Jedro

Po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena med nestanovanjske kmetijske stavbe (1271) spadajo tudi stavbe za rejo živali (12712), torej hlevi. Da nestanovanjske kmetijske stavbe po Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj zajemajo tudi hleve in da je gradnja določene vrste hlevov dopustna tudi na območju podrobnejše namenske rabe prostora SK, izhaja iz tudi besedila prostorsko izvedbenih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom za povrnitve stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorju A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) izdal gradbeno dovoljenje za novogradnjo hleva, manj zahtevnega objekta, z označbo po enotni klasifikaciji vrst objektov 12712, in sicer na zemljišču s parc. št. 37/2 k. o. ... pod tam navedenimi pogoji.

2. Iz odločbe med drugim izhaja, da bo hlev namenjen prosti reji goveda s 46 ležišči, molziščem in mlekarno. Stavbno zemljišče, na katerem je predvidena gradnja, se deloma nahaja v enoti urejanja prostora z oznako SU 2 in podenoti SU 2/5, kjer je določena podrobnejša namenska raba SK površine podeželskega naselja, ki so namenjene površinam kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi in bivanju, ter deloma v enoti z oznako SU 4 s podrobnejšo namensko rabo SK(k) površine kmetij, namenjene objektom, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji in stanovanjem kmetij. Po Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (v nadaljevanju IPN) so pogoji gradnje sodobnega hleva enaki v obeh enotah urejanja prostora. V obeh je namreč dovoljena gradnja nestanovanjskih kmetijskih stavb, razen hlevov, za katere je po predpisih s področja varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje. Po Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje v tem primeru glede na število govedi ne gre za hlev, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje ali predhodni postopek, zato tudi okoljevarstvenega soglasja ni treba pridobiti.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo in njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ter ji hkrati naložil povračilo pritožbenih stroškov prizadete stranke. V obrazložitvi navaja, da je pravilne razloge, zaradi katerih je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, navedel že prvostopenjski organ. Dodaja še, da pojem primarne kmetijske proizvodnje v predpisih ni določen ter da so območja SK namenjena gradnji objektov za namene kmetijske dejavnosti, stanovanjskim stavbam ter stavbam spremljajočih dejavnosti, medtem ko imajo v enoti SK(k) prednost nestanovanjske kmetijske stavbe, stanovanjske stavbe pa so so dovoljene le, če so sestavni del kmetijskega gospodarstva (kmetije). Meni, da je namen te ureditve varovanje „območij, namenjenih kmetijski dejavnosti“ na način, da jih ne bi izrinila „izključno“ stanovanjska gradnja. Poleg tega pa tudi pritrjuje prizadeti stranki, da so pritožbene navedbe glede neskladnosti objekta s prostorskim aktom nedovoljena tožbena novota, in navaja, da tožnica izkazala ni pravnega interesa za svoje ugovore.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri v celoti izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, odločbo drugostopenjskega pa v 3. točki, s katero ji je naloženo povračilo pritožbenih stroškov prizadete stranke. Navaja, da je vlogo z dne 13. 9. 2018, v kateri je uveljavljala pravno tolmačenje prostorskega akta, priporočeno poslala 14. 9. 2018, zato se šteje, da jo je organ na ta dan, ko je izdal odločbo, tudi prejel. Kot prava neuka stranka teh naziranj ni mogla podati, dokler se ni obrnila na sedanjo pooblaščenko, prvostopenjski organ pa je ni seznanil s tem, da za varstvo svojih pravic lahko poišče pravno pomoč. Meni tudi, da s svojimi ugovori varuje svoj pravni interes, saj je ohranjanje oblikovne podobe celotnega naselja tudi pravna korist vsakega posameznika. Že v pritožbi je navedla, da bo njen pravni interes prizadet zaradi premajhne oddaljenosti nameravanega objekta, saj bodo v neposredni bližini njene spalnice noč in dan brneli stroji v mlekarni.

5. Trdi, da je nameravana gradnja objekt primarne kmetijske proizvodnje, to je pridelave mleka, v zvezi s čemer se sklicuje na priročnik z naslovom Prvi koraki v podjetništvo na podeželju. Meni, da gradnja nameravanega objekta na območju s podrobno namensko rabo SK z oznako SU 2/5 ni dovoljena, saj je na tem območju dovoljeno graditi le stanovanjske in nestanovanjske kmetijske stavbe, ki niso namenjene za opravljanje primarne kmetijske dejavnosti. Razmejitev med območjema SK in SK(k) kaže na namen Mestne občine Kranj, da se jasno določi, kje je dovoljena gradnja objektov, ki so namenjeni primarni kmetijski proizvodnji. Drugačna razlaga bi privedla do stanja, da bi bila tudi na območju z namensko rabo SK z oznako SU 2/5, enako kot na območju z namensko rabo SK(k) z oznako SU 4, dovoljena gradnja vseh objektov in naprav, namenjenih primarni kmetijski proizvodnji. Če bi bil namen občine tak, bi celotno nepremičnino uvrstila v območje z namensko rabo SK(k). Namen občine naj bi bil zaščita pravice do zdravega življenjskega okolja s tem, da se zagotovi zadostna oddaljenost objektov, namenjenih primarni kmetijski proizvodnji od stanovanjskih objektov in s tem ohrani oblikovna podoba naselja.

6. Meni, da je organ zato zmotno uporabil 7. člen IPN, ki določa podrobne namenske rabe prostora. Iz 9. člena IPN sicer res izhaja, da se v obeh območjih lahko gradi nestanovanjska kmetijska stavba, vendar pa je v tem členu določena le vrsta objekta, ki se lahko zgradi, ne pa za kakšen namen se lahko uporablja, kar izhaja iz 7. člena IPN. Navaja še, da obravnavani gradnji nasprotuje le zato, ker investitor namerava graditi objekt, namenjen primarni kmetijski proizvodnji, in s tem zaradi premajhne oddaljenosti med obema objektoma poseči v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja. Drugostopenjski organ sicer tudi sam povzema, da je podrobna namenska raba v SK in SK(k) različno določena, vendar to ob trditvi, da pojem primarne kmetijske dejavnosti v predpisih ni določen, v celoti prezre in odloči kot, da tega pogoja v IPN ne bi bilo. Ker šele drugostopenjski organ navaja, da pojem primarne kmetijske dejavnosti v predpisih ni opredeljen, tožnica svojih navedb o tem ni mogla podati prej. Trdi, da se je organ v primeru, ko v predpisu ne najde opredelitve določenega pojma, dolžan opreti na razlagalna pravila. Ob sklicevanju na slovar slovenskega knjižnega jezika meni, da je obravnavani objekt namenjen primarni kmetijski dejavnosti, katerega gradnja pa je dopustna le na območju SK(k), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

7. V zvezi z odločbo drugostopenjskega organa navaja še, da ji ni bil vročen odgovor na pritožbo, ki ga je vložila prizadeta stranka, zato je ta organ kršil njeno pravico do izjave v postopku, saj ji ni bila dana možnost, da se z njim seznani in do njega opredeli. Trdi, da je to pomembno v zvezi s pravili o povračilu pritožbenih stroškov, saj se o prispevku, ki naj bi ga imel odgovor na pritožbo k odločitvi, ne more prepričati. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe ni navedeno, da bi odgovor na pritožbo kakorkoli prispeval k odločitvi, zato meni, da prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka.

8. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in prizadeti stranki. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V odgovoru vztraja, da je bila tožničina vloga z dne 13. 9. 2018 prepozna, podaja svoje naziranje glede razlage dovoljene gradnje na območjih SK in SK(k) ter trdi da so navedbe o odmiku med tožničinim stanovanjskim objektom in nameravano gradnjo ter navedbe o primarni pridelavi živil živalskega izvora nedovoljena tožbena novota. Nasprotuje tudi očitkom glede odločitve drugostopenjskega organa o povračilu njenih pritožbenih stroškov.

9. Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

10. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je bila njena vloga, ki je bila priporočeno po pošti na naslov prvostopenjskega organa odposlana 14. 9. 2018, to je istega dne, kot je organ izdal izpodbijano odločbo, pravočasna. Skladno z drugim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima stranka sicer pravico vse do izdaje odločbe dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; vendar pa če to stori po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. V obravnavani zadevi sta bili izvedeni dve ustni obravnavi, 11. 5. 2018 in 22. 8. 2018, na katerih je sodelovala tudi tožnica oziroma njen pooblaščenec, tožnica zato svojega ravnanja ne more opravičiti zgolj z navedbami, da je organ ni seznanil z možnostjo, da si zaradi varstva svojih pravic lahko poišče pravno pomoč, saj za to v ZUP ni pravne podlage. Skladno s 7. členom ZUP je organ dolžan strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Zato je, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, dolžan stranko na to opozoriti. Skrbeti mora tudi, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Navedeno pa ne pomeni, da je organ dolžan stranko posebej opozarjati tudi na možnost, da si v postopku vzame pravno pomoč. Glede na potek postopka, v okviru katerega sta bili izvedeni dve ustni obravnavi, pa je po presoji sodišča tožnica imela dovolj časa, da si, če je ocenila, da je to potrebno, pravočasno poišče pravno pomoč.

11. Se pa sodišče strinja s tožničinimi navedbami, da se vsebina njene pritožbe (in vloge z dne 13. 9. 2018) nanaša na pravna vprašanja, to je na razlago uporabljenih določb IPN, in ne vsebuje novih trditev o dejstvih in dokazih, zato ne gre za nedovoljene pritožbene novote. Dejanske ugotovitve o tem, kaj je predmet nameravane gradnje (hlev, namenjen prosti reji goveda s 46 ležišči z molziščem in mlekarno) ter da se bo gradnja nahajala na dveh različnih območjih podrobnejše namenske rabe prostora, to je SK in SK(k), vsebuje že izpodbijana prvostopenjska odločba, vse ostalo (vključno s pomenom pojma primarne kmetijske proizvodnje) pa so tožničina pravna naziranja, za navajanje katerih tožnica v pritožbi ni prekludirana. Sicer pa se je drugostopenjski organ v svoji odločbi vsebinsko opredelil do tožničinih pritožbenih navedb in v zvezi z njimi podal svoja pravna naziranja.

12. Pravni interes za svoje ugovore je tožnica, kot stranska udeleženka v postopku izpodbijane odločbe, že v pritožbi utemeljevala s trditvami o neposredni bližini objekta primarne kmetijske proizvodnje njenemu stanovanjskemu objektu, kar je v tožbi dopolnila le s pravnim ovrednotenjem v smislu posega v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave.

13. Bistvo tožničinih ugovorov je, da se nameravana gradnja nahaja na dveh različnih območjih podrobnejše namenske rabe prostora, od katerih eno, to je območje SK, nameravane gradnje ne dovoljuje.

14. Sodišče se strinja s tožnico, da je nameravana gradnja objekt primarne kmetijske dejavnosti. Kaj šteje med primarno kmetijsko dejavnost, namreč izhaja že iz opredelitve dopolnilne kmetijske dejavnosti, ki jo vsebuje prvi odstavek 99. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), zlasti pa iz na podlagi ZKme-1 izdane Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Skladno s 1. točko prvega odstavka 3. člena navedene uredbe je dopolnilna dejavnost med drugim tudi predelava primarnih kmetijskih pridelkov, kar pomeni, da je njihova pridelava očitno primarna kmetijska dejavnost. V tem smislu (tudi glede na ostale določbe navedene uredbe, npr. 13. točka 10. člena) po presoji sodišča ne more biti dvoma, da je reja govedi in pridelava mleka primarna kmetijska dejavnost. Vendar pa okoliščina, da gre v tem primeru za objekt primarne kmetijske dejavnosti iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva.

15. IPN je izvedbeni del občinskega prostorskega načrta, ki skladno s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) med drugim po posameznih enotah urejanja prostora določa območja namenske rabe prostora in prostorske izvedbene pogoje. Po tretjem odstavku 42. člena ZPNačrt se območja namenske rabe prostora lahko delijo na območja podrobnejše namenske rabe prostora. Prostorsko izvedbeni pogoji pa so skladno s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZPNačrt merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor, skladno s katerimi se pripravljajo projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov. Z njimi se med drugim določijo tudi podrobni pogoji glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja (1. točka 43. člena ZPNačrt).

