Jedro

V okviru povračila stroškov ZPP stranki, ki v pravdi ne uspe, nalaga povračilo stroškov nasprotni stranki in tudi njenemu intervenientu. Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške. V teoriji je sprejeto stališče, da se upravičenost intervenienta do povračila stroškov presoja samostojno, zaradi česar se mu stroški ne priznajo, čeprav je glavna stranka v pravdi v celoti uspela, če je bilo njegovo sodelovanje odveč in ni koristilo pri zbiranju procesnega gradiva. Stroškovnega sklepa sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidna ustrezna presoja koristnosti priglašenih stroškov intervenienta za pravdo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje glede nagrade za postopek pred tem sodiščem spremeni tako, da se stranskim intervenientom ta nagrada ne prizna, medtem ko se glede preostalih stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje (nagrade za narok, pavšalnih stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter stroškov pristopa na naroke) in v celoti glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje razveljavi ter se zadeva glede teh stroškov vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II. Vsaka stranka in vsi stranski intervenienti sami krijejo stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo v stroškovnem delu, relevantnem za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, odločilo, da je tožnica dolžna stranskim intervenientom povrniti skupaj 1,071.377,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrti do deveti odstavekI. točke izreka) ter skupaj 967.576,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji do osmi odstavek II. točke izreka). Sodišče je o stroških odločalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi(Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C, v nadaljevanju ZOdvT).

2. Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju tudi VDT) je zoper odločitev o povrnitvi stroškov stranskim intervenientom v sodbi sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani del sklepa sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. VDT zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni opravilo presoje, ali so bili stranskim intervenientom priznani stroški potrebni za pravdo in ali so bili sorazmerni prispevku posameznega udeleženca k vsebinski rešitvi spora ter kakšen vpliv so imela procesna dejanja udeležencev na končno odločitev v sporu. Odločitve sodišča druge stopnje naj bi ne bilo mogoče preizkusiti, saj je stroške stranskim intervenientom priznalo z golim sklicevanjem na zakonske določbe. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo ZOdvT, ko je stranskim intervenientom priznalo nagrado za odgovor na pritožbo (tožene stranke).

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila tožeča stranka in se pridružila predlogu VDT. Podredno je predlagala prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/17.1

5. Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili tudi vsi stranski intervenienti. Prvi, tretji, peti in šesti stranski intervenient so predlagali njeno zavrženje, podredno zavrnitev, oboje s stroškovno posledico. Drugi in četrti stranski intervenient pa sta predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti s stroškovno posledico.

**Uporaba ZPP(-E)**

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 28. 12. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. Presoja zahteve za varstvo zakonitosti **Glede dovoljenosti**

7. Stroškovni sklep ima naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu, in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je, da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP.

8. Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 385. člena ZPP).

9. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

10. Vrhovno državno tožilstvo navaja, da naj bi bilo od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju potrebnosti, koristnosti ali odvečnosti stroškov stranskega intervenienta v pravdi, upoštevaje zlasti njegov vsebinski prispevek pri uspehu stranke, ki se ji je pridružil v pravdi, ter, upoštevaje načelo sorazmernosti med njegovim prispevkom pri zbiranju procesnega gradiva in vplivom njegovih procesnih dejanj na odločitev v sporu, glede obsega in višine njegovih stroškov. Pričakovati naj bi bilo odgovor na vprašanje o standardu zahteve po obrazloženosti sklepa o stroških postopka stranskega intervenienta.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti je sicer vložena v zvezi s stroški, ki so se obračunali v skladu s tedaj veljavnim ZOdvT, ki se je prenehal uporabljati 9. 1. 2015. Vendar pa je v zadevi mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju povračila za pravdo potrebnih stroškov stranskih intervenientov, o čemer se Vrhovno sodišče še ni izreklo. Poleg tega iz očitkov zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da naj bi sodba sodišča druge stopnje v stroškovnem delu ne ustrezala standardu obrazloženosti sodnih odločb. Tudi vprašanje standarda obrazloženosti sodnih odločb (tudi stroškovnih odločitev) izpolnjuje pogoje iz 367.a člena ZPP.2 **Glede utemeljenosti**

12. Pravdni postopek temelji na sistemu dveh strank, ki nastopata druga proti drugi z nasprotujočimi si interesi, pri čemer ni izključena možnost, da se na eni strani dvostranskega razmerja pojavlja več oseb v isti vlogi ali pa da na eni strani razmerja nastopajo še drugi udeleženci. Pri tem položaj strank temelji na ustavnem načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki se odraža v tem, da imata obe pravdni stranki enake procesne pravice.

13. ZPP daje stranskemu intervenientu pravico do udeležbe v postopku (199. člen) in pravico opravljati vsa pravdna dejanja, ki jih ima pravico opravljati stranka, ki se ji je pridružil; tako tudi pravico vložiti redno in izredno pravno sredstvo (prvi in drugi odstavek 201. člena).

14. V okviru povračila stroškov ZPP stranki, ki v pravdi ne uspe, nalaga povračilo stroškov nasprotni stranki in tudi njenemu intervenientu (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). V teoriji je sprejeto stališče, da se upravičenost intervenienta do povračila stroškov presoja samostojno, zaradi česar se mu stroški ne priznajo, čeprav je glavna stranka v pravdi v celoti uspela, če je bilo njegovo sodelovanje odveč in ni koristilo pri zbiranju procesnega gradiva.3 Glede na obrazloženo je utemeljen očitek VDT o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stroškovnega sklepa sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidna ustrezna presoja koristnosti priglašenih stroškov intervenienta za pravdo. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu odločitev sodišča druge stopnje (kolikor je ni spremenilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (I. točka izreka).

15. Pravico do udeležbe stranskega intervenienta lahko sodišče druge stopnje presoja po uradni dolžnosti (200. člen ZPP). Zato bo moralo to sodišče v novem postopku (v okviru presoje stroškov) preizkusiti, v čem je pravni interes posameznega stranskega intervenienta oziroma ali intervenienti zasledujejo enak pravni interes in jih je zato mogoče (v stroškovnem smislu) obravnavati kot enotnega udeleženca. Nato bo moralo sodišče druge stopnje presoditi koristnost njihovih dejanj v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Pri tem bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati, da stranka, ki je dolžna povrniti stroške intervenientov, z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ne sme biti v bistveno slabšem položaju kot bi bila, če intervenienti v pravdi ne bi sodelovali.4

16. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presojalo še očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki jo je lahko samo odpravilo. Sodišče druge stopnje je namreč intervenientom priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tarifna številka 3210 ZOdvT). Nagrado jim je priznalo za vložitev 'odgovora na pritožbo tožene stranke'. Vendar pa ZPP ne predvideva odgovora na vlogo stranke, ki se ji je intervenient v pravdi pridružil, pri čemer nepravilno procesno postopanje sodišča prve stopnje, ki je intervenientom z dopisom sporočilo, da lahko na pritožbo (tožene stranke) odgovorijo, tega ne more spremeniti. Pri tem vlog intervenientov ni mogoče obravnavati kot njihovih samostojnih (toženi stranki pridruženih) pritožb, saj so bile vložene po poteku pritožbenega roka, ki je veljal za stranko (prvi odstavek 201. člena ZPP).

17. Neutemeljeni pa so očitki iz zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z vprašanjem vrednosti spora, od katere se odmerjajo stroški stranskemu intervenientu. Drugi odstavek 155. člena ZPP namreč določa, da se v primeru, če je za nagrade odvetnikov ali druge stroške predpisana tarifa, taki stroški odmerjajo po tarifi. Prvi odstavek 21. člena ZOdvT določa, da se v primeru, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če z ZOdvT ni določeno drugače. Zakon o sodnih taksah pa v 7. členu določa način določanja taksne obveznosti glede na vrednost zahtevka. Tako se tudi odvetniški stroški odmerjajo glede na vrednost zahtevka, ki je v konkretni zadevi znašala 23,090.451,00 EUR. Za razlikovanje vrednosti tožbenega zahtevka in vrednosti interesa intervenienta kot temelja za odmero njegovih stroškov tako ni podlage.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

18. V delu, v katerem je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje o stroških intervenientov na strani tožene stranke spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). V preostalem delu pa je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) (oboje I. točka izreka).

**Stroški**

19. Vsaka stranka in vsi stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni v dispoziciji strank (temveč Vrhovnega državnega tožilstva), zaradi česar jim sodišče ne more priznati v zvezi z njo nastalih pravdnih stroškov.

1 Ustavno sodišče je o zadevi odločilo 5. 12. 2018. Odločilo je, da prvi odstavek 12. člena ZOdvT ni bil v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se odvetniška nagrada, izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednosti predmeta nad 500.000 EUR za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000 EUR zviša za 100 EUR. 2 Tako tudi VS RS v sklepu III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017. 3 Tako prof. dr. Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, str. 239; in N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 34. 4 Tako tudi S. Triva in M. Dika: Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 467.