Jedro

Soglasje z dne 13. 7. 2001 je izdala Direkcija RS za ceste glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje navedeno soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz vsebine soglasja in kar med strankama niti ni sporno. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik v roku 30 dni od vročitve te odločbe odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje – svetlobno vitrino, ki je brez soglasja upravljavca ceste, Direkcije RS za infrastrukturo, postavljena na čakališču avtobusnega postajališča ..., v območju državne ceste ..., odsek ... v km ..., desno v smeri stacionaže, na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ..., v naselju ... (1. in 2. točka izreka), da mora tožnik prvostopenjski organ obvestiti o izvršitvi navedenega ukrepa v roku treh dni po preteku navedenega 30-dnevnega roka za odstranitev (3. točka izreka), da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti 16. 5. 2018 opravil inšpekcijski ogled na območju državne ceste ..., odsek ... v km ..., desno v smeri stacionaže, v območju naselja ..., parc. št. ..., k. o. ..., na čakališču avtobusnega postajališča ... ter ugotovil, da je tam (1,43 m od avtobusnega postajališča) postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje – svetlobna vitrina, ki je kot samostojna konstrukcija (2,45 m x 1,25 m) pritrjena na asfaltirano površino avtobusnega čakališča in ima osvetljeno notranjost, namenjeno obojestranski namestitvi komercialnih oglasov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je njen postavljavec, lastnik in uporabnik, postavljene že od leta 2007, tožnik. Po preveritvi pri Občini Domžale, ki je bila do junija 2011 po Zakonu o javnih cestah (ZJC) pristojna za izdajo soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ter pri upravljavcu državne ceste, Direkciji RS za infrastrukturo, v čigar pristojnosti je po 78. členu Zakona o cestah (ZCes-1) izdajanje navedenih soglasij zdaj, je organ ugotovil, da tožniku za sporno svetlobno vitrino njuni soglasji nista bili izdani. Tožnik je uveljavljal, da je sporna svetlobna vitrina postavljena na podlagi podpisane pogodbe z Občino Domžale z dne 5. 6. 2001, ki jo je tudi predložil prvostopenjskemu organu, ter lokacijske informacije Občine Domžale, št. 35201-185/03-36, z dne 18. 4. 2003, delne odločbe Upravne enote Domžale o dovolitvi priglašenih del, št. 35104-199/01-23043, z dne 27. 8. 2001 in dopolnilne odločbe Upravne enote Domžale o dovolitvi priglašenih del, št. 35104-199/2001-23043, z dne 5. 2. 2003. Prvostopenjski organ je po pregledu navedenih odločb ugotovil, da so bila z njimi tožniku dovoljena vzdrževalna dela med drugim tudi na obravnavanem avtobusnem postajališču. Direkcija RS za infrastrukturo pa je prvostopenjskemu organu sporočila, da je bilo tožniku s strani takratne Direkcije RS za ceste izdano soglasje, št. 347-09-01-04-3122.1/01 z dne 13. 7. 2001, na osnovi projekta št. 34/01, ..., Trbovlje, marec 2001, za gradnjo – zamenjavo obstoječih nadstreškov na avtobusnih postajališčih v varovanem pasu državnih cest. Glede na še naknadno predložen gradbeni del zgoraj navedenega projekta je prvostopenjski organ ugotovil, da je bilo citirano soglasje pridobljeno k nadomestni nadstrešnici na avtobusnem postajališču, kjer je bila oglasna vitrina nameščena na vzdolžni stranici in ne kot samostojna izvedba svetlobne vitrine kot prečna stranica nadstrešnice na obravnavanem avtobusnem postajališču. Takšna postavitev spornega objekta je v nasprotju z navedenima odločbama o dovolitvi priglašenih del in v nasprotju z navedenim soglasjem. Citirane pogodbe z dne 5. 6. 2001 pa tudi ni možno šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena ZJC. Ker tožnik za ureditev, postavitev in uporabo objekta za obveščanje in oglaševanje – svetlobne vitrine ni pridobil soglasja ne po ZJC ne po ZCes-1, je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 odredil njeno odstranitev.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je izpostavil, da tudi, če bi bilo tožniku za postavitev sporne svetlobne vitrine izdano soglasje občine Domžale, bi moral po uveljavitvi ZCes-1 pridobiti tudi soglasje Direkcije RS za infrastrukturo. Citirano soglasje Direkcije RS za ceste pa je bilo izdano v postopku gradnje oziroma obnove nadstreškov in je bilo izdano z vidika posega v varovalni pas ceste. Glede sorazmernosti inšpekcijskega ukrepa je še pojasnil, da ZCes-1 ne predvideva odreditve odprave nepravilnosti, temveč le odreditev odstranitve objekta, zato izrečeni ukrep ni nesorazmeren.

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal sodišču, da izpodbijani akt odpravi. V tožbi je navedel, da prvostopenjski organ na podlagi projekta ... ni mogel ugotoviti, da naj bi bila sporna svetlobna vitrina postavljena v nasprotju s projektom, saj v projektni dokumentaciji ni navedeno, da bi morala biti svetlobna vitrina postavljena kot vzdolžna stranica, in ne kot prečna stranica. Iz projekta izhaja, da je konstrukcija avtobusnega postajališča s strani lahko zaprta s steklom (svetlobno vitrino), lahko pa je tudi odprta. Sporna svetlobna vitrina zato ni postavljena v nasprotju s citiranimi delnimi odločbami in soglasjem Direkcije RS za ceste, ki je bilo za sporno svetlobno vitrino nedvomno izdano, saj jo je tožnik postavil v okviru gradnje in zamenjave avtobusnega postajališča. 5. Po mnenju tožnika sporna svetlobna vitrina po ZCes-1 ne spada med objekte za obveščanje in oglaševanje, ker so ti po ZCes-1 opredeljeni kot samostojni objekti, ki so namenjeni namestitvi obvestilnih in oglasnih sporočil ter so taksativno našteti. Obravnavana svetlobna vitrina pa je oglasna površina na prečni stranici avtobusnega postajališča, ki je del osnovnega objekta, tj. Avtobusnega postajališča ... Zato za presojo skladnosti sporne svetlobne vitrine s projektom ni pristojen prvostopenjski organ, temveč gradbena inšpekcija. ZCes-1 ne predpisuje, da bi morali pravni subjekti, ki so pridobili soglasja za poseg v varovalni pas državne ceste po ZJC od občin, po prenehanju veljavnosti ZJC pridobiti nova soglasja Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1. Pravila iz ZCes-1 veljajo le za posege v varovalni pas državne ceste po 1. 4. 2011. Tudi sicer bi moral prvostopenjski organ uporabiti izključno pravo, ki je veljalo v času postavitve sporne svetlobne vitrine, tj. ZJC, po katerem soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju izda pristojna občina. Ker je del pogodbe o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v občini Domžale, sklenjeno med tožnikom in Občino Domžale, z dne 5. 6. 2001, soglasje Občine Domžale k postavitvi sporne svetlobne vitrine v varovalni pas državne ceste, tožnik soglasje po ZJC ima.

6. Sicer pa prvostopenjski organ z izrekom ukrepa odstranitve objekta ni ravnal v skladu z načelom sorazmernosti, temveč bi moral po 1. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 tožniku izreči opozorilo oziroma ukrep odprave nepravilnosti in določitev roka za odpravo nepravilnosti, saj ima izrečeni ukrep za tožnika nepopravljive finančne oziroma poslovne posledice. Namen predpisa, tj. zagotavljanje preglednosti cestišča in varnosti cestnega prometa, bo dosežen z inšpekcijskim ukrepom, ki bo tožniku omogočil rok, da postavitev sporne svetlobne vitrine uskladi s citiranim soglasjem Direkcije RS za ceste, ali s katerim bo tožniku odrejeno, da za sporno svetlobno vitrino pridobi ustrezno soglasje Direkcije RS za infrastrukturo.

