Jedro

Uporaba prava pri odgovornosti, ki izvira iz prometne nesreče, je med slovensko in hrvaško državo dogovorjena v Konvenciji o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče. Ker je civilni oddelek Vrhovnega sodišča RH na seji 29.11.2002 sprejel orientacijske kriterije za določanje višine nepremoženjske škode, katerih glavni namen je poenotenje sodne prakse sodišč v RH, je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine moralo upoštevati tudi v konkretni zadevi te kriterije za vsako od zahtevanih oblik nepremoženjske škode. Seveda pa so ti kriteriji le orientacijski, kar pomeni, da je pri določanju odškodnine potrebno upoštevati tudi vse druge pomembne okoliščine posameznega primera.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka) tako spremeni, da glasi: "3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške 158,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila." V ostalem se pritožba tožene in pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.819,22 EUR (prej 435.957,88 SIT) in evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 435.957,88 SIT tečejo od 6.6.2006 do 31.12.2006, preračunano po tečaju menjave ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.819,22 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti v znesku 64,97 EUR (prej 15.570,03 SIT) in evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 15.570,03 SIT tečejo od 4.12.2006 do 31.12.2006, preračunano po tečaju menjave ter zakonske zamudne obresti od zneska 64,97 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. V presežku, za plačilo odškodnine v višini 28.533,97 EUR z ZZO od 6.6.2006 dalje do plačila ter za ZZO od zneska 64,97 EUR za čas od 6.10.2006 do 3.12.2006 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 427,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi navaja, da navezna okoliščina za uporabo prava ni le mesto registracije vozila povzročitelja in kraj škodnega dogodka, ampak tudi kraj nastajanja nematerialne škode, državljanstvo in domicil tožnika. Bolečine in nelagodnosti so v pretežni meri nastajale v RS, saj se je tožnik kmalu po nezgodi vrnil v RS in se tukaj zdravil. Tožnik je državljan RS in ima tu stalno prebivališče. Zato je potrebno uporabiti slovensko materialno pravo. Sodišče tožniku pripisuje 20 % soprispevek, ker naj ne bi bil dovolj skrben pri preverjanju, ali je bil voznik alkoholiziran. Tožnik je izpovedal, da se je z voznikom pogovarjal samo 5 minut, pri čemer ni opazil, da bi bil alkoholiziran in da je dva sopotnika povprašal o stanju voznika. S tem je izkazal dolžno skrbnost. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da naj bi tožnik zavestno sedel v vozilo k pijanemu vozniku in na ta način prevzel tveganje za posledice, ki jih pijan voznik lahko povzroči. Sodišče ne bi smelo uporabiti valorizacije po pravu Republike Hrvaške, zlasti ne v višini, kot je uveljavljena v RS. Odškodnina za nematerialno škodo je po višini dosojena prenizko. Premalo je poudarka na dejstvu, da so bile nelagodnosti toliko višje, ker je do poškodbe prišlo v RH, tožnik pa je moral urediti in nadaljevati zdravljenje v RS. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik navedel vrsto aktivnosti, ki opravičujejo bistveno višjo odškodnino. Upoštevaje intenziteto dogajanja pred nezgodo in bojazen za izid zdravljenja je dosojenih 1.200,00 EUR premalo. Sodišče se sklicuje na orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča RH, pri tem pa teh ne obrazloži podrobneje, zato preizkus ni mogoč.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ter predlaga spremembo sodbe tako, da ji tožeča stranka povrne 1.776,83 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Sodišče je spregledalo,da temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen. Tožena stranka je uspela z ugovorom glede prispevka tožeče stranke zaradi vožnje z voznikom, ki je pod vplivom alkohola. Sodišče bi moralo izhajati iz uspeha po višini tožbenega zahtevka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke: Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v obravnavanem primeru za spor z mednarodnim elementom. Prometna nesreča, v kateri je bil tožnik poškodovan kot sopotnik, se je pripetila dne 15.10.2004 v Dubrovniku v Republiki Hrvaški. Povzročitelj nesreče je hrvaški državljan z vozilom, registriranim na Hrvaškem. Tožena stranka je hrvaška zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja in je priznala pasivno legitimacijo ter odškodninsko odgovornost svojega zavarovanca, ugovarjala pa je sokrivdo tožnika zaradi vožnje z vinjenim voznikom, ki je kasneje povzročil nezgodo.

Glede na gornje dejanske ugotovitve o okoliščinah prometne nesreče je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je pri sojenju uporabilo hrvaško in ne slovensko materialno pravo, saj gre za razmerja z mednarodnim elementom, ki so urejena v mednarodnih pogodbah. Uporaba prava pri odgovornosti, ki izvira iz prometne nesreče, je med državama dogovorjena v Konvenciji o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ št. 26/76), ta pa v 3. členu določa uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča. To pomeni, da je potrebno uporabiti hrvaško pravo, ker se je tam zgodila prometna nesreča. Pri tem ni mogoče slediti pritožbi, da je s tem tožnik v neenakopravnem položaju z vsemi ostalimi državljani RS kot oškodovanci, pri katerih so prav tako škodni dogodek povzročila vozila, registrirana v tujini, saj pravila citirane haaške konvencije ne diskriminirajo med oškodovanci tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej zagotavljali ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je trpela škodo v prometni nesreči v drugi državi (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-1802/08-17). Na pravilno uporabo prava tudi ne vpliva pritožbena trditev, da je škoda tožniku pretežno nastajala v Sloveniji, le škodni dogodek se je pripetil v Republiki Hrvaški, saj bi bilo v tem primeru odločeno v nasprotju z določili konvencije.

