Jedro

1. Delavec ni dolžan dokazovati, da zadnje delovno razmerje za določen čas (ali pa katero od prejšnjih) ni bilo sklenjeno sporazumno, temveč pod prisilo ali na kak drug način proti njegovi volji.

2. Pri transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ne gre za sankcijo napak volje, temveč za sankcijo zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas v nasprotju z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dne 1.6.1995 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28.2.1999, temveč ji še traja in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v višini 79.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da iz izpovedbe kot priče zaslišanega direktorja splošno kadrovskega sektorja tožene stranke A. Ž. izhaja, da je pri toženi stranki dejansko šlo za začasno povečan obseg dela v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno zaključevalo, da je tožena stranka delovno razmerje za določen čas z določenim številom delavcev sklepala "za vsak slučaj". Tržne razmere in konjuktura, pa tudi bolniški stalež, kar je razvidno iz elaborata tožene stranke o problematiki zaposlovanja za določen čas, so bili razlogi, ki so narekovali število zaposlenih in zaposlitve za določen čas. Ta priča sodišču ni mogla pojasniti roke izdelave oziroma dobave izdelkov, saj je odgovorna za to, da zagotovi potrebno število delavcev. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno interpretiralo izjavo priče A. Ž. o grenkih izkušnjah tožene stranke pri odpuščanju delavcev v letu 1998. V resnici je priča želela poudariti, da je tožena stranka za določen čas zaposlovala zaradi nestabilnih razmer poslovanja, spremenjene konjukture in nihanj na trgu, česar ne gre šteti kot poslovni riziko podjetja, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka je v začetku leta 1999 pristopila k restriktivnejši politiki zaposlovanja za določen čas, kar je povzročilo tudi sporno prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je v septembru istega leta zaradi povečanega obsega dela objavila potrebo po delavcih, vendar se tožnica ni prijavila, čeprav je bila s tem seznanjena. Tožena stranka je dokazala, da so obstajali zakonski pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas iz 5. alinee prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Veljavni ZDR ne določa maksimalnega trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako ne prepoveduje verižnega sklepanja takih pogodb. Sodišče prve stopnje bi lahko zaključilo, da je šlo res za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas šele potem, ko bi ugotovilo, da sklenitev delovnega za določen čas ni bila mogoča, ali pa, da ni bilo ustreznega dogovora. Vendar pa tožnica niti ni dokazovala, da delovno razmerje za določen čas ni bilo sklenjeno sporazumno, ampak pod prisilo. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja na sodno prakso, kakršna je razvidna iz sodb Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 219/2000 in VIII Ips 92/98. Izpodbijana sodba naj bi bila nezakonita tudi zaradi tega, ker ugotavlja delovno razmerje za nedoločen čas od prve sklenitve delovnega razmerja v letu 1995, čeprav je tožnica sodno varstvo zahtevala šele zaradi prenehanja delovnega razmerja po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 19.8.1998 za čas od 1.9.1998 do 28.2.1999. V kolikor bi tožnica štela, da je delodajalec ravnal nezakonito, bi pritožbo morala vložiti najkasneje v 15 dneh po podpisu zadnje pogodbe zahtevati sodno varstvo, ne pa, da je to storila šele potem, ko ji je delovno razmerje prenehalo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, tako tudi dokaz z zaslišanjem priče A. Ž. V kolikor tožena stranka meni, da ta priča ne pozna razlogov, zaradi katerih je bilo s tožnico večkrat sklenjeno delovno razmerje za določen čas, bi pač morala predlagati zaslišanje druge priče. Tožena stranka je dokazni predlog za zaslišanje te priče utemeljevala s tem, da bo ta priča lahko podrobno obrazložila problematiko zaposlovanja za določen čas, saj je o tem pripravila elaborat. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbo priče A. Ž. in sprejelo jasno dokazno oceno njegove izpovedbe. Interpretacija izjave priče A. Ž. o grenkih izkušnjah pri odpuščanju delavcev v letu 1989 ni bistvena za odločitev v tem sporu, čeprav pritožbeno sodišče tudi v tem delu nima pomislekov glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Bistveno je, da tožena stranka ni dokazala, da bi zaradi povečanega obsega dela ali pa nadomeščanja odsotnih delavcev s tožnico sklepala delovna razmerja za določen čas za obdobje kar treh let in osmih mesecev. Pri časovnem obdobju treh let in osmih mesecev je tudi sicer težko govoriti o začasnem povečanju obsega dela, saj tako dolgo obdobje že pojmovno izključuje začasnost. Čeprav je v nekaterih pogodbah o zaposlitvi za določen čas navedeno, da naj bi te bile sklenjene zaradi nadomeščanja začasno odsotnih delavcev, pa tožena stranka takšnega nadomeščanja niti ni dokazovala. Iz elaborata "Sklepanje delovnega razmerja za določen čas" (priloga B 24) je razvidno, da naj bi se delovna razmerja za določen čas sklepala tudi zaradi nihanj v bolniškem staležu. Vsi delodajalci, zlasti večji, imajo zaradi bolniških staležov in dopustov zaposlenih več delavcev, kot pa bi jih sicer imeli, če delavci nikoli ne bi bili v bolniškem staležu ali na dopustu. Vendar pa zaradi te, za proizvodnjo nujne rezerve, ni mogoče sklepati delovnih razmerij za določen čas, razen če gre za nadomeščanje konkretnega delavca, kar pa v tem primeru ni bilo podano. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 17. člena ZDR se delovno razmerje za določen čas lahko sklene, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Da gre pri tem lahko le za nadomeščanje konkretno določenega delavca in ne za nadomeščanje nekih bodočih negotovih izpadov zaradi kratkotrajnih bolniških staležov, pa je razvidno iz določbe drugega odstavka 17. člena ZDR o tem, da takšno delovno razmerje preneha z dnem, ko se vrne odsotni delavec.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR ugodilo tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s citirano določbo se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati. Okoliščina, da delovna razmerja za določen čas s tožnico niso bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, čeprav sta ta razloga navedena (vsaj v nekaterih) pogodbah o zaposlitvi, pomeni, da so bila delovna razmerja za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. To pa seveda pomeni, da je v skladu z že citirano določbo prvega odstavka 18. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnica morala dokazovati, da zadnje delovno razmerje za določen čas (ali pa katera od prejšnjih) ni bilo sklenjeno sporazumno, temveč pod prisilo ali na kak drug način proti njeni volji, kar naj bi izhajalo iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS. Pri transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ne gre za sankcijo napak volje, temveč za sankcijo zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas v nasprotju z zakonom. Tožnica je dokazala, da niso bili podani z zakonom določeni razlogi, v katerih je dopustno skleniti delovno razmerje za določen čas, zato ji ni bilo potrebno dokazovati napak volje. Tožena stranka se v tem sporu neumestno sklicuje na stališče vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 92/98. V tem sklepu vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da glede na v postopku ugotovljena dejstva ne gre za primer iz 18. člena ZDR, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o transformaciji delovnega razmerja, saj je možno, da so delavci sklenili nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar bi pomenilo, da po izteku časa, za katerega so bile sklenjene prejšnje pogodbe, niso ostali na delu. Gre torej za povsem drugačno situacijo, kot pa je podana v tem sporu. V sklepu VIII Ips 219/2000 pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno s tožnikom za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, sklenjeno v nasprotju z zakonom, saj je trajalo neprekinjeno več kot pet let in pri tem ni ugotavljalo napak volje.

Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da bi tožnica varstvo pravic morala zahtevati najkasneje v 15 dneh od podpisa zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V primeru pravne domneve, da je prišlo do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, ima delavec pravico do ugovora ne le ob sklenitvi takšne pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi ves čas, ko takšno delovno razmerje traja. Navedeno pomeni, da prekluzivni rok za vložitev ugovora začne teči najkasneje z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je ugovor vložila v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja, zato je varstvo pravic pri toženi stranki zahtevala pravočasno.

V primeru verižnega sklepanja delovnega razmerja za določen čas se šteje, da je bilo delovno razmerje za nedoločen čas sklenjeno že ob prvi pogodbi o zaposlitvi, če je že ta bila sklenjena v nasprotju z zakonom. Ob ugotovitvi, da že ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kakor tudi pri vseh nadaljnjih pogodbah niso bili podani razlogi, ki jih za sklenitev take pogodbe zakon taksativno našteva, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da se že od vsega začetka šteje, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.