Jedro

Sodišče prve stopnje je pri zaključku o krivdni odgovornosti nepravilno izhajalo iz ocenjevanja ravnanja oškodovanca, ni pa v luči določbe 131. člena OZ ob upoštevanju meril 6. člena OZ, presojalo ravnanja delodajalca. Ravnanje oškodovanca je presojalo po strožjih merilih kot ravnanje oziroma opustitve delodajalca, ki mora ravnati z večjo skrbnostjo (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pritožnik zato pravilno opozarja na to, da lahko sodišče okoliščine, ki jih je štelo kot odločilne pri presoji odgovornosti, šteje le kot okoliščine njegovega soprispevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in sodišču vrne v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, s katerim je zahteval odškodnino v višini 9.000,00 EUR za škodo, ki mu je nastala na delovnem mestu, v prostorih upravne stavbe G. v V. in sicer na notranjih stopnicah, ki so bile obložene s keramičnimi ploščicami, bile pa so mokre in spolzke. Pri padcu je utrpel udarnino levega komolca in levega kolena ter udarnino predela levega gležnja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, kar se pritožbeno ne izpodbija, štelo pa je, da so navedbe tožnika o nezadostni skrbnosti zavarovanca tožene stranke ostale nedokazane. Navedlo je, da sicer delodajalec mora zagotoviti varne pogoje dela in mora skrbno ravnati, vendar je zaključilo, da so bile na stopnicah granitogres ploščice, ki po mnenju izvedenca tudi v primeru mokrote zadoščajo za to, da običajen uporabnik na njih skoraj gotovo ne zdrsne. Delodajalec je poskrbel tudi za varovalno ograjo, ploščice pa imajo narebričene robove kar vse pripomore k večji varnosti. Izvedenec je ocenil, da ti ukrepi ustrezajo Pravilniku o tehničnih zahtevah pri gradnji stavb in Pravilniku o varnosti in zdravju pri delu, zato delodajalcu ni mogoče očitati malomarnosti. Sodišče je štelo, da je glede vprašanja prisotnosti predpražnika pred stopnicami bilo dejansko stanje nejasno, ker so tožniki in priče izpovedovale različno. Vendar pa je zaključilo, da to niti ni bistveno, saj je glede na izvedeniško mnenje ter pričevanje K. in B. tepih tam služil predvsem za čiščenje umazanije s čevljev, ne pa za prestrezanje mokrote. Delodajalec bi sicer res lahko postavil še tablo z opozorilom, da so tla spolzka, vendar sodišče ocenjuje, da odsotnost opozorilne table ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj je morala spolzkost stopnic biti tožniku znana sploh glede na dejstvo, da je v podjetju zaposlen že 9 let. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj se sodišče ni opredelilo do ključnih dokazov, ki jih je navsezadnje posredovala tožena stranka sama, to je na zapisnik o interni raziskavi škodnega dogodka. V tej listini je pod točko 6/1 kot vzrok njegovega padca navedeno, da je padel zaradi mokrih in spolzkih tal, pod točko 15 je navedeno, da je vzrok nezgode v neurejenem delovnem okolju, v točki 8 pa, da se je padec pripetil zaradi razmer zunaj (sneženje). Sodišču tudi očita zmotno uporabo materialnega prava in sicer Pravilnika o zahtevah za ugotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih na katerega se sodišče ni oprlo. Ker sodišče teh predpisov ni upoštevalo, je tudi napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni nikjer uzakonjeno, da bi moral delodajalec zaradi dejstva, da gre za invalidsko podjetje, kako drugače stopnice varno prirediti. Tudi, če bi držalo, da so stopnice ustrezale gradbenim normativom in so bile iz materiala, ki sicer velja za nedrsečega pa je tožnikovemu delodajalcu kljub temu moč očitati, da ni storil vsega za zagotovitev varnosti na spornih stopnicah. Delodajalec ni storil ničesar , da bi se zmanjšala drsnost stopnic in se je zanašal zgolj na protizdrsnost ploščic, ki