Jedro

Po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP je z ustavitvijo preiskave zoper obdolženko le-ta in ne njen zagovornik po pooblastilu - čeprav je on vložil zahtevek za povrnitev stroškov - upravičena, da iz proračuna dobi povrnjene stroške, ki jih je imela z zastopanjem po zagovorniku.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolžene M.F. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 5.2.2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.3.2002 spremeni tako, da se stroški kazenskega postopka v enakem znesku (301.702,00 SIT) priznajo obdolženi M.F. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki so nastali v postopku s pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 5.2.2002 in z zahtevo za varstvo zakonitosti, proračun.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 29.1.2002 na podlagi 2. odstavka 180. člena ZKP ustavil preiskavo zoper obdolženo M.F. zaradi kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 4. točki 1. odstavka 127. člena KZ RS v zvezi z 392. členom KZ-95 ter odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Na predlog odvetnika E.K. iz M., ki je obdolženo na podlagi pooblastila zagovarjal v tem kazenskem postopku, je nato izdal poseben sklep o stroških kazenskega postopka (2. odstavek 93. člena ZKP), naveden v uvodu te sodbe. Odločil je, da se obdolženkinemu zagovorniku priznajo stroški zagovarjanja obdolženke v višini 2446 odvetniških točk ali 244.600,00 SIT in potni stroški obdolženke v znesku 8.200,00 SIT, oboje z 20 % DDV (v višini 50.560,00 SIT), skupaj torej v znesku 303.360,00 SIT in bo pod pogojem, da zagovornik izstavi račun v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost, po pravnomočnosti sklepa izplačan iz proračunskih sredstev sodišča prve stopnje na zagovornikov žiro račun zagovornika. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom, ki je prav tako naveden v uvodu te odločbe, na pritožbo obdolženkinega zagovornika spremenil sklep preiskovalnega sodnika tako, da se obdolženkinemu zagovorniku povrnejo stroški zagovarjanja obdolženke v znesku 301.702,00 SIT, ki predstavlja potrebne izdatke in nagrado zagovornika v višini 2446 odvetniških točk ali 244.600,00 SIT skupaj z 20 % DDV (v višini 48.920,00 SIT) ter potne stroške obdolženke v znesku 8.200,00 SIT; iz sredstev sodišča prve stopnje pa bo ta znesek izplačan v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa in izstavitvi računa.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in nepravilne uporabe določb ZKP o povrnitvi stroškov kazenskega postopka in sicer kršitve določbe 1. odstavka 96. člena ZKP, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da stroške kazenskega postopka v enaki višini prizna obdolženki. Poleg tega pa naj odloči, da se obdolženki priznajo tudi priglašeni stroški zastopanja po zagovorniku v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in pritožbo zoper poseben sklep o stroških preiskovalnega sodnika.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zahteva ni utemeljena. Po njenem mnenju zagovornik izpodbija odmero stroškov, kar z vloženim pravnim sredstvom ni mogoče storiti, saj spada višina stroškov po posameznih postavkah v okvir zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu izrecno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedenega očitka zahteve ni bilo moč preizkusiti, saj zagovornik ne konkretizira, zakaj je ta procesna kršitev podana. Vrhovno sodišče samo, po uradni dolžnosti, tega ne more ugotavljati, ker je po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (ali drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Vložniku je pritrditi, da je stališče zunajobravnavnega senata, da je obdolženkin zagovornik vložil zahtevek za povrnitev stroškov kazenskega postopka v svojem imenu, zmotno. Kot že navedeno, je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, odvetnik E.K. iz M., obdolženo M.F. zagovarjal po pooblastilu. Iz zahtevka za povračilo stroškov, vloženega dne 31.1.2002 (stran 119, 120 spisa), je razvidno, da je obdolženkin zagovornik po 2. odstavku 93. člena ZKP vložil zahtevek za povrnitev stroškov kazenskega postopka v imenu in za račun obdolženke. Po 1. odstavku 75. člena ZKP je bil obdolženkin zagovornik tudi upravičen podati takšen zahtevek.

Prav tako je pravilno stališče vložnika zahteve, da po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP z ustavitvijo preiskave zoper obdolženko glede povrnitve stroškov ni nastalo pravno razmerje med državo (oziroma sodiščem, ki je vodilo postopek) in zagovornikom po pooblastilu, ampak med državo (oziroma sodiščem, ki je vodilo postopek) in obdolženko, ki si je sama vzela zagovornika in mu poravnala stroške svojega zastopanja ter je zato ona in ne njen zagovornik upravičena, da dobi stroške, ki jih je imela z zastopanjem po zagovorniku (pa tudi stroške, ki jih je imela s prihodom na sodišče), povrnjene iz proračuna.

V kazenskem postopku sodišče obdolženki zagovornika ni postavilo po uradni dolžnosti (70., 71. člen ZKP), ampak si ga je vzela sama. Zato je nastalo mandatno(pooblastilno) razmerja med obdolženko zagovornikom. To pooblastilno razmerje (mandatna pogodba) na eni strani pooblaščencu (odvetniku) nalaga nudenje pravne pomoči obdolžencu v kazenskem postopku, pooblastitelju (obdolžencu) pa plačilo odvetniku za opravljeno delo in stroške, ki jih je imel v zvezi s tem. Obdolženec je torej že na podlagi tega pravnega razmerja (ne glede na določbo 1. odstavka 97. člena ZKP) dolžan plačati zagovornika, ki si ga je najel, kar pa ne pomeni, da bo obdolženec tudi vedno dokončno nosil nagrado in potrebne izdatke zagovornika po pooblastilu. V določenih primerih te stroške kazenskega postopka trpi ovaditelj (2. odstavek 96. člena ZKP) ali upravičeni tožilec, in sicer po določbi 1. odstavka 96. člena v zvezi s 1. odstavkom 97. člena ZKP za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, država (oziroma sodišče, ki je vodilo postopek, iz proračunskih sredstev), po določbi 3. odstavka 96. člena ZKP pa zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec.

V obravnavani zadevi, ko je zoper obdolženko tekel postopek za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, je preiskovalni sodnik v že navedenem sklepu o ustavitvi preiskave pravilno odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun. Z drugimi besedami to pomeni, da mora država (oziroma sodišče, ki je vodilo postopek, iz proračunskih sredstev) dokončno nositi stroške iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki so bili po določbi 4. odstavka 92. člena ZKP začasno vnaprej plačani iz proračunskih sredstev sodišča, ter da mora obdolženki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku povrniti njene potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado, ki jih je v teku kazenskega postopka plačala svojemu zagovorniku.

Ker je bilo z izpodbijanim pravnomočnim sklepom odločeno, da se stroški kazenskega postopka v višini 301.702,00 SIT iz proračuna (oziroma proračunskih sredstev sodišča, ki je vodilo postopek) povrnejo obdolženkinemu zagovorniku namesto obdolženki, je podana v zahtevi uveljavljana kršitev določb 1. odstavka 96. člena v zvezi s 1. odstavka 97. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovi zahtevi ugodilo. Glede na to, da gre za kršitev določb ZKP, ki so materialnopravne narave, je ugotovljeno kršitev odpravilo (1. odstavek 426. člena ZKP) s tem, da je s sodbo izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da je stroške kazenskega postopka v enakem obsegu priznalo obdolženi M.F. Glede na navedene razloge je bilo na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločiti, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bremenijo proračun. V skladu z načelom konsekutivnega odločanja, zagovornikova pritožba zoper prvostopenjski sklep je bila namreč utemeljena, da enaki stroški, nastali v pritožbenbem postopku, po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP, bremenijo proračun. O višini teh stroškov bo s posebnim sklepom o stroških odločilo sodišče prve stopnje.