Jedro

Ker je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da živil v prometu ni spremljalo veterinarsko spričevalo oziroma potrdilo in da je s tem prekršena obveznost, določena v 17. členu Zakona o veterinarstvu, je bil s tem, ko je bil odrejen inšpekcijski ukrep uničenje živil, pravilno uporabljen materialni zakon – 87. člen Zakona o veterinarstvu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 8. 2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Enote Celje z dne 8. 6. 2001, s katero je bil tožeči stranki odrejen inšpekcijski ukrep, in sicer, da iz poslovalnice 1 takoj odstrani iz prometa 8 kg hrenovk brez vsake oznake oziroma deklaracije (1. točka izreka); da se mora živilo, navedeno v 1. točki izreka, takoj neškodljivo uničiti in predati veterinarsko higienski službi Veterinarskega zavoda Slovenije, potrdilo o predaji pa v roku osmih dni predati Veterinarski inšpekciji (2. točka izreka); stroške v zvezi z uničenjem živila trpi stranka (3. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da glede na to, da je hrenovke uničil že inšpektor, odločbe ni mogoče izvršiti in je zato nična. Tožbeni ugovor, da tožena stranka kljub ugovoru tožeče stranke ni navedla, na podlagi katerega materialnega predpisa šteje, da je način označevanja s samolepilnimi etiketami nepravilen, in je z opustitvijo presoje tega ugovora kršila določbo drugega odstavka 247. člena ZUP, je sicer utemeljen, vendar to ni vplivalo na odločitev v tej zadevi.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) navaja vse razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri ugovoru, da odločbe ni mogoče izvršiti in je zato nična. Prav tako vztraja pri ugovoru, da je odločba nezakonita, ker ni navedena pravna podlaga za presojo, da je označevanje hrenovk z nalepkami nezakonito. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev, ki imajo podlago v podatkih spisa, izhaja, da je bilo v času inšpekcijskega pregleda v poslovalnici tožeče stranke v prometu 8 kg hrenovk brez vsakršne oznake in brez potrdila o zdravstveni ustreznosti živila. Tako dejansko stanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča zadostna podlaga za inšpekcijski ukrep, kakršen je bil odrejen tožeči stranki. V določbi 87. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1, Ur. l. RS, št. 33/2001) ima namreč veterinarski inšpektor izrecno pooblastilo, da odredi uničenje živil v prometu, če ta niso označena in nimajo veterinarskih potrdil. Glede na navedeno določbo in glede na to, da obveznost označevanja proizvodov v prometu kot tudi obveznost, da proizvode v prometu spremlja predpisano veterinarsko spričevalo oziroma potrdilo, določa že ZVet v 17. členu, ta obveznost pa, kot izhaja iz zapisnika, ki je podpisan s strani pooblaščene osebe tožeče stranke in je torej po določbi 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javna listina, ni bila izpolnjena, je upravni organ z odreditvijo spornega inšpekcijskega ukrepa, pravilno uporabil določbo 19. točke 87. člena ZVet. 9. Res je sicer, da je v ZVet v petem odstavku 17. člena predvidena izdaja podzakonskega predpisa, v katerem se določijo natančnejši pogoji za označevanje proizvodov in za izdajo, vsebino in obliko veterinarskega spričevala oziroma potrdila. Navedeni podzakonski akt je Pravilnik o veterinarski oznaki zdravstvene ustreznosti živil živalskega izvora označevanja sarže in certificiranja (Ur. l. RS, št. 94/99, 107/99 in 35/2000), v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 7. členu določa, da je veterinarska oznaka veljavna le v primeru, da je za živilo izdano veterinarsko potrdilo. Živila v prometu mora spremljati kopija veterinarskega potrdila ali pa komercialni dokument proizvajalca živila, na katerem je jasno označena številka veterinarskega potrdila. Originalna veterinarska potrdila se hranijo v obratu, katerega registrska številka je na veterinarski oznaki, kopije pa pri uradnem veterinarju, ki opravlja veterinarsko sanitarne preglede v obratu.

10. Da v obravnavanem primeru pregledanih živil – hrenovk ni spremljala dokumentacija, predpisana v navedeni določbi Pravilnika, je bilo v postopku ugotovljeno. Naknadno priložene dobavnice brez številke veterinarskega potrdila namreč glede na navedeno določbo Pravilnika ni mogoče šteti za ustrezno dokumentacijo. Zato je inšpektor s tem, ko naknadno priložene dobavnice ni štel za ustrezno dokumentacijo, pravilno uporabil tudi določbo 7. člena Pravilnika.

11. Tudi po presoji revizijskega sodišča je neutemeljen ugovor, da odločbe ni mogoče izvršiti in da je zato nična. Pri tem ničnostnem razlogu se predpostavlja, da odločba še ni izvršena. V obravnavanem primeru pa je, kot tožeča stranka sama navaja, odločba že izvršena, in sicer jo je izvršil že veterinarski inšpektor, kar mu omogoča določba 211. člena ZUP.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi stroške revizijskega postopka.