Jedro

Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno meni tožnik, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.

V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki ga je zgradil sam in predal njej. Le v takem primeru bi tožnik komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačal dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Pri odmeri komunalnega prispevka gre za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon, stranke s pogodbo ne morejo določiti načina odmere, ki bi se razlikoval od zakonsko določene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 580/14, k.o. ..., odmeri komunalni prispevek v znesku 7.424,97 EUR (1. točka izreka), določil način in rok plačila (2. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Odločitev je organ sprejel na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok). Ugotovljeno je bilo, da se je parcela št. 580/8, k.o. ..., razdelila na parcele št. 580/12, 580/13 in 580/14 iste k.o.. Ker je bila za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 580/8 leta 2004 že izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka in je bil komunalni prispevek v višini 4.769,12 EUR že plačan, je toženka odštela tretjino tega zneska od po tej odločbi izračunanega komunalnega prispevka, kar znaša 1.589,71 EUR. Na podlagi Programa opremljanja to zemljišče spada v območje, ki je opremljeno s primarnim in sekundarnim vodovodnim in kanalizacijskim omrežjem, zato se stroški sekundarnega vodovoda in kanalizacije, ki izhajajo iz priložene pogodbe (št. INV 154-2101/2008) ne upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Tožnik z občino namreč ni sklenil pogodbe o opremljanju, kot to določa 15. člen Odloka.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v njej navedel, da sta z Jerco Resnik julija 2008 naslovila na pristojni organ na Upravno enoto Novo mesto vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja za gradnjo treh stanovanjskih hiš na parc. št. 580/12, 580/13 in 580/14, k.o. ... in na toženko zahtevo za odmero komunalnega prispevka, ki sta ji priložila pogodbo št. INV 154-2101/2008 z dne 7. 7. 2008, sklenjeno s A. o prevzemu sekundarnega vodovoda in kanalizacije, ki sta jo v ta namen zgradila z lastnimi sredstvi za potrebe komunalne opremljenosti parcel po novi parcelaciji. Gradbena dovoljenja so bila izdana leta 2008, izpodbijana odločba pa šele 2014, torej več kot šest let po vložitvi zahteve, pri tem pa toženka ni upoštevala vlaganj tožnika v komunalne in vodovodne vode, prav tako je napačno upoštevala površine, za katere je bil že plačan komunalni prispevek s strani prejšnjih lastnikov A.A. in B.B. Poleg tega pa je odločba naslovljena na tožnika, ki ob odmeri ni bil več lastnik te nepremičnine. Po drugi strani pa postopek odmere komunalnega prispevka za potrebe gradnje na isti parceli, začet leta 2008, še vedno ni končan.

