.104,07 EUR nadomesti z zneskom 20.000,00 EUR, besedilo "od glavnice v znesku 2.522,47 EUR in od glavnice v znesku 52.712,00 EUR" pa se črta. Ker toženca teku zamudnih obresti nista ugovarjala, obrazložitev obrestnega dela ni bila potrebna. Hkrati je potrebno v III. točki sklepa o začasni odredbi, v katerem je odločeno o zavrnjenem delu predloga, dodati besedilo "ter zneska terjatve nad 20.000,00 EUR", saj je predlog za zavarovanje terjatve nad 20.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen, ker v tem delu ni izkazana predpostavka obstoja verjetnosti terjatve.

29. Premoženje, na katerega meri začasna odredba, so štiri vozila starejšega letnika, ne gre za vozila prestižnih blagovnih znamk. Tudi glede na s strani pritožbenega sodišča ugotovljeno nižjo vrednost verjetno izkazane terjatve, jo vrednost vozil, na katerih je dovoljeno zavarovanje, bistveno ne presega (kriterij sorazmernosti).

30. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ki ima vedno določen čas trajanja (prvi odstavek 277. člena ZIZ). Začasna odredba lahko traja dotlej, da bo upniku dana dejanska možnost za prisilno uveljavitev terjatve. Rok 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku po oceni pritožbenega sodišča ustrezno upošteva dejanske možnosti za izdajo sklepa o izvršbi9. 31. V preostalem delu torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

32. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku (šesti odstavek 163. člena ZPP), bo moralo sodišče o vseh stroških postopka zavarovanja, vključno s pritožbenimi stroški, odločiti v končni odločbi.

1 Prim. sklep VSL Cst 490/2019 z dne 29. 10. 2019. 2 Ukrepi, usmerjeni v omejitev širjenja epidemije, so nesporno trajali v naslednjih obdobjih: od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (64 dni), od 19. 11. 2020 do 19. 12. 2020 (30 dni) in od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021 (21 dni), skupno torej 115 dni. 3 Katja Meško, Uveljavljanje terjatev iz naslova obveznih dajatev v insolventnih postopkih, Pravosodni bilten 1/2015, stran 85. 4 Glede pravil ZFPPIPP o obveznosti družbe ter njenega poslovodstva pri nastanku insolventnosti se uporabljajo določbe 33. do 44. člena ZFPPIPP, veljavne pred novelo ZFPPIPP-H, saj se je postopek začel pred uveljavitvijo te novele. 5 Prim. sklep VSL I Cp 2779/2014 z dne 3. 12. 2014 in sklep VSL II Cp 528/2017 z dne 22. 3. 2017. 6 Prim. sodbo VSM I Cpg 81/2022 z dne 21. 9. 2022. 7 Tako sklep VSL II Cp 501/2016 z dne 24. 2. 2016. 8 Prim. sklep VSL II Cp 963/2019 z dne 22. 5. 2019. 9 Prim. sklep VSL II Cp 209/2013 z dne 30. 1. 2013.