so nameščene na stopnicah, sicer pa je tudi izvedenec ugotovil, da s tem možnost zdrsa ni bila preprečena. Pri tem ponavlja dejansko stanje in sicer izpovedbe priče D. K., varnostnega inženirja, ki je povedal, da so bila tla mokra zaradi sneženja zunaj in da so zagotovo bila bolj spolzka, kot če bi bile suhe stopnice, čeprav natančno ni vedel, ali je v konkretnem primeru bila nameščena tudi preproga in je dopustil možnost, da je bila ta preproga nameščena kasneje. Priča pa je ponovno potrdil, da je bil vzrok za padec ravno v tem, da so bile stopnice mokre in je bilo kot vzrok nezgode navedeno neurejeno delovno okolje, ker so bile stopnice mokre, takšne pa bolj spolzke. Tudi ostali dve priči sta potrdili, da so bile stopnice mokre in da je bila kasneje na stopnicah nameščena preproga. Tako je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan kljub ugotovitvam in zaključkom izvedenca gradbene stroke. Tožena stranka ni na nobenem mestu zatrjevala, da je poskrbela za čiščenje stopnic in za odstranjevanje mokrote, ki je v konkretnem primeru povzročilo večjo zdrsnost oziroma padec. To je v interni raziskavi nezgodnega dogodka priznala sama tožena stranka, ko je navedla, da so bila vzrok tožnikovemu padcu mokra in spolzka tla. Sodišče bi torej moralo ugotoviti opustitve zavarovanca tožene stranke, šele nato pa bi se lahko ukvarjalo z morebitnim soprispevkom tožnika. S tem se bo moralo ukvarjati v ponovljenem postopku. Sodišču očita tudi napačne dokazne zaključke v zvezi z izpovedbami prič K. in B. o tem, da naj bi preproga služila le za čiščenje umazanije s čevljev, ne pa za prestrezanje mokrote. Ravno brisanje nog zagotovi tudi to, da se na stopnice ne nanaša mokrota. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da namestitev opozorilne table ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. To je tudi v nasprotju s tem kar je potrdil sam zavarovanec tožene stranke. Tudi okoliščina, da je tožnik v podjetju zaposlen že 9 let in je stopnišče poznal, bi lahko kvečjemu pomenila razlog za ugotovitev njegovega soprispevka, ne vpliva pa na samo odgovornost tožene stranke. Prav tako se ne strinja z mnenjem izvedenca S., saj je po njegovem to mnenje preveč arbitrarno. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem novega izvedenca, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma so trditve tožene stranke o protizdrsnih ploščicah ostale nedokazane oziroma na ravni predvidevanja. Tožena stranka pa nikoli ni zatrjevala, da bi bilo sprotno čiščenje stopnic nemogoče, kot je sodišče navedlo v sodbi, kot tudi ni zatrjevala, da so se stopnice sproti brisale, da ne bi bile mokre in spolzke oziroma ni ponudila dokazov v smeri čiščenja stopnišča, dnevnika čiščenja, angažiranje čistilnega servisa. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, kar se pritožbeno ne izpodbija, štelo pa je, da so navedbe tožnika o nezadostni skrbnosti zavarovanca tožene stranke (delodajalca) ostale nedokazane. Pritožnik pravilno opozarja na to, da se je sodišče prve stopnje napačno lotilo dokazne ocene in argumentacije, ko je z razlogi, ki bi jih moralo upoštevati v okviru ugotavljanja soprispevka tožnika, razlagalo njegovo krivdo, s tem pa tudi ekskulpacijske razloge za toženo stranko. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tudi napačno ocenjevalo dokaze in napačno štelo, da določena dejstva niso odločilna. Zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi kompleksnosti zadeve, celostne in pravilne dokazne ocene in ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsemi zatrjevanimi dejstvi, ker jih ni štelo za pomembne ter zaradi zavrnitve zahtevka tudi glede same višine, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje (ZPP člen 355).

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, pritožnik pa sicer teh zaključkov ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pa je pri zaključku o krivdni odgovornosti nepravilno izhajalo iz ocenjevanja ravnanja oškodovanca, ni pa v luči določbe 131. člena OZ ob upoštevanju meril 6. člena OZ, presojalo ravnanje delodajalca. Ravnanje oškodovanca je presojalo po strožjih merilih kot ravnanje oziroma opustitve delodajalca, ki mora ravnati z večjo skrbnostjo (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pritožnik zato pravilno opozarja na to, da lahko sodišče okoliščine, ki jih je štelo kot odločilne pri presoji odgovornosti šteje le kot okoliščine njegovega soprispevka.

Prvi odstavek 131. člena OZ nalaga trditveno in dokazno breme za škodni dogodek strankam tako, da mora tožnik zatrjevati in dokazati škodni dogodek, nepravilno ravnanje toženca (storitev ali opustitev) ter vzročno zvezo med nepravilnim ravnanjem in škodo. Če tožnik to trdi in če to dokaže, mu mora tožena stranka škodo plačati, razen, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde (torej, da je ravnala s posebno, profesionalno skrbnostjo, da je storila vse, kar bi morala, …).

Tožnik je v tožbi zatrjeval: na delovnem mestu je padel pri hoji po stopnicah, ko mu je spodrsnilo in se je težje telesno poškodoval do padca je prišlo zato, ker so bile stopnice, ki so oblečene v keramične ploščice mokre in zelo spolzke po poškodovanju so na stopnice namestili preprogo in opozorilne table delodajalec mu ni zagotovil varnega delovnega okolja v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu bil je primerno obut, vendar se dogodku kljub primerni previdnosti in skrbnosti ni mogel izogniti padec je bil za njega nepričakovan dogodek, ki se mu ni mogel izogniti kljub temu, da se je z roko držal za varovalno ograjo na delovnem mestu ni mogoče pričakovati, da bodo stopnice mokre in spolzke- tožena stranka bi morala v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu poskrbeti za varno delovno okolje in mesta, ki predstavljajo potencialne nevarnosti za delavce primerno in jasno označiti, če jih že ne sanirati z ustreznimi protizdrsnimi trakovi oziroma s tekstilno oblogo.

Po vloženem odgovoru na tožbo in še pravočasno je tožnik še navedel, da navedbe tožene stranke, da mokrega stanja stopnic zaradi vremenskih razmer (močnega sneženja) ni bilo mogoče preprečiti, ne držijo. Zavarovanec tožene stranke ni upošteval Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki v 56. členu določa, da mora biti pohodna površina stopnic ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi ter, da če delodajalec tega ne more zagotoviti, mora stopnice obložiti s trakovi, ki preprečijo drsenje. Sicer pa bi se stopnice lahko, tudi če teh določil ne bi upoštevali, ob določenih intervalih pobrisale do suhega, zavarovanec tožene stranke pa bi lahko namestil opozorila, da so stopnice mokre in spolzke, tako bi se verjetnost za nastanek škodnega dogodka, kot je obravnavani, bistveno zmanjšala. Zgolj dejstvo, da je bila površina stopnic narebričena še ne zagotavlja protizdrsnosti stopnic, zavarovanec tožene stranke pa se je vsega tega zavedal, saj je nedolgo po dogodku na stopnice namestil protizdrsne trakove oziroma preproge. Mokre stopnice lahko v določenih okoliščinah postanejo nevarna stvar, te stopnice pa so bile zaradi mešanice vode in deloma nestopljenega snega toliko bolj spolzke, bile so keramične, na njih pa tudi ni bilo nameščene protizdrsne zaščite. Sam ni prispeval k nastanku škode, saj je bil previden in primerno obut. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je še dodal, da je potrebno upoštevati, da gre za stopnice, ki jih delavci uporabljajo za prihod in odhod iz dela in da je frekvenca obiskovalcev na teh stopnicah velika. Obiskovalci v času vremena, kot je bilo na dan škodnega dogodka, v stavbo vnašajo sneg in mokroto, zaradi česar so obravnavane stopnice toliko bolj nevarne in jih ni moč enačiti s stopnicami v navadnem pisarniškem okolju. Da se je tožnikov delodajalec tega zavedal kaže tudi dejstvo, da je takoj po škodnem dogodku na stopnice namestil protizdrsno zaščito in tudi opozorilne table. Stopnice niso bile zgolj vlažne, ampak so bile mokre, mestoma pa je na njih bil tudi sneg.