7. Tožnik je še ugovarjal kršitve določb postopka. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ upravnih odločb namreč nista ustrezno obrazložila, zato se ju ne da preizkusiti z vidika pravilne uporabe materialnega prava in popolne ugotovitve dejanskega stanja, izrecno se prvostopenjski organ ni opredelil do navedbe tožnika, da je navedeni projekt omogočal postavitev svetlobne vitrine tako na prečni kot tudi na vzdolžni stranici spornega avtobusnega postajališča, česar ni saniral niti drugostopenjski organ.

8. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporen ukrep prvostopenjskega organa, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec v danem roku na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ..., odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje – svetlobno vitrino, ki je postavljena na čakališču avtobusnega postajališča ... Tožnik odločitvi ugovarja iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka.

11. Objekti za obveščanje in oglaševanje se ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo in uporabljajo le zunaj preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Soglasje za postavitev objektov, katerih postavitev je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija RS za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (tretji in peti odstavek 78. člena ZCes-1, ki se uporablja od 1. 7. 2011 dalje). Po prej veljavnem ZJC (od 7. 6. 1997 do 30. 6. 2011) pa se table, napisi in drugi objekti in naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena ZJC. Soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina. V soglasju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).

12. Tožnik ugovarja, da je za sporno svetlobno vitrino podano citirano soglasje Direkcije RS za ceste z dne 13. 7. 2001 in da svetlobna vitrina ni postavljena v nasprotju s tem soglasjem. V zvezi s tem tožnik predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika – A. A. Da je bilo tožniku citirano soglasje izdano, ni sporno. A navedeno je po oceni sodišča – kot je ugotovil že drugostopenjski organ – v konkretnem primeru pravno nepomembno dejstvo. Navedeno soglasje je namreč izdala Direkcija RS za ceste glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje navedeno soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz vsebine soglasja in kar med strankama niti ni sporno. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Sodišče zato pripominja, da je glede na navedeno v tem postopku nepomembno tudi, ali je sporna svetlobna vitrina postavljena v skladu s citiranim soglasjem in, če ni, iz kakšnih razlogov ni, saj to ni predmet obravnave tega spora.

13. Sodišče soglaša s stališčem obeh upravnih organov, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Tako po ZJC, ki kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje (prvi odstavek 68. člena ZJC), kot po ZCes-1, ki objekte za obveščanje in oglaševanje opredeljuje kot reklamne stolpe, panoje, table, transparente in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil, so objekti za obveščanje in oglaševanje opredeljeni zelo splošno ter našteti eksemplifikativno. Med njih pa po prepričanju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipični primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni pomembno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča ... Zato tudi ni pravilno tožnikovo stališče, da za presojo obstoja soglasja k postavitvi objekta za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti v naselju ni pristojen Inšpektorat za infrastrukturo.

14. Sodišče se pa strinja s tožnikom, da je stališče drugostopenjskega organa, da bi moral tožnik, če bi mu bilo za postavitev sporne svetlobne vitrine izdano soglasje občine Domžale po ZJC, po letu 2011, ko se je uveljavil ZCes-1, pridobiti tudi soglasje Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1, napačno. Tega namreč ZCes-1 ne predpisuje. Po oceni sodišča je bilo zato do konca veljavnosti ZJC mogoče soglasje pridobiti po tem zakonu, od uveljavitve ZCes-1 pa po slednjem. Tožnik bi moral torej ob postavitvi objektov leta 2001 pridobiti soglasje po 68. členu ZJC, vendar tega ni storil. Tožnik se po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati niti na citirano pogodbo o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v občini Domžale, sklenjeno med tožnikom in Občino Domžale, z dne 5. 6. 2001, za katero glede na tožbene navedbe meni, da nadomešča soglasje Občine Domžale za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje – sporne svetlobne vitrine. Gre za pogodbo civilnega prava (sklenjeno za obdobje 10 let), pri sklenitvi katere je občina Domžale vstopila v zasebnopravno razmerje (t. i. acta iure gestionis) in ni mogla izvajati svoje z zakonom določene pristojnosti, tj. izdati soglasja k postavitvi objekta za obveščanje in oglaševanje po 68. členu ZJC (t. i. acta iure imperii). Tudi po vsebini citirana pogodba ne vsebuje soglasja, v katerem bi Občina Domžale določila pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC), kot je pravilno presodil že organ. Ker torej tožnik ustreznega soglasja za postavitev sporne svetlobne vitrine ni pridobil po ZJC, bi lahko kasneje nepravilnost saniral na način, da bi pridobil soglasje po 78. členu ZCes-1, vendar tudi tega ni storil, kar ni sporno.