16. Gradnja obravnavanega objekta - hleva je predvidena deloma na območju podrobnejše namenske rabe SK, deloma na na območju SK(k). Območje SK je v 1.1. točki 7. člena IPN opredeljeno kot območje površin podeželskega naselja, ki so namenjene površinam kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi in bivanju, območje SK(k) pa kot območje površin kmetij, ki so namenjen objektom, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji in stanovanju kmetij. Obe območji, SK in SK(k), spadata v podrobnejšo namensko rabo območja stanovanj - S, ki je namenjeno bivanju in spremljajočim dejavnostim.

17. Tožnica zmotno meni, da opredelitev SK omejuje podrobnejšo namensko rabo prostora poleg stanovanjskih objektov le na tiste nestanovanjske objekte, ki so namenjeni dopolnilnim dejavnostim. To ne izhaja ne iz opredelitve namenske rabe tega območja, niti iz opredelitve območja SK(k), niti iz namena določitve tega dodatnega območja podrobnejše namenske rabe.

18. Besedilo opredelitve SK namreč pomeni, da gre za območje podeželskih naselij, ki je namenjeno tudi površinam kmetij, ki lahko vključujejo tudi dopolnilne dejavnosti, ki se sicer izvajajo na kmetiji, ne pa zgolj stanovanjskim objektom in objektom dopolnilnih dejavnosti. To namreč izhaja že iz pojma kmetije in kmetijske dejavnosti. Kmetija je opredeljena v 4. členu ZKme-1. Po tej določbi je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Pojma kmetije in kmetijske dejavnosti pa že po naravi stvari ni mogoče ločiti od primarne kmetijske dejavnosti in ga omejiti zgolj na dopolnilno kmetijsko dejavnost, saj iz same besede dopolnilno izhaja, da se nekaj dopolnjuje, zato torej ni dopolnilne kmetijske dejavnosti brez primarne. To pa potrjuje tudi opredelitev kmetijske dejavnosti iz 1. točke 3. člena ZKme-1, iz katere med drugim izhaja, da gre za dejavnost pridelave kmetijskih rastlin in živinoreje, torej primarne - in ne dopolnilne kmetijske dejavnosti.

19. Ker torej že sam pojem kmetije zajema tudi primarno kmetijsko dejavnost, opredelitve SK ni mogoče razumeti tako, da izključuje primarno kmetijsko dejavnost, temveč kvečjemu, da poleg objektov primarne kmetijske dejavnosti dovoljuje tudi objekte dopolnilne kmetijske dejavnosti. Kateri objekti primarne kmetijske dejavnosti so dovoljeni na območju SK, kateri pa le na območju SK(k) ali pa celo samo na območju IK (površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo), pa je konkretizirano v prostorskih izvedbenih pogojih.

20. V skladu z navedenim je zato v 9. členu IPN, ki določa prostorsko izvedbene pogoje za stavbna zemljišča, v točki 2.1.1.2 (6) na območjih SK poleg eno in dvostanovanjskih prostostoječih stavb dovoljena tudi gradnja nestanovanjskih kmetijskih stavb ter stavb spremljajočih dejavnosti, med katerimi so naštete tudi stavbe za dopolnilne dejavnosti kmetij. Po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena med nestanovanjske kmetijske stavbe (1271) spadajo tudi stavbe za rejo živali (12712), torej hlevi. Da nestanovanjske kmetijske stavbe po IPN zajemajo tudi hleve in da je gradnja določene vrste hlevov dopustna tudi na območju podrobnejše namenske rabe prostora SK, pa izhaja iz tudi nadaljnjega besedila iste točke prostorsko izvedbenih pogojev (2.1.1.2 (6) 9. člena IPN), po kateri na površinah podeželskih naselji ni dopustna gradnja hlevov, za katera je po predpisih s področja varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje.1 Na območju SK so torej dovoljeni le hlevi, za katere ni treba pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Take omejitve glede vrste hlevov pa območje podrobnejše namenske rabe prostora SK(k) ne vsebuje (točka 2.1.1.2 (7) 9. člena IPN). Da pa gre pri nameravani gradnji za vrsto hleva, ki je v smislu navedene določbe 2.1.1.2 (6) 9. člena IPN dovoljen na območju SK, je izrecno ugotovljeno v izpodbijani prvostopenjski odločbi in temu tožnica v tožbi ne oporeka.

