Jedro

Ker gre za podatke iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih davščin, potrjujejo pa jih listine, ki so deklaraciji priložene, bi po mnenju sodišča tožena stranka v postopku morala, glede na to, da mora sama poznati pravno podlago za odločitev, ne glede na pravno obrazložitev zahtevka tožeče stranke, ki pa je vsebinsko vsekakor zahtevek za vrnitev preveč plačanih uvoznih davščin, sama ugotoviti v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, da gre za preveč plačane uvozne davščine in temu ustrezno odločiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 25.10.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice z dne 15.1.1993, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek, da se v uvoznih carinskih deklaracijah Carinarnice, ki so bile sprejete v obdobju od 6. 2. 1992 do 14. 2. 1992, izvrši sprememba podatkov v višini stopnje posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve in vračilo plačane davščine. Ugotovila je, da za vračilo plačane davščine ni podanih razlogov iz 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, in da prav tako ni pogojev za obnovo postopka po določbi 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Po mnenju tožene stranke tudi ni bilo mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da carinarnica pri odločanju ni upoštevala odloka o oprostitvi plačila posebne davščine, ker se uvaža blago iz Hrvaške, ki je tudi hrvaškega porekla, ker zahtevek tožnika ni temeljil na tem dejstvu, ampak je bilo samo navajano, da gre za uvoz nafte v okviru energetske bilance Republike Slovenije. Spremenjen zahtevek je bil postavljen šele v pritožbi, zato tožena stranka o njem ni odločala, ampak je nanj samo opozorila organ prve stopnje.

V tožbi je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka napačno uporabila določbe carinskega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku. Pri odločanju sploh ni upoštevala določbe 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, po katerem bi morala odločiti brez zahtevka in tožeči stranki vrniti preveč plačane davščine. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) v 1. odstavku določa, da v primeru, če se po podatkih iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga, oziroma če so bile carine in druge uvozne davščine plačane v manjšem ali večjem obsegu oziroma če so bile plačane večkrat, mora glede na določbo 1. točke tega odstavka carinarnica v enem letu od dneva vložitve deklaracije naknadno obračunati carino in druge uvozne davščine in izdati odločbo o plačilu oziroma povračilu carine in drugih uvoznih davščin, ki jih ni obračunala ali pa jih je obračunala v znesku, ki je večji ali manjši od predpisanega.

Tudi sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega carinskega organa prav tako pa tudi tožene stranke, da v primeru tožeče stranke niso izpolnjeni pogoji za vrnitev uvoznih davščin po določbi 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona in da tudi ni možna obnova postopka po določbi 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Pravilno je bilo namreč ugotovljeno, da se lahko po citirani določbi carinskega zakona spremenijo le tisti podatki, vpisani v deklaracijo, od katerih je odvisen obračun carine in ki ne ustrezajo podatkom iz listin, ki so bile deklaraciji priložene v skladu z določbami 4. odstavka 254. člena in 4. točke 1. odstavka 157. člena carinskega zakona. V spornem primeru pa potrdilo Ministrstva za energetiko z dne 24.1.1992 ni bilo priloženo carinski deklaraciji, kar priznava tudi sama tožeča stranka. Točna je tudi ugotovitev tožene stranke, da listina, ki nosi datum 24.1.1992 in je torej obstajala že pred carinjenjem spornega blaga, v spornem primeru ne predstavlja novega dokaza v smislu obnovitvenih razlogov, ki jih določa zakon o splošnem upravnem postopku.

Po mnenju sodišča pa pravno ni sprejemljivo stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče sprejeti navedbe pritožnika oziroma tožeče stranke, da v postopku niso bile upoštevane določbe odloka o oprostitvi plačila posebne davščine glede na to, da se uvaža blago iz Hrvatske, ki je tudi hrvaškega porekla. Tožena stranka se je namreč postavila na stališče, da je bil s strani prvostopenjskega organa obravnavani zahtevek tožeče stranke za vrnitev uvoznih davščin drugačen, navajanje novih dejstev oziroma okoliščin v pritožbi pa pomeni spremenjen oziroma nov zahtevek, o katerem v pritožbi ni mogoče odločati. Tako pravno stališče je načelno sicer pravilno, vendar ga v konkretnem primeru ni možno uporabiti.

Iz spornih uvoznih carinskih deklaracij izhaja, enako pa tudi iz listin, ki so deklaraciji priložene, da se sporno blago (nafta) uvaža iz Hrvatske in da je tudi država izvora Hrvatska. V uvoznih carinskih deklaracijah je v rubriki 40 tudi navedba, da je uvoznik dolžan plačati posebno izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga. Taka določba je v carinski dokumentaciji, v postopku pa jo je upoštevala tudi tožena stranka, kljub določbam odloka o oprostitvi plačila posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (Uradni list RS, št. 17/91 in 33/91), ki je veljal do 31.3.1992. Ta je v prvem členu določal, da se za blago, ki se uvaža iz območja republik Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije in Srbije in je po izvoru iz teh republik, ne plača posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga. Ker gre za podatke iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih davščin, potrjujejo pa jih listine, ki so deklaraciji priložene, bi po mnenju sodišča tožena stranka v postopku morala, glede na to, da mora sama poznati pravno podlago za odločitev, ne glede na pravno obrazložitev zahtevka tožeče stranke, ki pa je vsebinsko vsekakor zahtevek za vrnitev preveč plačanih uvoznih davščin, sama ugotoviti v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, da gre za preveč plačane uvozne davščine in temu ustrezno odločiti. Ker gre v konkretnem primeru za pravilno uporabo materialnega predpisa, na katerega je tožena stranka pri odločanju vezana in mora zato odločati v skladu z njim, postopek po 1. točki 1.odstavka 270 člena carinskega zakona pa niti ni vezan na zahtevek uvoznika oziroma carinskega zavezanca, razlogovanje izpodbijane odločbe in odločitev tožene stranke ni v skladu z veljavnimi predpisi.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe bivših zveznih predpisov je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).