V Republiki Hrvaški se za obligacijska razmerja uporablja Zakon o obveznim odnosima (Narodne novine št. 35/2005), ki pa se po 1163. členu ZOO ne uporablja za obveznosti, ki so nastale pred njegovo uveljavitvijo. Za ta razmerja se uporablja Zakon o obveznim odnosima - ZOO (torej bivši zvezni Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je veljal v RS pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika). Glede ugovora deljene odgovornosti oziroma soprispevka tožnika k nastanku škode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 192. člena ZOO. Res je na strani tožene stranke dokazno breme glede obstoja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki mora dokazati vse okoliščine, da se razbremeni svoje odškodninske odgovornosti. Glede sokrivde tožnika, ki se mu očita, da se je odločil za vožnjo z vinjenim voznikom, je tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazala, da je bil tožnik premalo skrben pri tej svoji odločitvi. Četudi je sam ocenil, da je bil voznik M.K. trezen in sposoben za vožnjo in četudi je o stanju voznika res vprašal dva sopotnika, kot je sam izpovedal, je odločilno, da voznika M.K. ni poznal (kot je sam izpovedal se je z voznikom pogovarjal samo 5 minut pred vožnjo), pa se je kljub temu odločil za vožnjo z njim. Seveda niso nepomembne okoliščine tega dogodka, ki se je po ugotovitvah sodišča pripetil okrog 1. ure ponoči, ko so tožnik in ostali odhajali iz enega in se peljali v drug gostinski lokal. Že iz izpovedi tožnika tako izhaja, da je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, tako kot trdi tožena stranka, zato je pravilna in v skladu s sodno prakso odločitev o sokrivdi tožnika in njegovem soprispevku k nastanku škode v višini 20 %.

Glede valorizacije plačanih zneskov odškodnin pa pritožba nima prav, ko trdi, da za valorizacijo v določbah hrvaškega ZOO ni pravdne podlage. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in te določbe so bile v času škodnega dogodka v ZOR enake kot v ZOO. To pomeni, da se je po določbi 2. odstavka 189. člena ZOO odmerjalo povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednoti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. Če pa se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil pa terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 295. člena ZOO v zvezi z 2. odstavkom 310. člena ZOO). Trditev o plačilu dela odškodnine je zato trditev o prenehanju dela obveznosti. Valorizacija delnega plačila pa zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in mora dolžnik zato plačati le preostali delež obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je valoriziralo plačani znesek odškodnine in pri tem uporabilo ustrezno metodo valorizacije.

Glede sporne višine pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 200. in 203. člena ZOO. Ker je civilni oddelek Vrhovnega sodišča RH na seji 29.11.2002 sprejel orientacijske kriterije za določanje višine nepremoženjske škode, katerih glavni namen je poenotenje sodne prakse sodišč v RH, je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine moralo upoštevati tudi v konkretni zadevi te kriterije za vsako od zahtevanih oblik nepremoženjske škode. Seveda pa so ti kriteriji le orientacijski, kar pomeni, da je pri določanju odškodnine potrebno upoštevati tudi vse druge pomembne okoliščine posameznega primera. To je sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine v tej zadevi tudi storilo. Tako je pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem poleg višine odškodnine za telesne bolečine, ki je določena po dnevih glede na stopnjo bolečin, ustrezno ovrednotilo in upoštevalo tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ter na tej podlagi tožniku pravilno prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine. Enako velja za strah, kjer je glede na razpon odškodnin po orientacijskih kriterijih ocenilo višino pravične denarne odškodnine glede na ugotovljeni obseg primarnega in sekundarnega strahu. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odmerjena ob upoštevanju ugotovitev izvedenca o 4 % zmanjšanju teh aktivnosti. Glede na obseg in težo trajnih posledic, ki izhajajo iz ugotovitev izvedenca, tožnik ni upravičen do višjega zneska odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato v celoti kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke: Delno je utemeljena pritožba tožene stranke, ki izpodbija le pravilnost odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo določilo 154. člena ZPP, ko je ugotovilo, da je tožnik po temelju uspel s 80 %, po višini pa s 10,7 %, kar pomeni skupni uspeh tožeče stranke 45,3 %. Tožena stranka pravilno opozarja, da temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen, zmotno pa šteje, da bi bilo potrebno izhajati le iz uspeha po višini tožbenega zahtevka. Tožena stranka je namreč ugovarjala soprispevek tožnika k nastanku škode 25 % zaradi vožnje z vinjenim voznikom ter 25 % zaradi neuporabe varnostnega pasu. Četudi je po prejemu izvedeniškega mnenja umaknila ugovor glede soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu, je potrebno tudi uspeh glede tega ugovora upoštevati pri izračunu skupnega uspeha, ki tako znaša za tožnika 60 % po temelju in 10,7 % po višini, torej 70,7 % oz. v povprečju 35,35 %. Glede na takšen uspeh pa znašajo stroški tožeče stranke, ki jih je sodišče odmerilo v višini 4.112,89 EUR, 1.453,90 EUR, ob upoštevanju že plačanega zneska 200,00 EUR pa 1.253,90 EUR. Stroški tožene stranke znašajo po odmeri sodišča prve stopnje 2.258,58 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha pa 1.460,17 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki še razliko v znesku 206,30 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je res delno uspela s pritožbo, ker pa gre za odločitev o stranskih terjatvah, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena.