Jedro

V tretjem členu Pogodbe se je pravna prednica tožeče stranke (očitno) v razmerju do pravne prednice tožene stranke odpovedala možnosti, da poslovne prostore odda v najem in se poleg tega zavezala, da bo te prostore uporabljala za pisarniško dejavnost opravljanja nalog socialnega skrbstva, varstva in enotne evidence socialnovarstvenih pravic. Te omejitve, ki obenem opredeljujejo vsebino pravice uporabljanja tožeče stranke, po prepričanju pritožbenega sodišča izključujejo možnost razumevanja, da je tožeča stranka na spornih poslovnih prostorih imela pravico uporabe, ki je bila lahko predmet vknjižbe na nepremičninah v družbeni lastnini Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. SRS 43/73) in ki je zato veljala za "knjižno pravico". Vsebino pravice uporabe kot upravljalsko upravičenje na sredstvih v družbeni lastnini je namreč opredeljevala dolžnostna vezanost, ki je izhajala iz narave in namena sredstva samega (2. odst. 231. čl. Zakona o združenem delu; v nadaljevanju ZZD). Omenjeno opredeljevanje vsebine pravice upravljanja z omejevanjem pravic razpolaganja v Pogodbi pa je po razumevanju pritožbenega sodišča prav zato nezdružljivo s pojmom pravice uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, - izpodbijana sodba se v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Izbris RL kot imetnice pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini in vpis tožene stranke kot lastnice te nepremičnine, vknjižen na podlagi sklepa sodišča se razveljavi in se v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe pod izvršbo vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izvedbo citiranega sklepa." - v odločitvi o stroških pa tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Izbris RL kot imetnice pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini in vpis tožene stranke kot lastnice te nepremičnine, vknjižen na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, se razveljavi in se v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe pod izvršbo vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izvedbo citiranega sklepa. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 46.200,00 SIT v roku 15 dni."

2. Zaznamba spora, ki je bila vpisana pri vl. št. - k.o. - Okrajnega sodišča v Ljubljani pod Dn. št. -, velja do pravnomočne rešitve tega spora".

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in tožbo zavrže. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Izbrisno tožbo teorija uvršča (v širšem smislu) med pravna sredstva proti določenemu vpisu v zemljiško knjigo (T. F., v Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, Ljubljana, 1998, stran 360). Ena izmed logičnih posledic takšne pravne narave izbrisne tožbe je, da tožnikova stvarna (aktivna) legitimacija ni utemeljena na njegovi zatrjevani (in uveljavljani) materialnopravni pravici. Aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe zato posebej opredeljuje zakon, ki ureja to tožbo zemljiškoknjižnega prava.

V času vložitve izbrisne tožbe v obravnavani zadevi so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala pravna pravila (v nadaljevanju pp) Zakona o zemljiških knjigah ( v nadaljevanju Zakon; Službene novine kraljevine J. 146/1930). Aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo je pp 68 Zakona podelilo osebi, "ki misli, da je s kakšno vknjižbo oškodovana v svoji knjižni pravici." Po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK; Ur. l. RS 33/95 je bil aktivno legitimiran tisti, ki naj bi bil zaradi izpodbijane vknjižbe "oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo" (1. odst. 101. čl. ZZK). Po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 2003 (v nadaljevanju ZZK-1; Ur. l. RS 58/03) pa je aktivno legitimirana oseba, kateri je zaradi spornega vpisa kršena pravica na nepremičnini (1. odst. 243. čl. ZZK-1). Upoštevaje pravno naravo izbrisne tožbe (prim. zgoraj), pritožbeno sodišče razume, da se besedilo "kršena pravica na nepremičnini" nanaša na kršitev pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (prim. 1. odst. 1. čl. ZZK-1 in 13. čl. ZZK-1). Za konkretni primer bi bila pomembna kršitev lastninske pravice (več v nadaljevanju obrazložitve).

