Jedro

Po uveljavitvi SZ so vsi spori o uporabi stanovanja premoženjski spori. Zato zanje veljajo omejitve, ki jih določa 367. člen ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči izročiti dvosobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v Brežicah, in sicer izpraznjenega oseb in stvari, v 30 dneh od izdaje sodbe dalje, ter ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje z ustreznimi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Nasprotna stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. ZPP se na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 498. člena ZPP uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje v tej pravdni zadevi pa je bila izdana 28.02.2000. V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o izpraznitvenem zahtevku zaradi neporavnanih obveznosti toženca (od julija meseca 1995 dalje) za stanovanje, v katerem prebiva. Tožba je bila vložena 17.03.1999, torej v času veljavnosti Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 do 1/2000, v nadaljevanju SZ). Ker je toženec prebival v stanovanju že pred uveljavitvijo SZ, se je tožeča stranka sklicevala tudi na Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in zatrjevala, da je tožbeni zahtevek utemeljen na obeh pravnih podlagah.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je obravnavani spor premoženjski spor. Za pravno naravo tega spora ni pomembno, ali je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena najemna pogodba ali ne. Pomembno je, da so po uveljavitvi SZ vsi spori o uporabi stanovanja premoženjski spori. Zato zanje veljajo omejitve, ki jih določa že navedeni 367. člen ZPP.

Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Na koncu prvega naroka za glavno obravnavo dne 14.6.1999 je sicer "dopolnila" tožbo z navedbo te vrednosti, in sicer v znesku 250.000 SIT. Ker gre za nedenarni zahtevek, je kot vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje treba šteti vrednost spornega predmeta. Ker ta ne glede na to, ali jo je tožeča stranka pravočasno označila, ne presega 1,000.000 SIT, revizija tožeče stranke ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo zavrglo.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka (154. člen ZPP). Ker odgovor tožene stranke glede na stanje stvari ni bil potreben, mora tudi ona sama kriti svoje stroške tega postopka (155. člen ZPP).