Jedro

Smučanje je sicer šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija, že v svojem bistvu povezan s tveganjem, vendar pa je na urejenem smučišču obseg običajnih nevarnosti, ki zadevajo smučarja samega in ki jih je dolžan prevzeti sam, nujno zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu v zvezi z urejanjem in pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi, ki imajo namen zagotoviti, da za smučarje na smučišču ni posebnih nevarnosti.

Ni možno dopustiti, da bi se obveznost upravljavca v zvezi z urejenostjo smučišča skrčila zgolj na ureditev smučišča pred pričetkom obratovanja in to ne glede na to, kako se stanje smučišča, upoštevajoč pri tem vremenske razmere in druge okoliščine, ki na to vplivajo, kasneje spreminja.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. in 3. spremeni tako da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18,78 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne 2.968,98 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.056,31 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 3.128.814,13 SIT v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 3.8.2006 do 31.12.2006, od 1.1.2007 pa od zneska 13.056,31 EUR zakonske zamudne obresti do plačila ter znesek 62,59 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 15.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 30.9.2004 do 31.12.2006, od 1.1.2007 pa od zneska 62,59 EUR zakonske zamudne obresti do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

(2.) Proti tej sodbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka sodbe, to je zavrnilni in stroškovni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke, podredno pa, da zavrnilni del sodbe razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za deljeno odgovornost strank. Tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku škodnega dogodka. Je dobra smučarka, vozila je po delu smučišča, na katerem je bil sneg od prejšnjih smučarjev že odmetan, do nezgode je prišlo na prvi vožnji, naritega kupa snega ni mogla pravočasno videti, potem, ko je bilo smučišče kar tri dni zaprto, je upravičeno pričakovala, da je ustrezno urejeno, po smučišču se je morala spustiti, saj druge izbire ni imela, vozila je počasi. Opozarja, da okoliščine, ki jih sodišče našteva, tožečo stranko ekskulpirajo, ne pa obremenjujejo. Po mnenju pritožnice je obrazložitev sodbe v tem delu zelo skopa, sodišče se ni obrazloženo opredelilo do nobenega pravno relevantnega dejstva in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za škodo je v celoti odgovoren upravljalec smučišča, ki bi ga bil dolžan zapreti in poteptati. Stanje smučišča v času nezgode ni ustrezalo določilom Zakona o varnosti na smučiščih. Meni, da je podana tudi objektivna odgovornost za nastalo škodo. Neutrjen del smučarske proge na sredini smučišča nedvomno predstavlja takšno oviro, ki predstavlja izrazito povečanje škodne nevarnosti za okolico. Poleg tega je tudi močno snežilo, nevarno mesto pa tudi ni bilo z ničemer označeno. Tožeča stranka nadalje meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Ob upoštevanju povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, znaša 20 povprečnih plač, po obstoječi sodni praksi pa se za podobne primere dosojajo odškodnine okoli 30 povprečnih plač. Pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sodišče ni upoštevalo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki je trajalo celotno zdravljenje. Utrpela je več nevšečnosti, prav tako pa niso bile upoštevane bolečine, ki tožnico še čakajo, zlasti ob dejstvu, da se ji bo z leti razvila artroza desnega kolena. Prenizko je prisojena tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica ne more izvajati iger z žogo ali loparjem in drugih športov, pri katerih se koleno močneje obremenjuje, oteženi pa so tudi ostali športi. Stanje se ji bo celo poslabševalo. Napačna je odločitev sodišča, ko je zavrnilo zahtevek zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnica v zvezi s tem dejansko trpi duševne bolečine, saj je izpovedala, da brazgotino skuša zakriti s temnejšimi nogavicami. Napačna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Tožnica je uspela po temelju s 70 %, po višini pa 53,66 % in bi ji sodišče zato moralo priznati 68 % stroškov. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj so bili stroški tožeče stranke tudi občutno višji od stroškov tožene stranke, zaradi plačila stroškov izvedenca.

(4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del (točka 1. izreka) posledično pa tudi v stroškovnem delu. Izpodbija tako temelj kot višino in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V bistvenem navaja, da je med pravdnima strankama sporno, kje je do nesreče sploh prišlo, to je ali na smučišču ali izven smučišča. Opozarja na izpovedbo tožnice in obeh zaslišanih prič. Sodnica, ki je odločila v tej zadevi, ni neposredno zaslišala tožnice in prič B. in se zato posledično ni ukvarjala z vprašanjem verodostojnosti tožničine izjave v primerjavi z izpovedbo priče S. B. Tudi, če je do nesreče prišlo na smučišču, zanjo ni odgovoren zavarovanec tožene stranke. Smučišče je bilo na dan nesreče zjutraj teptano, torej urejeno po vsej površini. Mehek sneg na smučišču ni isto kot neurejeno smučišče. Sneg je naraven pojav in so njegova kvaliteta in lastnosti lahko zelo različne. Tem lastnostim pa je potrebno prilagoditi način smučanja. Tožnica bi glede na to, da je več dni bivala na smučišču in so ji bile snežne vremenske poznane, morala oceniti, ali je psihofizično sposobna smučanja v takšnih razmerah. Da je bilo smučišče urejeno, potrjuje tudi dejstvo, da je smučišče obratovalo ves delovni čas. Nanosa mehkega snega ne moremo uvrstiti v kategorijo neprilagojenih mest na smučišču, zato posebne označitve ne zahteva. Tabla „slow“ v času škodnega dogodka sploh še ni bila predpisana, postavljanje tabel „splošna nevarnost“, pa je praksa šele v zadnjem času. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za dodatno zaslišanje prič P. O. in A. Z., ki bi lahko izpovedali o tem, ali je tabla za „splošno nevarnost“ bila postavljena. Poleg tega tožeča stranka nepostavitve take table ni zatrjevala, niti ni zatrjevala vzročne zveze med to tablo in padcem tožnice. Tožena stranka trdi, da vzročne zveze med eventuelno odsotnostjo te table in padcem tožnice tudi ni bilo, saj je tožnica že sama videla, da je bilo nanosov snega na smučišču zelo veliko. Sodišče je tudi previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odločanju o odškodnini za materialno škodo bi sodišče moralo upoštevati kriterij deljene odgovornosti.

(5.) Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(6.) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(7.) Pritožbena trditev tožnice, da je sodba v delu, ki se nanaša na njeno ugotovljeno soodgovornost k nastanku škode, neobrazložena in da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so ti razlogi nejasni, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče meni, da je sodba sodišča prve stopnje razumljiva in vsebuje vsa pravno odločilna dejstva. Sodba je tudi v delu, ki se nanaša na soodgovornost tožnice k nastanku škode, obrazložena. Razlogi so res skopi, vendar omogočajo preizkus odločitve. Nejasnost v tem delu je zgolj navidezna, saj je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki jih našteva, upoštevalo celovito, torej tako v breme kot v korist pritožnice in na koncu zaključilo, da je za nezgodo soodgovorna do 30 %. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

(8.) Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni neposredno izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice in prič B. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.2.2009, sta pravdni stranki, glede na to, da je med postopkom prišlo do zamenjave sodnika, soglašali s tem, da se že zaslišane priče in stranke ne zaslišujejo znova, ampak da se preberejo zapisniki o njihovih izpovedbah. Po 3. odstavku 302. člena ZPP pa bi sodišče to lahko storilo celo brez soglasja strank potem, ko so se o tem izjavile. Ker se očitek o neizvedenem neposrednem zaslišanju navezuje na pritožbeno trditev tožene stranke, da je sporno, kje je do nesreče sploh prišlo (ali na smučišču ali izven smučišča), pa pritožbeno sodišče toženo stranko opozarja, da gre za trditev, ki je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Z opozarjanjem na razlike v izpovedbah, z namenom dokazovanja tega novega dejstva, zato v pritožbi ne more uspeti.

