Jedro

Tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve tistega, kar je tožniku izplačala v okviru reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, s sklicevanjem na določbe ZZZPB, češ da tožencu tega ni bila dolžna izplačati (gre za zneske nadomestila za čas brezposelnosti, ki jih je toženec prejemal od Zavoda RS za zaposlovanje, nato pa mu je iste zneske izplačala še tožeča stranka). Kot delodajalec bi tožeča stranka morala poznati predpise (določbe ZZZPB) in tožencu zneskov, do katerih po zakonu ni bil upravičen, ne bi smela izplačati (oziroma glede teh zneskov ne bi smela skleniti dogovora, da mu jih bo izplačala). Če pa jih je izplačala (in si ni pridržala pravice zahtevati nazaj oziroma jih ni plačala, da bi se izognila sili), ne more zahtevati njihove vrnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.938,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 7. 2011 dalje do plačila, ter ji povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o stroških do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 501/1009 z dne 11. 12. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje, delavca pozvala nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačala pripadajočo plačo oziroma nadomestilo plače, da je delavec (v konkretnem sporu tožena stranka) v času od 11. 5. 2009 do 10. 11. 2009 prejemal od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje nadomestilo za čas brezposelnosti. Delodajalec (v konkretnem primeru tožeča stranka) je morala neto vrednost nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je prejemala tožena stranka, vrniti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ter je svojo obveznost izpolnila dne 5. 7. 2011. Zaradi navedenega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je podlago za takšno odločitev našlo v dogovoru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ki sta ga pravni stranki sklenili dne 18. 3. 2010. Sodišče navede, da sta stranki sklenili dogovor, kjer je tožeča stranka prevzela nase večje obveznosti, kot so ji bile naložene. Sodišče je dogovoru dodalo vsebino, ki je le-ta sploh nima in sicer, da naj bi bila v njem višina nadomestila plače med pravdnima strankama sporazumno dogovorjena, z navedenim pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predmetni dogovor ne vsebuje nikakršnega sporazuma pravdnih strank o plačilu kakršnegakoli nadomestila plače, še toliko manj pa o njegovi višini. Tako je zaključek sodišča prve stopnje nepravilen in pravno podlago za višino nadomestila plače ne predstavlja dogovor, temveč pravnomočna sodba. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Pritožbeno sodišče glede na podani pritožbeni ugovor tožeče stranke, da dogovor ni pravna podlaga za vrnitev sredstev, ker naj bi sodišče napačno navedlo, da je v njem višina nadomestila sporazumno dogovorjena, s čimer naj bi sodišče tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena, ne drži, saj iz I. točka dogovora izrecno izhaja, da je delodajalec delno že izpolnil sodbo in delavcu izplačal del zapadle plače v skupnem znesku 5.078,00 EUR in v kolikor je delodajalec plačal navedeni znesek, je bil to dolžan plačati in tožena stranka – delavec ni dolžna vrniti zneska, ki ga je sicer tožeča stranka dolžna povrniti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kot to zmotno meni tožeča stranka. Tožeča stranka svoje zakonske obveznosti ne more prevaliti na toženo stranko, sicer pa se je tožeča stranka s toženo stranko dogovorila o tem, da je delodajalec delno že izpolnil in izplačal del zapadle plače v skupnem znesku 5.078,00 EUR, da bo delavcu izplačal odpravnino v znesku 1.030,45 EUR neto, poleg te odpravnine pa še dodatno odpravnino po uredbi v višini 1.500,00 EUR neto ter izplačal delavcu regres v znesku 457,32 EUR neto, vse to pa bo izplačano delavcu dne 15. 4. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo na podlagi določil 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1), saj sta obe pravdni stranki po odgovoru na tožbo podali soglasje, da sodišče opravi glavno obravnavo brez njune prisotnosti in sicer je tožeča stranka podala izjavo dne 20. 12. 2011, tožena stranka pa dne 21. 11. 2011. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 501/2009 z dne 11. 12. 2009 razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s katero je dne 9. 4. 2009 tožena stranka tožniku T.Š. odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2007, neveljavna (I./1. točka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 9. 5. 2009, pač pa mu še traja (I./2. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 2007 in mu plačati pripadajočo plačo, kot če bi delal ter prispevke za ZZZS in ZPIZ od 9. 5. 2009 dalje do ponovnega nastopa nazaj na delo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila, v roku 15 dni (I./3. točka). Odločilo je, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (II. točka). Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je delodajalec prostovoljno izvršil navedeno pravnomočno sodbo, prav tako med strankama ni bilo sporno, da je T.Š. v času od 11. 5. 2009 do 10. 11. 2009 prejemal od Zavoda Republike Slovenije nadomestilo za čas brezposelnosti, pri čemer je bila neto vrednost navedenega nadomestila 2.938,42 EUR in je delodajalec dne 5. 7. 2011 nakazal na račun Zavoda Republike Slovenije navedeni znesek. Med strankama v postopku tudi ni bilo sporno, da je delodajalec pozval delavca za vrnitev navedenega vtoževanega zneska v višini 2.938,42 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravno podlago za plačilo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer 169. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki sicer določa, da je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja – nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je konkretno delavec upravičen do nadomestila plače, kot če bi delal, če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Ob navedenem je potrebno poudariti, da Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s sprem. - ZZZPB) v 54. členu izrecno ureja vrnitev sredstev in določa, da ima zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti (1. odstavek 54. člena ZZZPB), pri čemer 2. odstavek navedenega člena določa, da zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Tretji odstavek 54. člena ZZZPB pa tudi izrecno določa, da škoda, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega stroške in zneske denarnih sredstev, ki jih je zavod izplačeval brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe tudi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I Pd 501/2009 s katero sodišče glede na način pravdanja ni odločalo o sredstvih prejetih na Zavodu za zaposlovanje, postala pravnomočna in jo je delodajalec moral izvršiti, pri čemer pa je poudariti tudi, da je bilo od njega odvisno, kako se bo pravdal v postopku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa je potrebno pojasniti, da odločitev v zadevi I Pd 501/2009 predstavlja v bistvu vmesno sodbo, ki pa jo je delodajalec lahko izvršil prostovoljno, kot je to sicer storil delodajalec – tožeča stranka v predmetni zadevi. Določila 54. člena ZZZPB so povsem jasna in nedvoumna in ignorantia iuris nocet, in v kolikor je tožeča stranka s toženo stranko podpisala dogovor z dne 18.3.2010, ga je bila dolžna tudi izvršiti, saj gre za dogovor, ki ga lahko skleneta delavec in delodajalec in ni kakorkoli v nasprotju z določili 3. odstavka 3. člena ZPP. Tako tožeča stranka ne more zahtevati zneska, ki ga je bila sama dolžna plačati Zavodu za zaposlovanje od delavca. OZ v 191. členu namreč določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Delodajalec je moral poznati določila 2. odstavka 54. člena ZZZPB, pri čemer se je v zadevi I Pd 501/2009 tudi pravdal na način tako, da je odločitev postala pravnomočna, prav tako pa je prostovoljno izvršil sodno odločbo na način, da je z delavcem sklenil dogovor.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.