4. Tožnik meni, da bi morala toženka upoštevati že plačan komunalni prispevek tako, da se površina stanovanjske hiše, za katero je bil odmerjen komunalni prispevek, odšteje od površine treh objektov, tako da se pri vsakem od treh objektov v izmeri 172,85 m2 odšteje tretjina stanovanjske površine objekta na prvotni parceli št. 580/8 (t.j. 107,62 m2) in se torej pri vsakem od treh objektov odmeri komunalni prispevek le za 65,59 m2 stanovanjske površine. Opravljen izračun toženke je v nasprotju s sedmim odstavkom 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). Utemeljitev toženke, da bi bil način poračunavanja komunalnega prispevka možen le v primeru, če se gradbena parcela ne bi spremenila, torej le, če bi na eni gradbeni parceli gradil tri objekte, ne vzdrži. Tudi če bi bilo to stališče pravilno, bi morala toženka tožnika opozoriti, da je zanj ugodneje, če parcele zoper združi in ponovno razdruži po odmeri komunalnega prispevka. Vse tri hiše so locirane na parc. št. 580/8, to je na zemljišču, kjer je toženka že dobila povrnjene stroške za izgradnjo komunalne opreme. Pri tem je toženka kršila 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je namesto sedmega odstavka 6. člena Pravilnika upoštevala deseti odstavek 79. člena ZPNačrt. Tudi sicer pa je po zadnje navedeni določbi upravičenec do vračila investitor, ki je prispevek plačal, ne pa morebitna tretja oseba. Tožnik je še navedel, da bi morala toženka o njegovi vlogi odločiti v roku 15 dni, ko je od upravne enote prejel obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, je pa to storila več kot 6 let kasneje. Odmera komunalnega prispevka je tako po 346. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala. Komunalni prispevek, ki se odmerja za potrebe gradnje na zahtevo investitorja, namreč nima značilnosti javnofinančnih terjatev, saj mora biti za nastanek terjatve predhodno izražena volja investitorja. Poudaril je, da je hišo, za katero mu je bil odmerjen komunalni prispevek, že prodal. Ker odmerna odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku, tega zneska ni mogel uveljavljati kot stroške in je bil s tem oškodovan, saj je moral plačati večji davek, kot bi ga sicer. V vlogi za odmero je tožnik tudi predlagal, da se pri odmeri upošteva izgradnja sekundarnega vodovodnega in kanalizacijskega voda, na katerega se nanaša prej navedena pogodba. Toženka o tem ni odločila v izreku odločbe, pa bi to glede na 213. člen ZUP morala, je pa ta del zahtevka zavrnila v obrazložitvi. Tožnik je poudaril, da je pogodbo v imenu lastnika sklenil župan in da je v 6. členu pogodbe določena oprostitev plačila dela komunalnega prispevka za višino vlaganj v gradnjo javnega vodovoda in kanalizacije, saj so s pogodbo dovolili priključitev nanj tudi ostalim zainteresiranim uporabnikom. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek ali samo odloči v zadevi, ter da sodišče združi ta postopek na podlagi 42. člena ZUS-1 s postopkoma, ki se vodita pred sodiščem pod I U 210/2017 in I U 222/2017. Predlagal je tudi, da sodišče naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

6. Po 42. členu ZUS-1 lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Ker gre pri združitvi več odprtih postopkov torej za vprašanje procesnega vodstva (institut procesne ekonomije), sodišče na tožnikov predlog ni vezano. V tem primeru pa se zanj tudi ni odločilo, ker je ocenilo, da to ne bi bilo smotrno, saj se zadeve nanašajo na tri različne (vsebinsko sicer zelo podobne) upravne odločbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, je odmera komunalnega prispevka, ki je na zakonski ravni urejena v ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

9. Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče objekt priključiti.

10. V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalnega prispevka za potrebe novogradnje stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 580/14 k.o. ..., ki je bilo v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka (28. 7. 2008) v lasti tožnika.

11. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila obravnavana parcela predhodno del parcele št. 580/8 k.o. ..., ki je bila v lasti A.A. in B.B. Slednja sta v letu 2004 na tem zemljišču pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše, odmerjen pa jima je bil tudi komunalni prispevek v višini 1.142.871,39 SIT, ker znaša 4.769,12 EUR. Ta komunalni prispevek sta v celoti plačala, do gradnje pa nikoli ni prišlo, kar ni sporno. V letu 2008 se je spremenilo lastništvo navedene parcele, izvedena pa je bila tudi njena parcelacija, in sicer je bila razdeljena na tri nove parcele, parc. št. 580/12, 580/13 in 580/14. Na vsaki izmed teh parcel je bila zgrajena samostojna stavba, tožnik pa je 5. 11. 2008 med drugim zahteval odmero komunalnega prispevka za stanovanjski objekt na parceli št. 580/14 k.o. ...