(9.) Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: tožeča stranka je z družino ter prijatelji že dva dni pred škodnim dogodkom bivala na smučišču, pri čemer 27. in 28.12.2003 zaradi slabih vremenskih razmer (močnega sneženja) naprave niso delovale, 29.12.2003, ko je prišlo do škodnega dogodka, pa so bile odprte tri proge, med drugim tudi vlečnica S., kjer je prišlo do škodnega dogodka; da je bila v času škodnega dogodka vidljivost na smučišču zaradi megle slaba, zelo je tudi snežilo; da je bilo že v času, ko je prišlo do škodnega dogodka (tožnica se je se je poškodovala že pri prvi vožnji), to je po približno dveh urah in pol po odprtju smučarske proge, na smučišču vse polno kupov navoženega snega, ki so nastali kot posledica smučarskih zavojev ; da se je tožnica poškodovala, ko je na približno sredini proge pripeljala do območja velikega približno 2-3 m x 2-3 m, višine več kot 30 cm, kjer je bil sneg zaradi prejšnjih smučarjev narinjen in ji je ob poskusu vožnje mimo tega snega pri zavijanju v levo, desno nogo potegnilo v desno in je pri tem padla in se poškodovala; da je bilo tega dne opravljenih 3000 prevozov, smučišče pa je bilo zaprto ob običajni uri, to je ob 16.00 uri in ne predčasno; da je bila proga zjutraj steptana, kasneje pa ne več; da je tožnica smučala po delu smučišča, kjer je bil sneg zaradi prejšnjih smučarjev odrinjen; da je tožnica dobra smučarka in da je vozila počasi.

Ta dejstva pravdni stranki, v zvezi s podlago odškodninske odgovornosti in soprispevkom tožnice, s pritožbo ne izpodbijata.

(10.) Tožeča stranka ne zatrjuje, da je smučanje samo po sebi nevarna dejavnost, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico, ampak zatrjuje, da je neutrjen del smučarske proge na sredini smučišča, upoštevajoč tudi močno sneženje, predstavljal takšno oviro, ki je predstavlja izrazito povečanje škodne nevarnosti za okolico in tako obstajajo pogoji za objektivno odškodninsko odgovornost upravljavca smučišča. Tožeča stranka se sicer strinja, da smučišče načeloma ni nevarna stvar, lahko pa takšno postane, v kolikor upravljavec obratuje s smučiščem, ki je zaradi nekih izrednih okoliščin objektivno nevarno. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ugotavlja, da je zaključek sodišča, da smučišče takšno, kot je bilo in z upoštevanjem vremenskih pogojev, ni predstavljalo nevarne stvari v smislu 2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ni predstavljalo nadpovprečnega tveganja za nastanek škode, kar je sodišče prve stopnje tudi jasno in popolno obrazložilo in tem razlogom ni kaj dodati. Za objektivno odgovornost tožene stranke zato ni podlage in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tej podlagi pravilna.

(11.) V zvezi s krivdno odgovornostjo zavarovanca tožene stranke je tožeča stranka le temu očitala, da smučišča ni primerno uredil, čeprav je bil to kot upravljavec dolžan, poleg tega pa mu je očitala tudi to, da na nevarnost ni ustrezno ni opozoril oziroma ustrezno označil nevarnega mesta z opozorilno tablo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je zavarovancu tožene stranke možno očitati oboje, pri čemer pa je glavni poudarek dalo kršitvi 5. alineje 5. člena ZVSmuč (glej obrazložitev sodbe na strani 10) in je v nadaljevanju tudi ugotovilo vzročno zvezo med to kršitvijo in nastalo škodo.

(12.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, glede na sicer neizpodbijane dejanske ugotovitve o stanju smučišča komaj dve uri po pričetku obratovanja in dejstvu, da je bila tudi vidljivost zaradi megle in sneženja slaba, pravilno ugotovljena. Po 5. alineji 5. člena ZVSmuč je upravljavec smučišča dolžan zagotoviti urejenost smučarskih prog. Kot je zapisala izvedenka smučarske stroke v svojem izvedeniškem mnenju, je smučarska proga urejena, če je teptana ter ima vso potrebno signalizacijo oziroma je označena in zavarovana v skladu z ZVSmuč, Pravilnikom o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč in zaščitnih sredstvih in Pravilnikom o vrsti in obliki opozorilih in obvestilnih znakov, znakov za prepoved in znakov za obveznost na smučišču. Urejenost smučarskih prog mora upravljalec smučišča v skladu s 7. členom ZVSmuč zagotoviti tudi med obratovanjem smučišča in sicer tako, da v primeru, če se za to pojavi potreba, prekine z obratovanjem posamezne smučarske proge, postavi ustrezne opozorilne znake ter progo ponovno uredi s teptalnim strojem (2. odstavek 12. člena ZVSmuč).