Na te trditve tožeče stranke pa je tožena stranka odgovarjala, da se je tožnik telesno poškodoval pri padcu na stopnicah upravne stavbe (v notranjosti), da je iz fotografij razvidno, da ima upravna stavba normalno urejene stopnice, gre za notranje stopnišče, obloženo s keramičnimi ploščicami, ki je pogosta pohodna površina v upravnih stavbah, stopnice niso strme, nastopna ploskev je široka, robovi so narebričeni, kar pomeni protizdrsno zaščito. Stopnišče je redno vzdrževano in čiščeno ter je osvetljeno in opremljeno z oprijemom za roke. Tožnik ni uporabljal držala za roke, hodil je po sredini stopnic, kot je to sam izjavil po škodnem dogodku. Na dan škodnega dogodka je močno snežilo, zaradi česar so bile stopnice mokre. Tovrstnega stanja stopnic zaradi vremenskih razmer ni bilo mogoče preprečiti. Hkrati je bila mokrost stopnišča in potencialno povečana spolzkost kot posledica vremenskih razmer pričakovana vsakemu povprečnemu skrbnemu človeku (in delavcu) ter jasna vsem ostalim uporabnikom navedenega stopnišča, saj je kritičnega dne padel samo tožnik. Tožnik je stopnišče poznal in ga uporabljal ob vseh vremenskih prilikah. Vsakemu povprečnemu človeku je jasno, da oprijem za roke ob skrbni in previdni hoji prepreči padec po stopnicah. Tako delodajalec kot družba G. d.d. sta poskrbela za varno delovno okolje oziroma za varnost uporabnikov pohodne površine in ni podana krivdna odgovornost. Iz previdnosti pa tudi navajajo, da je tožnik v pretežnem delu sam prispeval k nastanku škode, zato je njen zavarovanec deloma prost odgovornosti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka še navedla, da njen zavarovanec ni kršil 56. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu. Pohodna površina stopnic je bila obložena z granitogres materialom, ki ne drsi, stopnice pa so protizdrsno zaščitene z narebričenimi robovi po celotni dolžini stopnice. S tem je zavarovanec svojim delavcem in tožnikom zagotovil varnost in zdravje na delovnem mestu, tudi skladno z evropsko direktivo. Material granitogres ustreza gradbenim standardom in je varen za hojo. Na vhodu v objekt ter na začetku stopnice je nameščena preproga za čiščenje čevljev, ki preprečuje prenašanje mokrote v notranjost zgradbe. Preproga se je nahajala že v času tožnikove nezgode. Koeficient trenja drsnosti tal se v danem primeru zaradi morebitne mokrosti ni bistveno povečan oziroma ne v tolikšni meri, da bi to za povprečnega uporabnika ob normalni uporabi bilo za hojo nevarno. Glede na dane vremenske razmere, ko je cel dan močno snežilo, so bila lahko tla in mestoma vlažna. Take razmere so v mejah normale in so pričakovane. Glede na material pohodne površine narebričene robe, ograjo za oprijem in predpražnik menijo, da je njen zavarovanec poskrbel za varno delovno okolje v skladu s predpisi, ter zatrjevana odsotnost opozorilnih tabel ni v vzročni zvezi z njegovim padcem. Ravno tako ne opustitev brisanja tal, saj nenazadnje zavarovanec ne more čistiti tal za vsakim posameznikom. Do tožnikovega padca je prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika samega, ki se ni držal za ograjo, kot je to iskreno navedel ob interni raziskavi nezgodnega dogodka. Po dogodku se stanje stopnic ni spremenilo tako, da niso položene preproge oziroma protizdrsni trakovi in je današnje stanje enako stanju ob škodnem dogodku.

