Jedro

Določba 13. člena ZDen ne dopušča razlage, da bi lahko bil upravičenec za vrnitev premoženja družbe z omejeno zavezo kot kapitalske družbe tudi oseba, ki ni družbenik te družbe.

Tihe družbe oz. tihega družbenika ni mogoče upoštevati pri razlagi 13. člena ZDen. ZDen je namreč treba v zvezi s tem razlagati restriktivno. Če bi bil namen ZDen tak, bi moral to izrecno določiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za izdajo dveh začasnih odredb o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij (10. in 11. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP), s katerima bi se tovarni kovčkov in usnjenih izdelkov prepovedalo razpolaganje s poslovno stavbo v M., ki stoji na parc. št. 1646, pripisani pri vl. št. 1229 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa); podjetju Steklarstvo in steklobrusilstvo, prepovedalo razpolaganje s poslovno stavbo v M. in z dvema gospodarskima poslopjema, kar vse stoji na parceli 1648/1, pripisani zemljiškoknjižnemu vložku št. 1097 (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). V obrazložitvi izpodbijane sklepa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 7.6.1993 vložila predloga za izdajo začasnih odredb po 10. členu ZLPP in hkrati predlagala, da se podjetjema prepove razpolaganje s poslovnima stavbama, v zvezi s katerima sta vknjižena kot imetnika pravice uporabe. Zahtevi za denacionalizacijo je tožeča stranka kot vlagatelj priložila vso potrebno dokumentacijo in bila tudi pozvana na dopolnitev dokazov dne 12.4.1994. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka vložila predloga za izdajo začasnih odredb pravočasno. Za izdajo začasne odredbe je potrebno, da je dejanska in pravna podlaga predloga za denacionalizacijo verjetno izkazana. Tožena stranka je ugotovila, da v konkretnem primeru ni podana verjetnost, da bo mogoče vrniti nepremičnini. Tožena stranka meni, da so dejansko po noveliranem 13. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičeni do vrnitve premoženja tudi družbeniki - pravne osebe, vendar predlagatelj ni pravni naslednik družbenikov - Tiskarne. Predlagatelj v svoji vlogi navaja, da je bil njegov pravni prednik dejanski tihi družbenik posameznih družbenikov podjetja - tiskarne. V času ustanovitve navedene družbe z omejeno zavezo (20.11.1930) se je na našem ozemlju v zvezi z ureditvijo gospodarskih družb uporabljal splošni nemški trgovinski zakonik, ki ga je leta 1862 uzakonila tudi Avstrija. Po določbah navedenega zakonika tiha družba nastane s pogodbo med tihim družbenikom in dejanskim družbenikom. Za takšno družbo je značilno, da obstoji le iz dveh članov. Če ima lastnik podjetja več družbenikov, je prav toliko tudi tihih družb. Glede na navedeno je pozvala tožečo stranko kot vlagatelja dne 12.4.1994, naj svojo vlogo dopolni z dokazi, iz katerih bi bilo razvidno, ali so vsi družbeniki bili v odnosu tihe družbe, vendar ji tožeča stranka ni posredovala pogodb oziroma drugih dokazov o takšnem odnosu. Tožeča stranka opira svojo pravico do vrnitve nepremičnine na notarski zapis z dne 21.5.1937 (pravilno 19.5.1937) in na dejstvo, da so vsi družbeniki umrli. Sprememba družbene pogodbe dne 20.5.1937 (pravilno 19.5.1937) v 5. členu, na podlagi katere bi v primeru likvidacije družbe vse premoženje prešlo ..., ki ga bi moral uporabiti v iste namene, kot jih je imela Tiskarna, ni zadosten dokaz, da je šlo za tiho družbo oziroma tihe družbe vseh družbenikov s pravnim prednikom tožeče stranke kot predlagateljem. Ker dejanska in pravna podlaga obeh predlogov za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij po mnenju tožene stranke ni izkazana, ju je zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da niti v zahtevku za denacionalizacijo niti v zahtevku za izdajo začasnih odredb ni zatrjevala, da bi bila pravni naslednik družbenikov tiskarne oziroma da bi bil njen, kot to zatrjuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pravni prednik tihi družbenik družbenikov Tiskarne. Tožeča stranka je in tudi zatrjuje, da je bila dejanski lastnik premoženja nacionalizirane Tiskarne ... in da so bili družbeniki le na podlagi zaupnega razmerja med njo in družbeniki navzven pravnoformalni lastniki deležev v tej tiskarni. Ona ni mogla biti navzven pravnoformalni lastnik te tiskarne, ker se po predpisih cerkvenega prava ne more ukvarjati s pridobitno, gospodarsko dejavnostjo. Družbeniki te tiskarne so bili izključno duhovniki škofije, ki so bili najožji sodelavci ordinarja - škofa. Na tem je tudi temeljilo zaupno razmerje med tožečo stranko in družbeniki, na podlagi katerega jim je zaupala sredstva, ki so navzven nastopala kot deleži družbenikov, čeprav so dejansko bila njena. Za pospeševanje verskoprosvetnega in narodnostnega delovanja v škofiji je bilo na njeno pobudo leta 1871 ustanovljeno "Katoliško duhovno društvo". Za to je društvo potrebovalo v takratnih razmerah lastno tiskarno. Pridobilo si je sicer koncesijo za tiskarno, ni pa imelo sredstev za nakup. Ker je bila močno zainteresirana, da bi to društvo, katerega vodilni funkcionarji so bili duhovniki, lahko čimbolje opravljalo svoje naloge, je omogočila nakup tiskarne. Sredstva, ki jih je zagotovila temu društvu za nakup tiskarne, so bila dana na podlagi zaupnega razmerja, da jih