15. V zvezi s tem sodišče še dodaja, da je prvostopenjski organ pravilno ravnal po določbah ZCes-1. Ta v prehodnih določbah ne določa posebnega režima za objekte, postavljene pred 1. 7. 2011, zato tudi zanje velja ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za objekte za obveščanje in oglaševanje, ki stojijo ob državnih cestah v naseljih, preneseno z občine na Direkcijo RS za infrastrukturo. Glede na navedeno tudi ne držijo tožnikova zatrjevanja, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti izključno ZJC, ki je veljal ob postavitvi sporne svetlobne vitrine.

16. Izrečeni ukrep tudi ni nesorazmeren. Sporna svetlobna vitrina je postavljena ob državni cesti v naselju brez ustreznega soglasja za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, kar predstavlja kršitev zgoraj citiranega 78. člena ZCes-1. Če pa pristojni organ (tj. inšpektor za infrastrukturo) tako kršitev ugotovi, je že po izrecni zakonski določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 predpisani ukrep odstranitev takega objekta. Že iz tega razloga prvostopenjski organ ni mogel odrediti drugačnega ukrepa (kot tožnik navaja npr. izrek opozorila, odprava nepravilnosti oziroma uskladitev sporne svetlobne vitrine s soglasjem Direkcije RS za ceste z dne 13. 7. 2001, itd.), saj bi s tem kršil zakon. Sicer pa je - kot tožnik že sam ugotavlja - namen pridobitve tega soglasja zagotavljanje preglednosti cestišča in varnosti cestnega prometa. Postavljena sporna svetlobna vitrina lahko tako predstavlja nevarnost za varnost cestnega prometa, zato je tudi po oceni sodišča edina ustrezna in sorazmerna rešitev odreditev njene odstranitve. Varnost cestnega prometa pretehta nad morebitnimi izgubljenimi ekonomskimi koristmi tožnika.

17. Tudi zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Kot je sodišče že obrazložilo, presoja, ali je bila sporna svetlobna vitrina postavljena v skladu s citiranim projektom in s tem s citiranim soglasjem Direkcije RS za ceste, ne vpliva na presojo, ali tožnik razpolaga s predpisanim soglasjem za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (po 78. členu ZCes-1 oziroma 68. členu ZJC), kar je bilo predmet inšpekcijskega postopka. Zato po oceni sodišča upravna organa nista kršila pravil postopka, ker se do teh navedb nista konkretneje opredelila. Konkretna opredelitev je namreč potrebna do pravno relevantnih navedb.

18. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

19. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kljub izrecnemu predlogu tožnika. Tožnik je kot dokaz predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika A. A., ki naj bi izpovedal o skladnosti sporne svetlobne vitrine s projektom št. 34/01, ..., Trbovlje, marec 2001, in s tem s soglasjem, št. 347-09-01-04-3122.1/01 z dne 13. 7. 2001, Direkcije RS za ceste. Vendar je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno. Med strankama namreč ni bil sporen obstoj citiranega soglasja Direkcije RS za ceste z dne 13. 7. 2001 in citirane pogodbe o prevzemu avtorskih pravic z dne 5. 6. 2001 ter neobstoj drugih soglasij, pač pa je bila sporna materialnopravna presoja navedenih soglasja in pogodbe. Sodišče je zato odločilo brez glavne obravnave na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.