To je bila pravočasno podana trditvena podlaga v okviru katere je bilo sodišče dolžno ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze.

Glede na podano trditveno podlago ene in druge stranke bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstvo, da so bile stopnice takrat mokre in spolzke in da se je na njih, čeprav so bile v notranjosti, glede na to, da je zunaj močno snežilo nanašala ne le zgolj vlaga, ampak tudi sneg, ni bilo sporno. Tožena stranka je sama navedla, da so bile stopnice zelo frekventne in da je po njih hodilo veliko ljudi, iz česar izhaja, da so s tem potrjene trditve tožeče stranke o tem, kakšne so tega dne bile stopnice in da so bile ne le mokre, pač pa tudi spolzke, zaradi česar je tožnik tudi padel. Torej je bilo dejstvo o tem, da so bile stopnice mokre in spolzke neprerekano. Glede na trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje nato oceniti izpovedbe tožnika in prič o tem, ali je bila na stopnicah protizdrsna zaščita, ali je bila opozorilna tabla in ali je bil pred stopnicami predpražnik, oziroma ali je bila dolžnost delodajalca, da v takšnih izrednih primerih, ki jih je opisala tudi tožena stranka sama, poskrbi, da se v vmesnem času stopnice tudi brišejo.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika, ki je o tem povedal, da se je pri hoji po stopnicah navzdol držal za ograjo, da je nenadoma padel in da ne ve povedati kakšne so bile stopnice, da pa sta šla za njim V. G. in K., stopnice so bile zelo mokre, držal se je za ograjo, pred stopnicami ni bilo tepihov in ne opozorilnih tabel, to so namestili kasneje, slišal je tudi, da se je po nezgodi direktor kregal na šefa snažilk, ker ni bil že prej postavljen tepih in opozorilne table, stopnice so bile zelo mokre, zunaj je bil sneg, po teh stopnicah pa hodijo ljudje cel dan. Priča V. G. pa je povedal, da je videl škodni dogodek, ker je šel za tožnikom, da so bile cele stopnice mokre in spolzke in da se vsi pazijo, da ne bi padli. Videl je, da se je tožnik držal za ograjo, kar naenkrat ga je dobesedno odneslo. Nekaj časa po tem dogodku, kakšen dan ali dva, so pred mokre stopnice dali neko preprogo in takoj za vhodom položili daljši tepih, isti, kot je bil pred stopnicami. Istočasno je bila postavljena tudi tabla, pozor spolzka tla. Priča M. K. je izpovedal, da je šel po stopnicah navzdol, da pa sicer škodnega dogodka ni videl, pač pa tožnika po tem, ko je bil že na tleh. Stopnice so bile malo mokre in malo spolzke, kakšen teden dni po dogodku je bil pred stopnicami položen tepih, ne spominja pa se, ali je bila tam tudi rumena tabla, ki bi opozarjala na nevarnost. Z. B., vodja programa storitve, ki je bil zadolžen, da si ogleda kraj nezgode, si je ta kraj ogledal nekaj dni po dogodku s K., ki dela v službi varstva pri delu. Tako je le po izjavah prič ugotovil, da so bile stopnice mokre, ne ve ali se je kasneje položil tepih, so pa lani (leta 2010) na štirih mestih položili tepih, ki služi temu, da se obrišejo noge, ne pa, da bi preprečeval zdrs. Postavljena je neka opozorilna tabla, ne ve pa kdaj je bila postavljena, postavil pa jo je čistilni servis. D. K., varnostni inženir, zaposlen v G. pa je povedal, da so ugotovili, da so bila tla mokra zaradi sneženja zunaj, stopnice so mokre zaradi zunanjega sneženja, so bolj spolzke kot so sicer, če so suhe. Sicer pa so bile stopnice zgrajene v skladu s standardi. Stopnice, če so mokre od zunanjega sneženja so lahko bolj spolzke kot so sicer, če so suhe. Vendar pa ker so bile stopnice narebričene pa ni bilo potrebno še kakšnih drugih ukrepov. Glede položitve tepihov po dogodku in opozorilne table: spolzka tla je povedal, da je to videl, da je bil položen le tepih, vendar ne ve, ali je bilo to položeno že v času dogodka.