12. Toženka je v letu 2014 od Upravne enote Novo mesto zahtevala kopijo gradbenega dovoljenja za ta objekt in sporni komunalni prispevek odmerila na podlagi podatkov, povzetih iz projektne dokumentacije, ki je del tega gradbenega dovoljenja, in na podlagi Odloka. Glede na to, da je bil za gradnjo hiše na parceli št. 580/8, ki se ni nikoli pričela, že plačan komunalni prispevek, je toženka od obračunanega zneska komunalnega prispevka odštela znesek 1589,71 EUR, kar znaša tretjino že plačanega komunalnega prispevka.

13. Sodišče pritrjuje tožniku, da je toženka izpodbijano odločbo izdala šele 6 let po vložitvi vloge za odmero komunalnega prispevka, vendar tako ravnanje ne pomeni kršitve, zaradi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita. Komunalni prispevek je namreč predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1737/2006). Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno meni tožnik, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ. Ugovor o zastaranju terjatve zato ni utemeljen.

14. V zadevi je sporno tudi, ali je toženka pri odmeri komunalnega prispevka pravilno upoštevala komunalni prispevek, ki sta ga leta 2004 za gradnjo stanovanjske stavbe na parceli 580/8 plačala tedanja lastnika te parcele, iz katere je še s kasnejšo delitvijo nastala tudi predmetna parcela. Kot že navedeno, ni sporno, da do gradnje objekta, za katerega je bil plačan ta komunalni prispevek, nikoli ni prišlo. Tožnik je na Upravno enoto Novo mesto dne 23. 7. 2008 sicer vložil zahtevo za spremembo omenjenega gradbenega dovoljenja, tako da bi bila z njim dovoljena gradnja treh stanovanjskih stavb na treh novonastalih parcelah, vendar je upravni organ to zahtevo štel za tri samostojne zahteve za izdajo novega gradbenega dovoljenja, ker sprememba obstoječega v skladu z zahtevo ni bila mogoča. 15. To pomeni, da sta gradbeno dovoljenje iz leta 2004 in njegova sprememba iz leta 2006 prenehala veljati, tako da je šlo za situacijo iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt, ki določa, da če je investitor plačal komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka, pa je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, na kar se pravilno sklicuje tudi toženka. Povedano drugače: pravice, ki so pravnima prednikoma tožnika šle zaradi plačanega komunalnega prispevka, niso bile konzumirane, ker objekt, za katerega je bil komunalni prispevek plačan, ni bil zgrajen. Prej navedena zakonska določba investitorju v takem primeru izrecno daje zgolj pravico do vračila plačanega komunalnega prispevka. Zato niti ni bistveno, da so tri nove stavbe zgrajene na drugih parcelah in ne parceli, na kateri je bila predvidena gradnja stavbe, za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek.

16. Položaj je drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za dejansko zgrajen objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek, zaradi investitorjeve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo neto tlorisne površine obstoječega objekta oziroma zaradi spremembe njegove namembnosti. V takem primeru je pravica, ki izhaja iz že plačanega komunalnega prispevka (namreč do priklopa na komunalno infrastrukturo; četrti odstavek 79. člena ZPNačrt), očitno konzumirana, situacija pa je že na prvi pogled drugačna od obravnavane. Zgolj na tak primer pa se nanaša sedmi odstavek 6. člena Pravilnika, ki določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi in višina komunalnega prispevka pred spremembo. V tej zadevi pa objekt, za katerega je bil komunalni prispevek že plačan, ne le, da ni bil zgrajen, gre tudi za povsem drug objekt (oziroma tri objekte na različnih parcelah, med drugim tudi na parc. št. 580/14, k.o. ...), za katerega je toženka odmerila obravnavani komunalni prispevek. Tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri odmeri uporabiti sedmi odstavek 6. člena Pravilnika, je zato neutemeljen.

17. Tožnik ima prav, da je do vračila plačanega komunalnega prispevka po desetem odstavku 79. člena ZPNačrt upravičen le investitor, ki je komunalni prispevek plačal. Vendar pa dejstvo, da je toženka upoštevala že plačani komunalni prispevek pri odmeri komunalnega prispevka tožniku in ne njegovima pravnima prednikoma, ki njegove vrnitve na podlagi desetega odstavka 79. člena ZPNačrt nista zahtevala, ne pomeni odločanja toženke v škodo tožnika oziroma posega v njegov pravni interes.