(13.) V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da se je upravljavec smučišča po dveh dneh sneženja, ko naprave tudi niso obratovale, odločil za obratovanje s tremi napravami, pri čemer je snežilo tudi ta dan. Smučarska proga, kjer se je tožnica poškodovala, je bila sicer pred pričetkom obratovanja steptana s teptalnim strojem (o tem je izpovedala tudi tožnica), kljub temu pa je bila približno dve uri in pol po začetku obratovanja že polna kupov mehkega in narinjenega snega in so zaslišane priče izpovedale, da ni bila več primerna za smučanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da takšna proga ni več zagotavljala varne smuke, upoštevajoč pri tem še slabo vreme z meglo in sneženjem, ki je stanje le še dodatno poslabševalo. S takšno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Strinja se tudi z zaključkom, da smučišča, glede na opisane razmere in zgoraj citirane zakonske določbe, ni bilo potrebno zapreti. Bi pa bil upravljavec dolžan posamezno smučarsko progo, ki, upoštevjoč opisano stanje, ni več ustrezala kriterijem zadostne urejenosti in s tem tudi varnosti, ponovno urediti na ta način, da bi začasno prekinil z obratovanjem in jo s teptalnim strojem uredil. Osnovni namen zakonske zahteve po urejenosti smučišča in posameznih prog je namreč v zagotavljanju določenega nivoja varnosti smučarjev. Res je smučanje šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija, že v svojem bistvu povezan s tveganjem, vendar pa je na urejenem smučišču obseg običajnih nevarnosti, ki zadevajo smučarja samega in ki jih je dolžan prevzeti sam, nujno zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu v zvezi z urejanjem in pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi, ki imajo namen zagotoviti, da za smučarje na smučišču ni posebnih nevarnosti. To sicer ne pomeni, da bi morala biti smučarska proga ves čas obratovanja brezhibno zglajena, saj kaj takega od upravljavca smučišča ni mogoče ne pričakovati in ne zahtevati, saj je smučanje aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju. Vendar pa tudi ni možno dopustiti, da bi se obveznost upravljavca v zvezi z urejenostjo smučišča skrčila zgolj na ureditev smučišča pred pričetkom obratovanja in to ne glede na to, kako se stanje smučišča, upoštevajoč pri tem vremenske razmere in druge okoliščine, ki na to vplivajo, kasneje spreminja. Kdaj je stanje smučišča kot posledica uporabe in vremenskih razmer še takšno, da predstavlja pričakovano nevarnost in kdaj ne, je stvar vsakokratne presoje upravljavca. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v tem sporu, gre v konkretnem primeru za takšno situacijo, ko bi upravljavec progo moral dodatno urediti, če se je odločil za obratovanje. Tožena stranka se zato ne more izogniti svoji odgovornosti sklicujoč se na to, da je bilo smučišče zjutraj urejeno in da mehek sneg ni isto kot neurejeno smučišče. Seveda se odgovornosti ne more izogniti niti s trditvijo, da na smučišču ni bil neurejen le en del, pač pa celotno smučišče. Krivdna odgovornost tožene stranke je torej podana.

(14.) Ima pa tožena stranka prav, ko v pritožbi opozarja, da ji ni mogoče očitati nepostavitev opozorilne table „slow“, saj ta tabla s Pravilnikom o vrsti in obliki opozorilnih in obvestilnih znakov, znakov za prepoved in znakov za obveznost na smučišču (Ur. l. RS, št. 107/2003) v času škodnega dogodka še ni bila predpisana. Materialnopravno zmotne so tudi ugotovitve sodišča, da bi moral zavarovanec tožene stranke nevarno mesto posebej označiti. Smučarske proge v stanju, kakršnega je ugotovilo sodišče, seveda ne moremo enačiti z nevarnim mestom, prav tako pa tudi ne z neprilagojenim mestom, saj je že po logiki stvari nevarno oziroma neprilagojeno mesto zgolj posamezen del smučarske proge. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je celotna smučarska proga bila neurejena. Očitek v zvezi s postavitvijo znaka „splošna nevarnost“ prav tako ni utemeljen. Tožeča stranka v zvezi s tem namreč ni pravočasno konkretizirano zatrjevala niti same opustitve (njen očitek se je nanašal na nepostavitev opozorilnega znaka za točno določeno mesto na smučišču), niti vzročne zveze. Le te seveda tudi ni izkazala. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem tožene stranke, da tabla „splošna nevarnost“, ob tem, da je tožnica stanje smučišča sama zaznala, nezgode ne bi preprečila. Ker pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na očitek o kršitvi 5. alineje 5. člena ZVSmuč, to ni vplivalo na pravilnost odločitve.