Na predlog tožene stranke o tem, kakšne so bile stopnice je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi izvedenca gradbene stroke, ki je opisal stopnice in zaključil, da so grajene po tehničnih predpisih, da imajo narebričaste robove, ki preprečujejo zdrs, zato protizdrsni trakovi niso potrebni. Izvedenec je tudi navedel, da predpražnik pred stopnicami prestreže nekaj vode, predvsem pa umazanije, zagotovo pa je eden od ukrepov, ki zmanjšujejo drsnost mokrih stopnic. Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni tega dokaza izpustiti zaključke izvedenca v delu, ko je izvedenec dejansko že razsojal in sicer, da občasne mokre stopnice delodajalec ne more preprečiti in v delu, ko je navedel, da glavno odgovornost za padec nosi delavec sam. Tu se je namreč izvedenec spuščal v sojenje, kar pa ni stvar izvedenca, ampak naloga sodišča (ZPP člena 243,252).

Pritožnik v pritožbi pravilno opozarja na to, da so bile stopnice tehnično v redu, kar je sodišče pravilno ugotovilo, da pa to še ne pomeni, da je tožena stranka storila vse kar bi kot delodajalec morala storiti ob konkretni situaciji. Utemeljeno pa tudi sodišču očita, da ni presojalo njegovih trditev, ki se nanašajo na kršitve tožene stranke, saj je le-ta ob tem, da je vedela, da se na stopnice nanaša mokrota, ker je močno snežilo (navedbe v odgovoru na tožbo) ni poskrbela za preprečitev spolzkosti ob konkretni situaciji. Tožena stranka sama s seboj prihaja v nasprotje, ko v odgovoru na tožbo zatrjuje, kaj vse bi moral storiti delavec in da je bila mokrost stopnišča in potencialno povečana spolzkost posledica vremenskih razmer, kar bi moral predvidevati vsak povprečno skrben človek, pa pri tem pozablja, da je šlo za njeno poslovno stavbo in da bi tudi sama morala ravnati najmanj tako kot vsak povprečno skrben človek oziroma s profesionalno skrbnostjo, torej bi morala biti bistveno bolj previdna in zagotoviti takšne ukrepe, ki bi preprečevali spolzkost stopnic. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnik padel zaradi kakršnegakoli drugega vzroka. Ne držijo navedbe tožene stranke in zaključki sodišča o tem, da tovrstnega stanja stopnišča ni bilo mogoče preprečiti, saj tega niti izvedenec ni potrdil. Razlogi v točki 14 sodbe, da so ostale trditve o nezadostni skrbnosti zavarovanca tožene stranke nedokazane, niso prepričljivi kot tudi ne nadaljnjo navajanje sodišča prve stopnje, da zaradi granitogres ploščic, ki jih je vgradil delodajalec, običajen uporabnik skoraj gotovo ne zdrsne. Pritožnik tudi pravilno opozarja na to, da je celo izvedenec gradbene stroke navedel, da je predpražnik gotovo eden od ukrepov, ki preprečujejo drsnost stopnic, glede na to pa je sodišče prve stopnje nepravilno navedlo, da glede na izpovedbi prič K. in B., ta okoliščina ni bistvena. To pa ne drži, zato bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku dokazno oceniti izpovedbi prič o tem, ali je bil predpražnik ali ne, saj če ga ni bilo in so ga tja dali šele po dogodku, potem vsekakor ob situaciji, ki jo priznava tudi tožena stranka, lahko toženi stranki tožnik očita nepravilno ravnanje oziroma njeno malomarnost. Razlogi v sodbi so v tem delu (v točki 14 sodbe) neprepričljivi, na kar pritožnik utemeljeno opozarja.