18. Tožnik meni še, da toženka ni ravnala pravilno, ko pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala njegovih vlaganj v komunalno opremo. Pri tem ni sporno, da je tožnik s tremi soinvestitorji v lastni režiji zgradil sekundarni vodovod in sekundarno kanalizacijo do njihovih stanovanjskih hiš v vrednosti 9.850,00 EUR, ter da so to komunalno opremo s pogodbo z dne 7. 7. 2008 brezplačno predali v last toženki. Sporno pa je, ali je mogoče opisano situacijo enačiti s situacijo, ko bi investitorji s toženko sklenili pogodbo o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt in bi morala zato toženka vložena sredstva upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka.

19. Kot že povedano, je občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ZPNačrt pa v 78. členu omogoča dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi. V takem primeru se po četrtem odstavku istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek s tem, ko nosi stroške komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, poleg tega pa je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo je zgradil sam. To pa pomeni le, da občina ne more odmeriti komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, na podlagi pogodbe o opremljanju, saj bi v tem primeru prišlo do dvakratnega plačila za isto komunalno opremo.

20. V obravnavani zadevi zato niti ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki ga je zgradil sam in predal njej. Le v takem primeru bi tožnik komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačal dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Povedano drugače: za odločitev v tej zadevi je pomembno, ali so stroški investicije za gradnjo sekundarne komunalne opreme, ki je bila predmet prej omenjene pogodbe z dne 7. 7. 2008, zajeti v obračunskih stroških, na podlagi katerih je bila v Odloku določena cena na enoto mere. Le če bi bili, bi to pomenilo, da je bil tožniku dvakrat zaračunan komunalni prispevek za isto komunalno opremo.

21. Tožnik česa takega niti ne zatrjuje, drugostopni organ pa v odločbi smiselno navaja, da stroški za gradnjo predmetne sekundarne komunalne opreme niso zajeti v obračunskih stroških, ki izhajajo iz odloka. Navaja namreč, da če bi šlo za pravi sekundarni vod, bi s tožnikom sklenil pogodbo o opremljanju ter pripravil nov program opremljanja, do česar pa ni prišlo. To pomeni, da obračunski stroški, ki so upoštevani v Odloku, ki je bil podlaga za odmero predmetnega komunalnega prispevka, ne vključujejo investicije tožnika. Ti stroški torej tožniku s komunalnim prispevkom niso bili ponovno zaračunani oziroma je bila odločitev toženke, da teh sredstev ne upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, pravilna. Iz obrazložitve (predvsem drugostopne odločbe) izhajajo tudi razlogi za to, stališče tožnika, da bi moralo biti o tem odločeno v izreku odločbe, pa je brez pravne podlage.

22. Ker pa gre pri odmeri komunalnega prispevka za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon, stranke s pogodbo ne morejo določiti načina odmere, ki bi se razlikoval od zakonsko določene. Sklicevanje tožnika na pogodbeno določbo, iz katere naj bi izhajal drugačen način odmere, kot je določen v Odloku (izdanem na podlagi zakona), je zato za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Če tožnik meni, da mu gre na podlagi sklenjene pogodbe kakršnokoli povračilo vloženih sredstev, bo moral to uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti, ne more pa tega storiti v tem upravnem sporu. Prav tako bo tožnik pred sodiščem splošne pristojnosti lahko uveljavljal morebitno škodo, ki mu je nastala zaradi pozne izdaje odmerne odločbe.

23. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot prav tako izhaja iz navedenih razlogov, dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki temelji na razlagi pravnih norm in dejanskem stanju, ki ga tožnik ni izpodbijal, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji.

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.