(15.) Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi v pogledu zaključka sodišča, da gre v obravnavanem primeru za deljeno odgovornost pravdnih strank in da je torej tudi tožnica sama kriva za to, da je padla in se poškodovala. Po 24. členu ZVSmuč je namreč smučar med drugim dolžan prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju, terenskim in vremenskim razmeram ter gostoti smučarjev na smučišču. Tožnica je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že pred škodnim dogodkom dva dni na smučišču in je bila torej seznanjena z vremenskimi in snežnimi razmerami. Sama je izpovedala, da je v tem času zapadlo skoraj dva metra snega. Snežilo je tudi tistega dne, ko se je odločila za smučanje, bila pa je tudi slaba vidljivost zaradi megle. Ne glede na to se je tožnica odločila za smučanje in se je tudi po tem, ko je ugotovila, v kakšnem stanju je smučarska proga, po njej tudi spustila. Trditev, da je potem, ko se je z vlečnico pripeljala na vrh smučišča, nekako morala priti dol, namreč ne vzdrži. Do vznožja hriba je možno priti z različnimi načini smučanja (na primer s pluženjem, bočno drsenje) ali pa tudi brez (lahko bi si smuči odpela in se ob robu smučišča peš vrnila do vznožja). Ji pa v zvezi z odgovornostjo ni mogoče očitati enakega prispevka kot zavarovanki tožene stranke in sicer zaradi okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (tožnica je bila dobra smučarka, do poškodbe je prišlo na prvi vožnji, vozila je počasi). Iz teh razlogov je porazdelitev odgovornosti tako, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo do 70 %, tožnica sama pa do višine 30 %, ustrezna. Pritožba tožeče stranke je v tem delu zato neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

(16.) Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja 179. člena Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero te odškodnine po navedeni določbi sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca ob upoštevanju, da vsak posameznik po svoje dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Predvsem gre pri tem za upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih.

(17.) Tožnica je v škodnem dogodku utrpela strganje sprednje križne vezi desnega kolena in poškodbo notranje stranske vezi desnega kolena. Takšne telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med srednje hude, pri katerih se dosoja povprečna odškodnina v višini 24 povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri presoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zadostni meri upoštevalo kriterije oziroma načela iz zgoraj navedene določbe OZ. Odškodnina ustreza ugotovljeni intenziteti in trajanju telesnih in duševnih bolečin, primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pa pokaže, da je bilo objektivno načelo pri njeni odmeri pravilno upoštevano, saj ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem.

(18.) V zvezi z prisojo primerne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse nevšečnosti, ki jih tožeča stranka ponovno povzema v svoji pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo v okviru ugotovitve, da je bila tožnica zaradi poškodbe povsem nesposobna za delo v času med 29.12.2003 in 13.2.2004 ter 6.5.2004 do 6.8.2004 ter delno sposobna še skoraj 4 mesece, zajeto tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice na splošno in višina prisojene odškodnine temu tudi v celoti ustreza. Sodišče utemeljeno ni upoštevalo bodočih telesnih bolečin, saj ta škoda ni bila z gotovostjo izkazana. Izvedenec je namreč v zvezi z artrozo ugotovil, da kliničnih znakov pri tožnici med pregledom ni našel, tovrstnih težav tudi sama ni navajala. Obstaja sicer večja verjetnost za zgodnjo artrozo desnega kolena (ki bi sicer nastala tudi pri naravnem poteku procesov staranja), vendar pa takšna verjetnost in s tem povezane bolečine za prisojo odškodnine v smislu 182. člena OZ ne zadostuje. Tudi sicer iz izvedeniškega mnenja, ki ga je tožnica v celoti sprejela, ne izhaja, da bo tudi v bodoče trpela bolečine.

