Jedro

Zatrjevana nepravilnost vročitve po fikciji iz 87. člena ZUP ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Izpodbijanje pravilnosti vročitve je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe, kot prepozne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil vložen z vlogo z dne 15. 5. 2013 z naslovom Pritožba zoper sklep I U 573/2013 z dne 26. 4. 2013 in Predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnikova navedba, da mu odločba pritožbenega upravnega organa ni bila pravilno vročena, ne predstavlja razlogov iz 24. člena ZUS-1, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Z njo izpodbija pravilnost vročitve, kar pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe, ki jo je tožnik tudi vložil, in ne za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar je njegov predlog nedovoljen.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je utemeljeno argumentiral razloge za vrnitev v prejšnje stanje oziroma zakaj je za en dan zamudil s tožbo. Razlogi za zamudo so bili v načinu vročitve, na katerega ni mogel vplivati. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni izpodbijal pravilnosti vročitve, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do okoliščin predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožnik v predlogu niti ni navajal razlogov za vrnitev v prejšnje stanje.

6. ZUS-1 v prvem odstavku 24. člena določa, da stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Ker ZUS-1 nima določb, ki bi se nanašale na nedovoljen predlog, se uporabljajo določbe ZPP, kot to navaja sodišče prve stopnje. Ker ni bilo podlage za vsebinsko presojo predloga, so bile določbe ZPP pravilno uporabljene.

7. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil z vlogo z dne 15. 5. 2013. Z navedeno vlogo je vložil tudi pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje I U 573/2013 z dne 26. 4. 2013, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo njegovo tožbo kot prepozno. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za enotno vlogo z dvema naslovoma (pritožba in vrnitev v prejšnje stanje), ki glede na njeno strukturo ne loči pritožbenih ugovorov in navedb v zvezi s predlogom v prejšnje stanje. Tožnik je v tej vlogi pavšalno zatrjeval: da je celotno pošiljko prejel v predalčniku šele v ponedeljek 11. 3. 2013, takrat se je tudi seznanil z vsebino pošiljke; na to okoliščino ni mogel vplivati, saj je ta v delovanju pošte Stražišče; razlogi za zamudo so nastali izven njegove možnosti vplivanja; vročitev odločbe ni bila pravilna, saj mu je bila odločba vročana kot priloga k dopisu.

8. Tožnik je s svojimi navedbami, ugovori in dokaznimi predlogi v vlogi z dne 15. 5. 2013 tudi po presoji Vrhovnega sodišča napadel pravilnost vročitve odločbe, ki je, kot navaja že sodišče prve stopnje, lahko in v obravnavanem primeru tudi je predmet presoje v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne (zadeva I Up 314/2013) in ne razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.(1) Pritožbeni ugovor, da tožnik v svojem predlogu ni navajal, da izpodbija pravilnost vročitve, pa je protispisen.

9. Drugih okoliščin oziroma ovir, ki jih tožnik sam ni mogel predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njegovi krivdi, in ki bi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko bile opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje (na primer I Up 544/2001, I Up 856/2001 in I Up 40/2002), pa tožnik v svojem predlogu ni zatrjeval. V pritožbi zatrjevano in neizkazano dejstvo, da tožnik odločbe dejansko ni fizično prejel v soboto 9. 3. 2013, ampak šele v ponedeljek 11. 3. 2013, za kar naj tožnik ne bi bil odgovoren, pa niti ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Obveznost vročevalca, da odločbo pusti v naslovnikovem predalčniku je namreč namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem in na sam čas vročitve ne vpliva.(2)

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikove navedbe v predlogu ocenilo pravilno in predlog na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pravilno zavrglo kot nedovoljen.

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Glej A. Galič: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, 2005, str. 476. Op. št. (2): Smiselno enako odločba Ustavnega sodišča RS U-I-277/10, Up-1516/10 z dne 14. 4. 2011, točka 7.