Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je po koncu glavne obravnave dokazno ocenilo prejeto listino, ni kršilo določb postopka. Takšno ravnanje ji namreč omogoča drugi odstavek 304. člena ZPP, pri čemer soglasje tožene stranke ni bilo potrebno.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo druge stopnje se v delu, s katerim je zavrnjena pritožba tožene stranke zoper prvostopenjski izrek o plačilu zneska 622.061,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1991 dalje do plačila (osma alinea prvega odstavka sodbe prve stopnje), zavrne kot neutemeljena.

2. V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. X IG 1048/93 z dne 17.5.1993 v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača zakonite zamudne obresti od zneskov - 116.845,30 SIT od 29.8.1991 do 15.11.1991 - 268.993,30 SIT od 20.7.1991 do 14.11.1991 - 13.973,30 SIT od 28.9. do 30.10.1991 - 1.130,70 SIT od 25.10.1991 do 30.10.1991 - 43.502,00 SIT od 28.9.1991 do 25.101991 - 250.590,00 SIT od 24.101991 do 14.10.1991 in da plača - 274.686,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1991 do plačila ter - 622.061,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1991 do plačila ter 37.836,00 SIT izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi. V ostalem je delno zaradi umika, delno pa zaradi neutemeljenosti sklep o izvršbi razveljavilo in vzelo umik na znanje oziroma tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ostala nepojasnjena terjatev, ki se nanaša na računa št. 11139 in 11114. Treh računov tožena stranka nima v svoji evidenci, tožeča stranka pa ni dokazala, da je blago po računih toženi stranki dobavila. Odpremnici št. 24115 in št. 24114 namreč tega ne dokazujeta. Tožena stranka se ni odpovedala obravnavanju teh listin. Sodišče je zaključke napravilo izven obravnave, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačno je tudi sklepanje na podlagi dejstva, da tožena stranka računom ni ugovarjala. Tega ni mogla storiti, ker računov nima. Tožena stranka ugovarja tudi odločitvi o zamudnih obrestih, saj so bili računi sporazumno poravnani s cesijo in kompenzacijami.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija, ki se nanaša na znesek 622.061,60 SIT po računu št. 11114, ni utemeljena, v ostalem pa ni dovoljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja kumulativno več tožbenih zahtevkov, ki nimajo skupne pravne in dejanske podlage. Vsak račun se nanaša na drugo naročilo. Pri takšni kumulaciji zahtevkov se dovoljenost revizije presoja za zahtevek po vsakem računu posebej (488. člen, 188. člen in drugi odstavek 382. člena ZPP). Po 9. členu Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92) v zvezi s 497. členom ZPP, v gospodarskih sporih ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 450.000,00 SIT. Ta predpostavka za dovoljenost revizije je izpolnjena samo glede zahtevka po računu št. 11114 za znesek 622.061,60 SIT. Zato je revizijsko sodišče revizijo glede vseh ostalih zneskov zavrglo (392. člen v zvezi s 488. in 497. členom ZPP).

Sodba, kolikor je z njo toženi stranki naloženo plačilo zneska 622.061,60 SIT z zamudnimi obrestmi, je pravilna. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 18.10.1995 soglašala, da izide sodba pismeno po pregledu dobavnice. Tožeča stranka v postavljenem roku ni predložila dobavnice, pač pa odpremnico z dne 30.9.1991 št. 24114, ki se nanaša na blago, navedeno v računu št. 11114 z istega dne. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka blago, navedeno v računu št. 11114 prejela, ker temu računu ni ugovarjala. Izgovor tožene stranke, da računa nima in mu zato ne more ugovarjati, ni utemeljen. Tožena stranka je račun prejela tudi v teku te pravde, vendar ni nikoli določno izjavila, da blaga ni naročila ali da ga ni prejela. Zato dokazovanje teh okoliščin ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje s tem, ko je po koncu glavne obravnave dokazno ocenilo prejeto listino, ni kršilo določb postopka. Takšno ravnanje ji namreč omogoča drugi odstavek 304. člena ZPP, pri čemer soglasje tožene stranke ni bilo potrebno. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem torej ni utemeljen. Tožena stranka hkrati uveljavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na to je pravilno stališče drugostopenjske sodbe, da dokaz z listino, ki potrjuje prejem zaračunanega blaga, sploh ni bil potreben, ker tožena stranka ni zanikala prejema blaga, temveč je le trdila, da računa nima. V zvezi s tem torej kršitev določb pravdnega postopka ni bilo, ugotovitev dejanskega stanja pa revizijsko sodišče ne more preizkusiti. Zato ta del revizije ni utemeljen. Odločitev revizijskega sodišča v zvezi s tem temelji na 393. členu ZPP.