(19.) Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pri čemer je sodišče upoštevalo tako ugotovitve izvedenca kot izpovedbo same tožnice. Trditev tožnice v pritožbi, da športov, ki so jo najbolj zanimali, to je smučanje, tenis, košarka, ples, odbojka in hoja v hribe ne more več prakticirati, je v nasprotju z zaključki izvedenca in tudi samo izpovedbo tožnice. Tako je povedala, da je pri ortopedu dobila opornico, ki naj bi jo uporabljala pri športih, ki so trenutno gibljivi, kot so odbojka, tenis in rokomet, pa tudi smučanje, za katerega ji je izvedenec izrecno rekel, da ga z opornico lahko izvaja. V kolikor je omejitev športne dejavnosti posledica lastne odločitve tožnice in ne posledica zdravstvenih omejitev, ki izvirajo iz poškodbe, to seveda ne more iti v breme tožene stranke. Tudi to, da je tožnica učiteljica in dela z otroki v šoli in da je relativno mlada ter mama dveh majhnih otrok, je sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo.

(20.) Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova skaženosti. Tudi na tem mestu velja opozoriti na izpoved tožnice, ki je ob zaslišanju povedala, da se je na brazgotino pod kolenom, ki je sicer vidna, ni pa moteča, navadila. Tudi izvedenec je to brazgotino ocenil kot lažjo obliko estetske motnje, ki pa ne predstavlja skaženosti.

(21.) Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, kjer opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri odločanju o odškodnini za materialno škodo upoštevati kriterij deljene odgovornosti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu, to je v pogledu zahtevka za plačilo zneska 62,59 EUR pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek 18,78 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo. Ta del ustreza tožničini sokrivdi k nastanku škode v višini 30 %.

(22.) Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede stroškov postopka in sicer v zvezi z oceno tožničinega uspeha v tej pravdi. Pri tem uspehu je namreč treba, kot je splošno uveljavljeno v sodni praksi, upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini, saj je dokazni postopek tekel tako zaradi spornega temelja kot zaradi ugotavljanja višine škode. Tožnica je tako uspela po temelju z 70 %, po višini pa z 74,56 % (pri tem se zaradi ločenega obravnavanja temelja in višine, upošteva dosojena odškodnina v absolutni višini), kar pomeni, da je v pravdi uspela z 72,28 % . Glede na to, da je v uspehu pravdnih strank razlika, poleg tega pa so tožeči stranki v postopku nastali bistveno višji stroški, saj jo je zastopal odvetnik, plačala pa je tudi večji del stroškov izvedencev, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo in pri tem obema pravdnima strankama priznalo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, upoštevajoč pri tem Odvetniško tarifo veljavno v času izvršenega opravila in vrednost točke ob izdaji sodbe.

(23.) Tožeči stranki so bili priznani stroški priglašeni v vlogah in stroškovniku z dne 14.5.2009, pri čemer je bilo za vsakokratno odsotnost iz pisarne v času potovanja priznanih 120 točk, tožnici niso bili priznani večkrat priglašeni stroški za poročilo stranki, prav tako pa tudi ne stroški za preglede listin in konference s stranko, saj so ta opravila že zajeta v stroških za sestavo posameznih vlog. Skupno je bilo tako tožnici priznano 5425 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 2.490,07 EUR ter dodatno še materialni stroški v višini 2 % skupno priznanih točk, kar znaša 49,80 EUR. Temu je bilo potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 507,97 EUR, potne stroške v višini 370,00 EUR ter stroške plačanih sodnih taks za tožbo in sodbo ter izvedence v višini 1.482,76 EUR. Skupno je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 4.392,63 EUR pravdnih stroškov. Z upoštevanjem uspeha (72,28 %) je tožnica upravičena do povračila 3.174,99 EUR.

(24.) Toženi stranki je bil priznan strošek plačane takse za odgovor na tožbo, pričnine, plačan strošek za izvedenca ter administrativni in poštni stroški, vse v skupni višini 678,26 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh v postopku (27,72 %) upravičena do povračila zneska 188,01 EUR.

(25.) Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.986,98 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločitve sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(26.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Obe pravdni stranki sta uspeli zgolj z majhnim delom svoje pritožbe in je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, ni prispeval k rešitvi pritožbe tožene stranke, je tudi v tem delu bilo odločeno, da tožeča stranka te stroške nosi sama.