Tožbene trditve bi bilo mogoče razumeti, da tožeča stranka utemeljuje aktivno legitimacijo (i) na pravici uporabe na sporni nepremičnini, vpisani v vl. št. - k.o. -. Trdi namreč, da je po Odloku Skupščine mesta L. o začasnem prenosu opravljanja nalog samoupravnih interesnih skupnosti (v nadaljevanju Odlok; Ur. l. SRS -/) prevzela v upravljanje premoženje RL. Vendar teh trditev ni mogoče razumeti povsem nedvoumno. Tožeča stranka namreč trdi še, da bo morala (ii) "s posebno lastninsko tožbo" zahtevati proti toženi stranki realizacijo samoupravnega sporazuma o razdelitvi sklada RL. Tožeča stranka se je v zvezi s pravno podlago svojih upravičenj na sporni nepremičnini sklicevala še na (iii) pogodbo z dne 18.5.1990, sklenjeno med Republiško upravo Območna enota Ljubljana (pravni prednik tožene stranke - 1. odst. 99. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju) in ML (v nadaljevanju Pogodba; v prilogi A 4). To pogodbo tožeča stranka razume kot dogovor, na podlagi katerega tožeča stranka še naprej uporablja poslovne prostore v stavbi na M. 24 in tako nadaljuje posest dela stavbe v enakem obsegu kot SIS zdravstvenega in socialnega varstva v Ljubljani (trditve v vlogi tožeče stranke z dne 28.11.1994, l. št. 11, 12).

Pogodba po prepričanju pritožbenega sodišča izključuje razumevanje, da bi tožeča stranka na delu sporne nepremičnine imela pravico uporabe na podlagi Odloka.

Prvič, Pogodba se ne sklicuje na Odlok (prim. zgoraj), temveč kot podlago za pravico uporabljanja spornih poslovnih prostorov za tožečo stranko izrecno navaja Pogodbo (2. člen Pogodbe v prilogi A 4). In drugič, v tretjem členu Pogodbe se je pravna prednica tožeče stranke (očitno) v razmerju do pravne prednice tožene stranke odpovedala možnosti, da poslovne prostore odda v najem in se poleg tega zavezala, da bo te prostore uporabljala za pisarniško dejavnost opravljanja nalog socialnega skrbstva, varstva in enotne evidence socialnovarstvenih pravic. Te omejitve, ki obenem opredeljujejo vsebino pravice uporabljanja tožeče stranke, po prepričanju pritožbenega sodišča izključujejo možnost razumevanja, da je tožeča stranka na spornih poslovnih prostorih imela pravico uporabe, ki je bila lahko predmet vknjižbe na nepremičninah v družbeni lastnini Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. SRS 43/73) in ki je zato veljala za "knjižno pravico". Vsebino pravice uporabe kot upravljalsko upravičenje na sredstvih v družbeni lastnini je namreč opredeljevala dolžnostna vezanost, ki je izhajala iz narave in namena sredstva samega (2. odst. 231. čl. Zakona o združenem delu; v nadaljevanju ZZD). Omenjeno opredeljevanje vsebine pravice upravljanja z omejevanjem pravic razpolaganja v Pogodbi pa je po razumevanju pritožbenega sodišča prav zato nezdružljivo s pojmom pravice uporabe.

Po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS 44/1997; v nadaljevanju ZLNDL) družbene lastnine na nepremičninah ni več. Pravica uporabe odtlej ni več "knjižna pravica", to je pravica, ki bi lahko bila predmet vpisa v zemljiško knjigo (prim. 13. čl. ZZK-1). Tožeča stranka pa zato zgolj s trditvami, da bi naj leta 1990 pridobila pravico uporabe na podlagi odloka, aktivne legitimacije ne bi mogla več uspešno izkazati. ZLNDL je namreč pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lasti vezal na imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL (2. in 3. čl. ZLNDL), to je na dan 25.7.1997. Tožeča stranka bi zato morala, da bi zadostila zahtevi po izkazu aktivne legitimacije (prim. zgoraj), zatrjevati in dokazati, da je imela ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe in da je zato na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico. Teh trditev pa tožeča stranka ni podala. Upoštevaje ob tem, da dokazi, ki jih je sama predložila, izključujejo možnost, da bi morda pred uveljavitvijo ZLNDL imela pravico uporabe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da aktivne legitimacije tožeča stranka ni imela niti ob vložitvi tožbe, niti ta ni bila izkazana ob izdaji izpodbijane sodbe. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali naj aktivno legitimacijo presoja po pp Zakona ali po ZZK-1. Iz doslej razloženega sledi, da pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki opozarja na pomanjkanje aktivne legitimacije. V zvezi z vprašanjem, na koga se izpodbijana sodba nanaša, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz predloženih dogovorov o delitvi premoženja razvidno, da je bilo premoženje bivših ljubljanskih občin v času izdaje izpodbijane sodbe že razdeljeno, pri čemer so se nepremičnine delile po njihovi legi. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi se dalo sicer pomanjkljiv uvod izpodbijane sodbe razumeti tako, da se nanaša na M. občino L. in toženo stranko. V tem okviru je pritožbeno sodišče po dopolnitvi postopka tudi opravilo pritožbeni preizkus in pri tem ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).