Izvedenec gradbene stroke ne more ocenjevati, ali se je tožnik držal za ograjo ali ne, to je stvar dokazne ocene sodišča. Sodišče prve stopnje pa pri tej dokazni oceni po eni strani ne verjame priči, ki je hodila za tožnikom in potrdila tožnikovo izpovedbo češ, da gre za sodelavca in da je torej prizadeta priča, po drugi strani pa se opre na priči delodajalca, čeprav tudi tu gre za prizadeto pričo, pa tudi posredno. Ob takšni dokazni oceni pa manjka “enakost orožij”. Skratka, pritožnik pravilno opozarja na to, da zavarovanec tožene stranke ni storil v konkretni situaciji ničesar, kot da je zatrjeval, da so bile stopnice zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi, kar pa prav gotovo še ne zadošča za dokazanost o tem, da je škoda nastala brez njegove krivde in da je ravnal s profesionalno skrbnostjo. Tudi ne držijo navedbe sodišča prve stopnje o tem, da zavarovanec tožene stranke občasne vlažnosti in posledičnosti spolzkosti stopnic ne bi mogel preprečiti, saj so take navedbe po eni strani pavšalne, po drugi strani pa, če bi to dejstvo moralo zaradi vremenskih razmer biti tožniku znano, bi toliko bolj še moralo biti znano delodajalcu. Tudi so preveč pavšalni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ni mogoče očitati toženi stranki, da ni poskrbela za to, da bi bila površina suha ter za vsakim, ki je šel po stopnicah ni moglo biti pobrisano do suhega, saj tožena stranka konkretnih navedb v zvezi s tem niti ni podala. Ne drži, da tožena stranka ne bi bila dolžna tudi občasno pobrisati takšnih stopnic, v kolikor je morala vedeti in se zavedati, da so vremenske razmere takšne, da se na pohodno površino v notranjosti zgradbe nanašajo sneg in voda.

Pavšalni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da namestitev opozorilne table ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, na kar pritožnik pravilno opozarja. Vsekakor so opozorilne table namenjene ravno temu, da ljudi, ki hodijo po takšnih površinah posebej opozorijo na neko neobičajno situacijo. Zato sodišče ne more zaključiti, da le-te niso v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, ne da bi zato povedalo kakšna konkretnejša dejstva. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi tožena stranka morala nadomestiti protizdrsne trakove, saj je izvedenec v mnenju navedel, da so bile na ploščicah rebričasti robovi, zato protizdrsni trakovi niso bili potrebni. Tudi niso utemeljena pritožbena izvajanja glede mnenja izvedenca v delu, ko je izvedenec povedal, da so ploščice iz granitogresa in ocenil protizdrsnost takšnih ploščic. Izvedenec je takšno mnenje podal na podlagi pravil stroke, povedal je, kakšno zdrsnost ima granitogres ploščice, kar pa zadošča. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da so bile stopnice v stavbi invalidskega podjetja, zato tega dejstva sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izhajati iz določbe prvega odstavka 131. člena in ob upoštevanju določb 135 in 6. člena OZ presojati odgovornost tožene stranke, šele nato pa bo lahko v skladu z določbami 171 in 185. člena OZ ugotavljalo soprispevek tožeče stranke v smeri kršitev, ki jih je v obrazložitvi sodbe štelo za tako pomembne, da je zaključilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka 8 ZPP člen 165/3).