21. Glede na navedeno tožbeni očitki o neskladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskega akta niso utemeljeni.

22. Tožnica pa ne more uspeti niti z očitkom o kršitvi pravice, do izjave, ki naj bi jo zagrešil drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ je sicer kršil pravila postopka, ker tožnici ni vročil odgovora na pritožbo, ki ga je vložil investitor, vendar pa to na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve prvostopenjskega organa ni moglo vplivati. Za absolutno bistveno kršitev gre namreč le, če se stranka sploh ni imela možnosti izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 239. člena ZUP), v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pa mora tožeča stranka zatrjevati in utemeljiti v tožbi.

23. Predmet upravnega spora je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, dolžnosti ali pravni koristi stranke v upravnem postopku. Ta upravni akt je v obravnavanem primeru odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki jo je izdal prvostopenjski organ, drugostopenjski organ pa z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe na odločitev prvostopenjskega organa ni vplival. Sodišče torej v tem upravnem sporu ne odloča o zakonitosti odločitve o pravnem sredstvu, temveč o pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa.

24. Uvodoma je sodišče že pojasnilo, kako je potekal postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe (izvedena sta bila dva ustna naroka, ki se jih je tožnica lahko udeležila) in zakaj njena vloga z dne 13. 9. 2018 ni bila pravočasna, drugostopenjski organ pa se je v svoji odločbi vsebinsko opredelil do vsebinsko enakih tožničinih pritožbenih navedb o pravilni uporabi prava, kot jih vsebuje navedena vloga, na enaki razlagi prava kot drugostopenjska odločba, to je katere vrste gradenj so dovoljenje na obeh relevantnih območjih namenske rabe prostora, pa temelji tudi izpodbijana prvostopenjska odločba. Ker to pomeni, da se je tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. V čem naj bi opustitev vročitve odgovora na pritožbo vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe, pa tožnica v tožbi ne navaja.

25. Neutemeljeno pa tožnica izpodbija tudi odločitev drugostopenjskega organa o pritožbenih stroških. Nezakonitost izpodbijane odločitve o stroških utemeljuje zgolj s trditvijo, da drugostopenjski organ ni obrazložil svoje odločitve o stroških, sama pa tudi ne more oceniti, ali je investitorjev odgovor vseboval navedbe, zaradi katerih je bilo priznanje povračila stroškov utemeljeno, saj ji odgovor na pritožbo ni bil vročen in zato njegove vsebine ne pozna.

26. Ti očitki so neutemeljeni. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno, da je pritožbeni organ odločitev o tožničini obveznosti plačila stroškov za ta odgovor oprl na 114. člen ZUP, ki določa, da krije stroške postopka stranka, ki je postopek povzročila, pa se je končal v njeno škodo. Glede na to, da je imela prizadeta stranka kot investitor po prvem odstavku 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo, je imel zato drugostopenjski organ pooblastilo za odločitev o stroških na podlagi 118. člena ZUP. Ker je drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe odgovor investitorja na pritožbo obširno povzel, so razvidni vsi razlogi, s katerimi je nasprotoval pritožbi. Tožnica se je tako najkasneje z vročitvijo drugostopenjske odločbe na ta način seznanila z investitorjevim odgovorom na pritožbo, zato bi v tožbi lahko uveljavljala razloge zoper odločitev o stroških. Ker tega ni storila, njena tožba tudi v tem delu ni utemeljena.

27. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, ni bilo sporno, sporna pa je bila razlaga prostorskega akta. Ker gre torej izključno za pravilno razlago prava, je sodišče v skladu z prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K II. točki izreka:

28. Odločitev o tožničinem zahtevku za povračilo stroškov upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

K III. točki izreka:

29. Zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov upravnega spora je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem sodišča pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Za to presojo je pomembno, ali so navedbe stranke z interesom takšne, da so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Ker po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

1 Da hlevi spadajo med nestanovanjske kmetijske stavbe izhaja tudi iz prve alineje točke 2.4.3.8. 17. člena IPN, ki sicer določa podrobnejše pogoje glede tipologije in arhitekturnega oblikovanja objektov.