bo to društvo upravljalo glede na namene, za katere je bilo ustanovljeno. Pri uresničitvi le teh pa je imela tudi velik interes. Njena sredstva so bila zavarovana tudi s tem, da so pravila tega društva določala, da gredo vsa njegova čista sredstva po prenehanju njej. Leta 1925 je bila navedena tiskarna preoblikovana v zadrugo z omejeno zavezo. Po pravilih zadruge so lahko bili člani zadruge le duhovniki. Tudi iz pravil navedene tiskarne izhaja, da so bili lastniki deležev le formalnopravni lastniki navzven, da pa je bila dejanski lastnik ona. Po 4. členu citiranih pravil se na deleže ne izplačuje dividenda; po 11. členu se ves dobiček vlaga v splošni in posebne rezervne sklade, ki se nikoli ne smejo deliti med člane; po 24. členu pa gre ob morebitni likvidaciji vse čisto premoženje tožeči stranki. Leta 1930 je prišlo do ponovnega preoblikovanja iz zadruge v Tiskarno, ki je v tej obliki delovala vse do nacionalizacije v letu 1948. Notarski zapis z dne 21.5.1937 (pravilno: 19.5.1937), št. 1187/1937, s katerim je bila dopolnjena družbena pogodba z dne 10.11.1930, vsebuje glede premoženja te tiskarne istovetne določbe kot že citirana zadružna pravila. Na navedena dejstva in ponujene dokaze opira svoj zahtevek za denacionalizacijo in svoje zahtevke za izdajo začasnih odredb. Med njo in formalnopravnimi lastniki deležev navedene tiskarne v vseh oblikah, v katerih je poslovala do nacionalizacije, je bilo notranje zaupno razmerje, po katerem so bili formalnopravni lastniki deležev dejansko le upravljalci, ne pa dejanski lastniki svojih deležev. To jasno izhaja iz tega, da niso imeli nikakršne pravice do udeležbe na dobičku, ki se je s poslovanjem te tiskarne ustvarjal in da ob morebitnem prenehanju delovanja in likvidaciji niso imeli pravice do čistega premoženja te tiskarne, ampak, da je to premoženje šlo njej. Tako razmerje med formalnopravnimi lastniki deležev te tiskarne in njo je nastalo po eni strani, ker sama navzen ni mogla nastopati kot lastnik po cerkvenem pravu in pod svojim imenom voditi poslovanja te tiskarne, po drugi strani pa je bila zelo zainteresirana na obstoju te tiskarne, ki je omogočila širjenje tudi verskega tiska, kar pa predstavlja tudi njeno nalogo. Zato je zagotovila sredstva, ki so jih duhovniki - družbeniki vložili formalno kot svoja sredstva, čeprav so se zavedali, da vlagajo sredstva tožeče stranke in da ta sredstva ostajajo njena. To razmerje pa bi po njenem mnenju bilo težko opredeliti kot razmerje, ki nastane v tihi družbi, ki je ustanovljena predvsem z namenom, da vsi družbeniki, tudi tihi družbenik, participirajo na dobičku in da se ob prenehanju te družbe čisto premoženje razdeli med družbenike. To pa je bilo v razmerju med njo in družbeniki te tiskarne v vsaki obliki njenega poslovanja izrecno izključeno. Predlaga, da sodišče izda navedeni začasni odredbi po njenem predlogu in podrejeno, da odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodatno še navaja: Ne drži navedba tožeče stranke, da je bila v času nacionalizacije dejanski lastnik premoženja. To ne izhaja niti iz odločbe o nacionalizaciji, niti iz kakršnihkoli drugih listin v upravnih spisih. Pravnoformalni družbeniki navedene tiskarne so bile fizične osebe, in sicer: H.F., duhovnik, K.M., duhovnik, J.J., profesor teologije in R.J., dekan. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila dejanski lastnik nacionaliziranega premoženja ona in da so bili navedeni družbeniki le na podlagi zaupnega razmerja pravnoformalni lastniki. Prav s temi svojimi navedbami zatrjuje, da je šlo za tiho družabništvo, o katerem pa ni tožeča stranka njej predložila prav nobenih utemeljenih dokazov, kljub njenim izrecnim pozivom. Če tožeča stranka meni, da gre za zaupni odnos med tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe, bi po njenem mnenju morala to dokazati s pogodbo med tihim družbenikom in vsakim od nosilcem tihe družbe, tako kot je to predpisovala takratna zakonodaja. Samo dejstvo, da je bilo v družbeni pogodbi te tiskarne oziroma dopolnitvah k tej pogodbi določeno, da vse premoženje v primeru likvidacije družbe pride na ordinariat, po mnenju tožene stranke ne kaže, da je šlo v konkretnem primeru za odnos tihe oziroma več tihih družb med družbeniki, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano. Vendar hkrati, kot tožeča stranka sama zatrjuje, da gre za zaupni odnos med dejanskim družbenikom in nosilcem tihe družbe, čeprav ga tako ne imenuje, pa trdi, da takšnega tihega družbeništva ni bilo, saj da je za tiho družbo značilna udeležba na dobičku, ki pa je bila v njihovem odnosu izrecno izključena. Glede na navedeno tožena stranka meni, da dejanska in pravna verjetnost vračila podržavljenega premoženja ni izkazana. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po 12. členu ZLPP (Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganja s stvarmi, ki so predmet zavarovanja. Glede na citirano določbo ZLPP je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali tožena stranka, glede na citirano zakonsko določbo, utemeljeno ni ugodila navedenima predlogoma tožeče stranke za izdajo začasnih odredb, ker je štela, da ni podan zakonski pogoj, da je dejanska in pravna podlaga zanje po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

