Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče molk tožeče stranke glede delnega plačila vtoževanega računa šteti kot potrditev navedb tožene stranke. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka predložiti dokaze za svoje trditve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. I ... z dne ... v celoti vzdržalo v veljavi (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka). Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja pri ugovornih trditvah, da je vtoževani račun delno plačala v višini 55.759,20 SIT, za preostali znesek 260.185,80 SIT pa je tožeči stranki izdala bremepis. Trditvam o delnem plačilu tožeča stranka ni ugovarjala. Glede zneska 260.185,80 SIT pa je tožena stranka sodišču predložila dopis z dne 8.5.1996, s katerim je špediterju Transglob poslala račun dobavitelja in veterinarsko spričevalo. Iz podatkov, ki so navedeni v tem dopisu (štev. faxa, datum in ura prenosa plačila, čas trajanja prenosa in število strani) je razvidno, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila. Če družba Transglob posredovanega dopisa z dokumentacijo ni prejela, tožena stranka ne more nositi odgovornosti za to. Ko je tožeča stranka z blagom prispela na mejo, bi morala toženo stranko obvestiti, da pri Transglobu dogovorjenih listin ni in od tožene stranke zahtevati nova navodila. Ker tega ni storila, je toženi stranki povzročila nepotrebne dodatne stroške carinjenja, za katere je tožeči stranki izdala bremepis. Ker je predložene listine napačno ocenilo, je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. tč. 2. odst.339. čl. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče molk tožeče stranke glede delnega plačila vtoževanega računa šteti kot potrditev navedb tožene stranke. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka predložiti dokaze za svoje trditve. Zato bi morala tožena stranka za svojo trditev, da je del vtoževanega računa (55.759,20 SIT) plačala predložiti dokaz, vendar tega ni storila. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve ko navedbam tožene stranke o delnem plačilu dolga ni sledilo. Tožena stranka je navedla, da ji je s tem, ker se tožeča stranka ni držala izrecnih navodil iz pisnega naročila z dne 30.4.1996, nastala škoda v obliki višjih stroškov carinjenja v znesku 260.185,80 SIT, za kar je tožeči stranki izdala bremepis. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani naslednji pogoji: protipravno ravnanje povzročitelja, nastanek škode, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je škoda sploh nastala in v kakšni višini. Na podlagi dopisa (na katerega se sklicuje tožena stranka) z dne 8.5.1996, poslanega špediterju, prvostopno sodišče niti nastanka škode niti njene višine ni moglo ugotoviti, saj ne vsebuje nobenih podatkov, iz katerih bi se dalo sklepati bodisi na nastanek škode, bodisi na njegovo višino. Ker v spisu ni originalnega računa dobavitelja, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. toke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi iz bremepisa za 260.185,80 SIT (B 2) ne izhaja, kolikšno carino bi tožena stranka plačala, če bi za carinjenje predložila račun dobavitelja, ki naj bi ga tožeči stranki poslala tožena stranka in kolikšno je plačala na podlagi listin, ki jih je bila predložila tožeča stranka. Trditev tožene stranke o nastanku škode in njeni višini je tako ostala ne le povsem pavšalna, ampak tudi nedokazana (primerjaj 216. člen ZPP). Ker pa morajo biti pogoji odškodninske odgovornosti kumulativno podani, je odločitev prvostopnega sodišča kljub neupoštevanju določila 2. odstavka 751. člena ZOR pravilna. Pritožba ima prav, da je bilo sporno razmerje med pravdnima strankama mandatno razmerje, pa tudi očitek prvostopnemu sodišču, da v izpodbijani sodbi ni citiralo nikakršnih materialnih predpisov, je utemeljen. Vendar ta kršitev (4. odstavek 324. člena ZPP) ni vplivala na pravilnost odločitve niti zatrjevana relativna kršitev določil pravdnega postopka ni podana. Ker torej zatrjevane kršitve niso podane, pa tudi ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.