Jedro

Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je relevantna in se upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku za vračilo posojila in tožencema kot solidarnima porokoma naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 114.084,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 100.000,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila in od 14.084,38 EUR od 8. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Drugi toženec I. B. je dolžan tožeči stranki plačati še znesek 10.723,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.000,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila in od 723,08 EUR od 7. 10. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženca sta dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 3665,57 EUR, v določenem roku, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Pritožila sta se oba toženca, a se je pritožba drugega štela za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse za pritožbo (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2014).

Prvi toženec v pritožbi zatrjuje, da nikoli ni prejel obvestila o prejemu tožbe, kot to napačno izhaja iz vročilnice in da ne drži, kar je prav tako zapisano na vročilnici, da ima neuporaben poštni predalčnik. Trdi, da ima uporaben nabiralnik, ki je bil uporabljen tudi za vročanje izpodbijane zamudne sodbe. Prilaga fotografije nabiralnika in o tem, da ni dobil obvestila, predlaga zaslišanje sebe, svoje partnerke in njene hčere, priložil je tudi njuni izjavi o tem. Trdi, da zaradi nepravilnega vročanja ni mogla nastopiti fikcija vročitve. Dodaja, da ne živi na naslovu, kjer mu je bilo vročano, to je J., sem hodi na približno 10 dni. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava, saj naj bi zaradi sklenitve kasnejših aneksov k posojilni pogodbi, ki jih sam ni sklenil, prišlo do novacije, njegova obveznost solidarnega poroka pa je prenehala. Ugovarja tudi obrestnemu delu vračila posojila, češ da sodišče prve stopnje tega sploh ni obrazložilo. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev ter priglasil tudi stroške za ta odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na navedbo vročevalca o neuporabnosti hišnega predalčnika in glede na to, da je bilo v njem vendarle puščeno obvestilo tožniku, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 346. čl. ZPP sodišče prve stopnje pozvalo, naj opravi poizvedbe oz. poda pojasnila o zatrjevanih kršitvah glede vročanja tožbe.

Sodišče prve stopnje je poizvedbe opravilo, in sicer je za pojasnila zaprosilo Pošto. Ta je obrazložila (dopis z dne 3. 3. 2015), da je imel prvi toženec v času vročanja tožbe neuporaben poštni predalčnik, ker ta nima funkcionalne ključavnice, in da ima tak poštni predalčnik še sedaj. Pri tem je navedla, da neuporabnost poštnega predalčnika, ki ne zagotavlja zaupnosti vročanih poštnih pošiljk, kot jo predvideva 44. čl. Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2), ni ovira za to, da se v takem nabiralniku ne bi pustilo obvestilo o prejemu pošiljke. Za sámo obvestilo se namreč zaupnost ne zahteva. Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je relevantna in se torej upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju. To je tudi logično: nezaklenjen predalčnik omogoča seznanitev s pisanjem vsaki (naključni) nepoklicani osebi, medtem ko sámo obvestilo tega ne omogoča. Ne drži pa, da bi bila tožencu v tak predalčnik vročena zamudna sodba, saj vročilnica izkazuje, da jo je osebno prevzel. Sodišče prve stopnje je dopis Pošte poslalo tožniku in prvemu tožencu, da se do njegove vsebine opredelita (346a čl. ZPP), vendar noben od njiju tega ni storil. Na podlagi na navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila vročitev tožbe tožencu pravilna, saj očitno drži, kar je navedeno na vročilnici. Prvi toženec je 29. 10. 2013 (in še 14. 11. 2013) v hišni predalčnik (ki nima funkcionalne ključavnice) prejel obvestilo o pošiljki in o tem, kje jo lahko prevzame v roku 15 dni. Ker pisanja ni dvignil, se je štelo, da mu je bilo tedaj vročeno (2. odst. 141. čl. ZPP),(1) 30 dnevni rok za odgovor pa je neuspešno potekel (toženec odgovora sploh ni vložil).

S predlaganim lastnim zaslišanjem in zaslišanjem svoje partnerke ter njene hčere pritožnik ne bi mogel uspeti; dokaz je glede na pojasnilo in glede na to, da nanj ni odgovoril oz. relevantnih dejstev ni zanikal, nepotreben, je pa tudi neprimeren, saj želi z zaslišanjem dokazati tim. negativno dejstvo (da se nekaj ni zgodilo).

Bistveno je, da je bilo obvestilo pravilno puščeno v predalčniku in je bilo s tem ustvarjeno razumno pričakovanje in realna možnost, da se bo naslovnik z njim seznanil. V tem pogledu pritožniku ne more pomagati niti trditev, da na naslovu J. ne prebiva, ampak se tja vrača na približno 10 dni; s tem, ko sam trdi, da se redno vrača na ta naslov, navedene domneve ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo; iz navedb v tožbi je izhajala predlagana posledica. Tožnik je navedel, da toženec dolguje kot porok (ker glavni dolžnik obveznosti ob zapadlosti ni plačal), navaja, na podlagi česa in koliko (kot izhaja iz zamudne sodbe), dejstev pa se v pritožbi proti zamudni sodbi ne pretresa (2. odst. 338. čl. ZPP), saj se v posledici odsotnosti odgovora na tožbo šteje, da so navedbe tožnika resnične. (Ob tem se podaljšanje roka izpolnitve in dogovor o zavarovanju vračila posojila s hipoteko po 2. odst. 323. čl. Obligacijskega zakonika niti ne šteje za novacijo in obveznost prvega toženca kot solidarnega poroka samo s tem niti ne bi prenehala).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi obrestni del odločitve, in sicer tako, da se je sklicevalo na tožbi priloženi izračun obresti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni storjena, prav tako kot ne zatrjevana kršitev po 8. tč. istega določila. Ker ob tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je zamudno sodbo potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Odgovor na pritožbo je bil glede na razlog izpodbijanja zamudne sodbe in glede na svojo vsebino nepotreben, zato tožnik sam krije svoje stroške zanj (1. odst. 155. čl. ZPP).

(1) „Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je pisanje. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. Na obvestilu o vročitvi in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku, ter se podpiše. Pošta hrani pisanje 30 dni. Če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se pisanje vrne sodišču.„