Jedro

Delodajalec ima obveznost izplačila plače za ves čas trajanja delovnega razmerja, ne glede na to, ali delavec dejansko izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V primeru njegove neupravičene odsotnosti z dela ima delodajalec na voljo druge ukrepe (izredna odpoved delovnega razmerja, odškodninski zahtevek zaradi povzročitve škode), kar pa ne vpliva na njegovo obveznost, da delavcu obračunano plačo tudi dejansko izplača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko plače za november 2009 v znesku 208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila ter plačo za december 2009 v znesku 284,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), nadalje, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 735,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek, nato pa tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, kar je zahtevanega več (razlika do 800,00 EUR), pa je zavrnilo (II. točka izreka); drugotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki obračunati regres za leto 2007 v znesku 667,67 EUR bruto, in za leto 2008 v znesku 750,00 EUR bruto, od teh zneskov odvesti davek, nato pa tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 156,04 EUR, ki jih morata nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uvodoma predlagata, da se postopek zoper drugotoženko prekine, saj je nad njenim premoženjem voden postopek osebnega stečaja, zato lahko tožnik svojo (domnevno) terjatev uveljavlja v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 3228/2014. Nadalje zatrjujeta bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o njunem dokaznem predlogu v odgovoru na tožbo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ni navedeno, zakaj ta dokaz ni bil izveden. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj so se stranke ustno in pisno dogovorile, da bosta toženca kot delodajalca namesto regresa za letni dopust plačevala najemnino in stroške za stanovanje, v katerem je tožnik stanoval. Prvotožena stranka je tožniku plačala vse obračunane plače za mesece od septembra do decembra 2009, kar izhaja tudi iz potrdila z dne 17. 10. 2005 o dogovoru strank, da so med tožnikom na eni in tožencema na drugi strani poravnane vse medsebojne obveznosti, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik zoper prvotoženca tudi ni več upravičen zahtevati plačila regresa za leto 2009, saj je dal pisno izjavo za pobot te terjatve, 20. 8. 2009 pa s podpisom dogovora potrdil, da zoper prvotoženca nima nobene terjatve več. Zaradi vsega navedenega je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je prvotoženec izpolnil vse svoje obveznosti do tožnika. Pritožnika še predlagata, naj pritožbeno sodišče upošteva dejstvo, da je tožnik v postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči navajal neresnične podatke o njegovem premoženjskem stanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnika sta v pritožbi uvodoma predlagala, naj pritožbeno sodišče prekine postopek zoper drugotoženko, saj je bil nad njenim premoženjem začet postopek osebnega stečaja. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v spletni portal AJPES ugotovilo, da je bil predmetni oklic o začetku postopka osebnega stečaja objavljen 9. 7. 2014. Glede na dejstvo, da je bila glavna obravnava v konkretni zadevi zaključena pred objavo oklica (2. 4. 2014), začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na rešitev pritožbe.

Nadalje pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ko brez obrazložitve ni ugodilo njunemu dokaznemu predlogu. Toženca sta odgovora na tožbo vložila ločeno (odgovora na red. št. 6 in 7 v spisu), pri čemer nihče od njiju v odgovoru ni podal nobenega dokaznega predloga, tega tudi nista podala na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2014 (zapisnik na red. št. 19 v spisu). Navedba pritožnikov v zvezi s tem je izrazito pavšalna, saj sploh ne pojasnita, kakšen dokazni predlog naj bi podala, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je prebralo vse s strani tožencev predložene listine in se glede pravno relevantnih tudi argumentirano opredelilo.

Pritožnika uveljavljata tudi kršitev materialnega prava in ponavljata, da so stranke sklenile tako ustni kot pisni dogovor, da bosta toženca kot delodajalca tožniku namesto regresa za letni dopust plačevala najemnino in stroške za stanovanje, v katerem je ta bival tekom obstoja delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 z nadaljnjimi spremembami) v drugem in tretjem odstavku 136. člena prepoveduje delodajalcu, da svojo terjatev do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobota s svojo obveznostjo izplačila plače, delavec pa pravno veljavnega soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na dejstvo, da je bil (domnevni) sporazum med tožnikom in drugotoženko sklenjen celo pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (sporazum je bil sklenjen 20. aprila 2005, pogodba o zaposlitvi pa 3. maja 2005), sporazum med tožnikom in prvotožencem pa tri dni po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 20. marca 2009, sporazum pa 23. marca 2009), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporazuma nista pravno veljavna. Poleg tega v trenutku sklenitve sporazumov niso bili podani pogoji za pobot v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), saj se skladno s 311. členom OZ lahko pobotata zgolj terjatvi, ki sta v trenutku pobotanja že nastali in zapadli, posledično pa je stališče sodišča prve stopnje, da obveznost tožencev glede izplačila regresa še vedno obstoji, pravilno.

Pritožnika nadalje zatrjujeta, da je prvotoženec tožniku izplačal vse obračunane plače za mesece september, oktober, november in december 2009. To ne drži. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je prvotoženec tožniku izplačal zgolj delno plačo za mesec november, to je 260,00 EUR od obračunanih 468,01 EUR neto oz. 653,03 EUR bruto, za mesec december pa mu ni izplačal obračunanega zneska 284,41 EUR neto oz. 431,25 EUR bruto (plačilni listi za mesec november in december 2009 sta v prilogi B2). Navedeno je prvotoženec namreč priznal in obenem pojasnil, da navedenih zneskov tožniku ni izplačal, ker je bil slednji po seznanitvi z dejstvom, da mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, neupravičeno odsoten z dela. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ima delodajalec obveznost izplačila plače za ves čas trajanja delovnega razmerja, ne glede na to, ali delavec dejansko izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V primeru njegove neupravičene odsotnosti z dela ima delodajalec na voljo druge pravice (izredna odpoved delovnega razmerja, odškodninski zahtevek zaradi povzročitve škode), kar pa ne vpliva na njegovo obveznost, da delavcu obračunano plačo tudi dejansko izplača. V verodostojnost potrdila, na katerega toženca ponovno opozarjata v pritožbi (priloga B9), s katerim naj bi tožnik potrdil, da med njim in tožencema ne obstoji nobena medsebojna obveznost več, je utemeljeno dvomilo že sodišče prve stopnje. Listina, ki sta jo toženca predložila sodišču, ni izvirnik, temveč kopija, ki naj bi jo podpisali tožnik in toženca. Na potrdilu sta navedena dva različna datuma v razmaku več let (17. 10. 2005 in 20. 8. 2009), zato ni jasno, kdaj naj bi bilo potrdilo podpisano in posledično, na katere obveznosti med strankami naj bi se nanašalo. Tožnik je pristnost potrdila zanikal, toženca pa sodišču prve stopnje nista predložila nobenega drugega dokaza, s katerim bi dokazala obstoj zatrjevanega dogovora, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Nazadnje pritožnika še opozarjata, da je tožnik v postopku za pridobitev brezplačne prave pomoči navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugotavljanje (domnevno) neupravičene pridobitve brezplačne pravne pomoči ni v njegovi pristojnosti.

Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.