Jedro

Stališče, da bi moralo prvo sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen izhajati iz stanja denacionaliziranih nepremičnin ob podržavljenju, je zmotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožnikoma 24.473,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 1.727,92 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, pri čemer iz pritožbe smiselno izhaja, da izpodbija ugodilni del sodbe prvega sodišča in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in v tem obsegu zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je Upravna enota Sežana vodila denacionalizacijski postopek za vrnitev podržavljenih nepremičnin po odločbi OLO Koper z dne 3.1.1962, dejansko pa odvzete že septembra 1947. Gre za parc. št. 1077, njiva 291 m2, parc. št. 1081, njiva 1150 m2, in parc. št. 1080, njiva 424 m2. Stanje podržavljenih nepremičnin se je spremenilo. Iz njih je nastala ena sama parc. št. 1981 (prav 1081), spremenila pa se je tudi vrsta rabe. V denacionalizacijskem postopku je bil vrnjen le del podržavljenih zemljišč, ne pa tudi tisti del, na katerem je poslovna stavba s funkcionalnim zemljiščem. Za ta del je bila dana odškodnina po pravilih, ki določajo izračun odškodnine po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Za nepremičnine, vrnjene v obliki odškodnine, se odškodnina zaradi nemožnosti uporabe po 2. odst. 72. člena ZDen ne priznava, ker je zajeta v obrestih. Prvo sodišče je nepravilno določilo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe zemljišč, vrnjenih v naravi, ki so preostanek nekdanjih podržavljenih parcel, ki so bile njive. Odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine se ne izračunava po stanju nepremičnine na dan uveljavitve ZDen. Iz sodbe II Ips 10/2008 je razvidno, da ima tožeča stranka pravico do povračila izgubljene koristi od nekdaj podržavljenega premoženja, torej od kmetijskega zemljišča, ne pa od stavbnega zemljišča. Če bi veljalo slednje bi bilo upravičencem vrnjeno glede na vrednost zemljišč v času podržavljenja in ugotovitve prvega sodišča več, kot je njihova pravica po ZDen.

Tožeča stranka je prepozno odgovorila na pritožbo, zato pritožbeno sodišče njene vloge ni upoštevalo (2. odst. 344. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Toženkino stališče, da bi moralo prvo sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen izhajati iz stanja denacionaliziranih nepremičnin ob podržavljenju, je zmotno. Toženka si v tem pogledu povsem napačno razlaga sodbo II Ips 10/2008. Pravnemu predniku tožnikov V.Ž. je bil v naravi vrnjen del podržavljenega nepremičnega premoženja, ki ga danes predstavljata parc. št. 1081/1 in parc. št. 1081/2, obe k.o. D. Prisojena odškodnina po 2. odst. 72. člena ZDen se nanaša na obdobje od uveljavitve tega zakona do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, v tem času pa sta navedeni nepremičnini po ugotovitvah prvega sodišča imeli status stavbnega zemljišča. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine primerne odškodnine izhajalo iz tega statusa obeh nepremičnin.

Obveznost plačila odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen je nastala z uveljavitvijo tega zakona. Določanje odškodnine za podržavljeno premoženje, katerega ni mogoče vrniti v naravi (v obliki obveznic), nima zveze z ugotavljanjem višine odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen, saj gre v prvem primeru za vprašanje načina vrnitve podržavljenega premoženja, torej za obliko denacionalizacije, v drugem primeru pa gre za vprašanje odškodninskega zahtevka zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja. Zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen se nanaša na odškodnino za izgubo koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi podržavljeno premoženje sam uporabljal oziroma upravljal, to pa od 7.12.1991 dalje. Pri obveznosti iz 2. odst. 72. člena ZDen gre za prenos materialne koristi, ki jo prinaša podržavljeno premoženje po 7.12.1991, na denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegove dediče. Iz narave stvari same izhaja, da je za določitev odškodnine po 2. odst. 72. člena navedenega zakona treba upoštevati stanje premoženja (vrnjenega v naravi) na dan 7.12.1991 (in pozneje), ne pa njegovo stanje ob podržavljanju. S tem v zvezi toženka tudi ni trdila, da bi bila večja vrednost vrnjenih nepremičnin zaradi spremembe vrste rabe (statusa) posledica njenih morebitnih vlaganj.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).