Iz določbe 13. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen - Ur.l. RS, št. 27/91-I in 31/93) pa izhaja, da so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bila z navedeno tiskarno v zaupnem razmerju in ne v razmerju tihega družbenika oziroma tihe družbe ter da je bila "dejanski lastnik" premoženja te tiskarne. Določbe ZDen takega razmerja in tudi pravnega pojma "dejanskega lastništva" ne poznajo oziroma ne urejajo. Tako, da iz tega naslova tožeča stranka ne more utemeljevati svojega upravičenja v konkretni zadevi, saj to ni skladno z ZDen.

Upravičenci do vrnitve premoženja navedene tiskarne kot kapitalske družbe po citirani določbi ZDen (13. člen) so v konkretnem primeru le družbeniki (5), ki so bili tudi njeni ustanovitelji po navedeni družbeni pogodbi, ne pa tudi tožeča stranka, ki ne sodi med družbenike navedene družbe, kar potrjujejo tudi listine v upravnih spisih. Določba citiranega 13. člena ZDen namreč ne dopušča razlage, da bi lahko bil upravičenec za vrnitev premoženja družbe z omejeno zavezo kot kapitalske družbe tudi oseba, ki ni družbenik te družbe. Da pa tožeča stranka ni bila družbenik te družbe v času njenega podržavljenja, pa izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Navedeno stališče tožene stranke v zvezi s tiho družbo in tihimi družbeniki v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pravilno. Določbe ZDen, upoštevajoč namen, ki ga zasleduje ta zakon, je potrebno razlagati restriktivno. Zato med družbenike, navedene v 13. členu ZDen, ni mogoče šteti tudi tihih družbenikov. Če bi bil namen tega zakona tak, bi to moral izrecno določiti. Zato tudi v primeru, če bi tožeča stranka bila tihi družbenik navedene tiskarne oziroma v razmerju tihe družbe, česar pa sama v tožbi sicer ne zatrjuje, po ZDen ne bi izpolnjevala pogojev upravičenca v tem postopku.

Glede na navedeno niso utemeljeni tožbeni ugovori tožeče stranke.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).