Jedro

Za čas, ko je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožnico razporedila v centralno skladišče na delovno mesto blagovni manipulant - zapakovalec in do ponovne odjave iz socialnega zavarovanja, je tožnici, ne glede na to, ali je bila res na delu ali pa je bila v bolniškem staležu, oživilo staro delovno razmerje. Za čas dejanskega delovnega razmerja pa tožnici ni mogoče vzeti pravic iz delovnega razmerja oziroma jo odjaviti iz socialnega zavarovanja, kot če delovnega razmerja ne bi bilo, in ji ne priznati tistih pravic iz delovnega razmerja, ki jih (morda) v tem času ni dobila priznanih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavijo ugotovitveni sklepi tožene stranke z dne 27.3.2000 in 12.5.2000, da je odpadla pravna podlaga za reintegracijo tožnice, da z njo ni bilo sklenjeno novo delovno razmerje in da se odjavi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dnem 15.3.1999 (šifra storno prijave). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožena stranka tožnico zaposlila prostovoljno in jo prijavila v zavarovanje, pri čemer je sicer upoštevala pravnomočno sodbo, vendar tožnica ni vlagala izvršbe. S tem je nastal za tožnico nov status, ki ga ne more spremeniti niti sklep Vrhovnega sodišča, ki je pravnomočno sodbo razveljavilo. Nov status bi lahko nastopil samo v primeru, če bi Vrhovno sodišče sodbo samo spremenilo. Razveljavitveni sklep pa ima le procesne posledice, ker zadevo vrača v novo sojenje. Sklep o prenehanju delovnega razmerja bi morala tožena stranka sprejeti v okviru prekluzivnih rokov, ki pa jih je po mnenju tožeče stranke zamudila. Zakon ni predvidel prenehanja delovnega razmerja na podlagi odločitve sodišča. Zmotna je tudi odločitev o odjavi iz zavarovanja za nazaj, saj bi do tega lahko prišlo šele s pravnomočnostjo, to je s sklepom pritožbenega sodišča. Razlogov za prenehanje delovnega razmerja ni bilo tudi zaradi zdravstvenega stanja tožnice. Poleg tega bi se status tožnice lahko spremenil le v obnovi postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker revidentka tega razloga v reviziji ni uveljavljala.

Sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na odjavo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. točka sklepa tožene stranke z dne 27.3.2000).

Do postopka je prišlo zato, ker je tožeča stranka v pretežnem delu izhajala iz vrste pravno zmotnih izhodišč.

Prvo zmotno izhodišče je bilo, da je bila tožnica v letu 1999, ko je bila sprejeta nazaj na dela in naloge, ki ustrezajo stopnji tožničine strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, s strani tožene stranke prostovoljno. To ni res. Taka obveznost je izvirala iz pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1913/97-3 z dne 14.1.1999. Pravno podlago za izvršitev pravnomočne sodne odločitve pa je dajala zakonska določba 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj). Ta je v tretjem odstavku citiranega člena določala, da mora delodajalec pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku varstva pravic, izvršiti v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena, če v njej ni določen drugačen rok. Zato ni bilo potrebno vlagati nobene izvršbe za izvršitev pravnomočne sodne odločbe. Bistveno manj zapletov bi bilo, če bi stranke v sodnih postopkih večkrat postopale tako, kot je v obravnavanem primeru postopala tožena stranka, in tudi iz spoštovanja sodnih odločitev in upoštevanja pravne države postopale tako, kot jim je naložilo sodišče. Drugo pravno zmotno izhodišče je, da je tožena stranka tožnico ponovno sprejela v delovno razmerje. Taka odločitev tožene stranke ni bila potrebna, saj je bilo zgolj nadaljevano delovno razmerje, ki se je prenehalo s sklepi tožene stranke v letu 1990 in ki jih je sodišče razveljavilo kot nezakonite v postopku, ki je postal pravnomočen v letu 1999. Zato se je nadaljevalo ("staro") delovno razmerje, tožena stranka pa je bila, tudi na podlagi sodnih odločitev, samo zadolžena, da tožnico (na podlagi "starega" delovnega razmerja) sprejeme nazaj. To tudi izhaja iz sodbe sodišča prve in druge stopnje.

Tretje pravno zmotno izhodišče je, da ima razveljavitveni sklep revizijskega sodišča samo procesne posledice. S tem, ko se razveljavi pravnomočna sodba, se istočasno razveljavijo tudi vse pravne in dejanske posledice te sodbe. V spornem primeru to pomeni, da so bile s sklepom vrhovnega sodišča razveljavljene razveljavitve sklepov tožene stranke iz leta 1990 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, to pa ima za posledico oživitev dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Posledično je zato tožnici delovno razmerje na podlagi te odločitve prenehalo, nadaljeval pa se je sodni spor o zakonitosti tega sklepa.

Četrto pravno zmotno stališče izhaja iz predhodnega. Če ni bilo delovnega razmerja, ni potrebno pravno sredstvo za prenehanje delovnega razmerja, pri čemer pa še vedno traja spor o zakonitosti prenehanja oziroma nadaljevanja delovnega razmerja iz pravnih dejanj v letu 1990. Ker z razveljavitvijo pravnomočne sodne odločitve ni bilo več pravne podlage za delovno razmerje, zaradi oživitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja seveda tudi ni bilo pravne podlage, da bi tožnica po letu 1990 imela status zavarovanke socialnega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Gornja ugotovitev ne more veljati za čas, ko je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožnico razporedila v centralno skladišče na delovno mesto blagovni manipulant - zapakovalec. V času do ponovne odjave je tožnici, ne glede na to, ali je bila res na delu ali pa je bila v bolniškem staležu, oživilo staro delovno razmerje. Za čas dejanskega delovnega razmerja pa tožnici ni mogoče vzeti pravic iz delovnega razmerja oziroma jo odjaviti iz socialnega zavarovanja, kot če delovnega razmerja ne bi bilo, in ji ne priznati tistih pravic iz delovnega razmerja, ki jih (morda) v tem času ni dobila priznanih. Zato sta sodišči v obeh točkah sodbe nepravilno zavrnili celoten tožbeni zahtevek, saj sta v enem delu sklepa tožene stranke nezakonita, tožeči stranki pa v času dejanskega delovnega razmerja tudi gredo pravice iz delovnega razmerja, katere in v kakšnem obsegu pa bo sodišče v novem sojenju moralo še ugotoviti.

Zdravstveni status tožnice v letu 2000 in nastanek invalidnosti III. kategorije istega leta nimata vpliva na odločitev v tem sporu, saj gre za presojo sklepov izdanih v letu 1990 in ob upoštevanju takratnega dejanskega stanja, uveljavljane pravice pa ji gredo samo za čas dejanskega delovnega razmerja (prijave v zavarovanje) na podlagi pravnomočne sodne odločbe (do razveljavitve sodne odločbe), na to pa ugotovitev invalidnosti prav tako nima vpliva. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O revizijskih stroških je sodišče sklepalo ob uporabi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.