Jedro

Višina komunalnega prispevka se določi po predpisu, ki je veljaven v času odločanja. Odločbo o višini komunalnega prispevka izda občinska uprava na zahtevo investitorja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Mestne občine A z dne 01.06.2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnikov proti odločbi Mestne občine A, Občinska uprava, Sekretariat za okolje, prostor in komunalne zadeve z dne 30.03.2001. Le-ta je tožeči stranki izdal odločbo, s katero je odločil, da se investitorjema AA in BB na podlagi poračuna komunalnega prispevka in že plačane akontacije vrne razlika v znesku 682.397,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je v 42. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) določeno, da je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja. V 44. členu ZSZ pa je določeno, da se izda odločba o odmeri komunalnega prispevka. Stranki sta z Mestno občino A, dne 18.10.1999, podpisali pogodbo o plačilu komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, ki je po svoji vsebini poravnava. Pogodbenika sta z njo izbrala način plačila komunalnega prispevka kot akontacijo 1.952.962,00 SIT. Poravnava je bila sklenjena na podlagi 134. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86). Znesek, določen v pogodbi, sta stranki plačali prostovoljno, zato nimata pravice terjati nazaj plačanega zneska.

V tožbi tožeči stranki navajata, da sta pri toženi stranki dne 18.10.1999 zaprosili za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, katero sta morali pridobiti in komunalni prispevek plačati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Odločba bi morala biti izdana na podlagi takrat veljavnega Odloka o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povprečnih stroškov komunalnega opremljanja zemljišča na območju Mestne občine Novo mesto za leto 1997 (Uradni list RS, št. 33/97), ki je veljal vse do 02.02.2001. Namesto take odločbe, po kateri bi glede na Odlok iz leta 1997 komunalni prispevek znašal 281.971,00 SIT, je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke, da plača akontacijo za komunalni prispevek, izračunano na podlagi sklepa župana z dne 27.09.1999, na podlagi katerega je bil ta isti prispevek izračunan v akontativni višini 1.952.962,00 SIT. Ta prispevek sta morali plačati, če sta hoteli pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka nadalje navaja, da je od tožene stranke zahtevala, da ji izda odločbo o odmeri komunalnega prispevka na podlagi takrat veljavnega Odloka iz leta 1997, saj meni, da je sklep župana z dne 27.09.1999 nezakoniti akt, ker s takim sklepom župan posega v pristojnost občinskega sveta. Višina komunalnega prispevka se namreč odmerja z odlokom, ne pa z aktom izvršilnega organa. Vendar takšne odločbe še do danes ni prejela. Na Okrajnem sodišču v A je tožeča stranka tudi vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti predmetne pogodbe o plačilu komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše. Tožeča stranka meni, da je še vedno upravičena zahtevati izdajo odločbe o višini komunalnega prispevka na podlagi odloka, ki je veljal v času, ko je bila zahteva vložena. Namesto take odločbe pa je tožeča stranka po tem, ko je stopil v veljavo Odlok o komunalnem prispevku na območju Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 3/2001), izdala odločbo o vrnitvi razlike na podlagi poračuna komunalnega prispevka, odmerjenega po novem odloku in že plačane akontacije po sklenjeni pogodbi. Ker znesek temelji na neveljavnem aktu župana predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe in navaja, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, zlasti pa je nesmiseln zahtevek pod točko 1., ki je v nasprotju z zahtevkom pod točko 2. Tožeča stranka zahteva izdajo odločbe in nato hkrati odpravo odločbe, katere izdajo zahteva, prav tako ne more zahtevati, po katerih predpisih se mora izdati posamezna odločba in v kakšni višini. Tožena stranka je izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, prav tako je bila višina odmerjena po merilih iz veljavnih predpisov. V ZSZ, ki je stopil v veljavo 25.07.1997, je v prehodnih in končnih določbah v 57. členu določeno, da se do uveljavitve predpisov iz 42. člena ZSZ komunalni prispevek odmerja po dotedanjih predpisih, vendar najdlje 18 mesecev po uveljavitvi zakona, to je do 25.01.1999. Tožeča stranka je podala vlogo za odmero komunalnega prispevka zaradi potreb pridobitve lokacijske dokumentacije dne 15.10.1999, to je devet mesecev po datumu, ko so se komunalni prispevki lahko odmerjali po dotedanjih predpisih. Po 25.01.1999 se komunalni prispevek ni smel odmerjati po starem občinskem odloku iz leta 1997. Tožena stranka je izdala odlok, ki je bil usklajen z novim zakonom o stavbnih zemljiščih in na podlagi zakona izdanem navodilu v januarju 2001 in je stopil v veljavo 02.02.2001. Ker je obstajala pravna praznina, navodilo za odmero komunalnega prispevka in zakon pa sta dopuščala, da se komunalni prispevek odmeri akontativno, je župan Mestne občine A dne 27.09.1999 izdal sklep, da se v prehodnem obdobju, do sprejetja občinskega odloka, komunalni prispevek odmerja z akontacijo ter da se dokončno plačilo prispevka uredi z odločbo. Navaja, da je vsebinsko nepomembno na osnovi kakšnih meril je tožena stranka odmerila akontacijo komunalnega prispevka, saj zaradi pravne praznine niso veljali nobeni predpisi. Ravno zaradi tega je tožena stranka s tožečo stranko podpisala pogodbo (poravnavo) o akontativni odmeri prispevka. Pri tem ni namen, da se koga prisili v plačilo, temveč da bi tisti, ki so se odločili, da bodo gradili, pridobili predpisana dovoljenja oziroma dokumentacijo. V sami pogodbi, ki sta jo stranki sklenili, je zato tudi določilo, da bo tožena stranka ob sprejetju občinskega odloka izdelala odločbo o odmeri komunalnega prispevka ter da bo toženec vrnil tožnikoma preveč plačan komunalni prispevek, skupaj z obrestmi. Ko je odlok stopil v veljavo je tožena stranka dne 30.03.2001 izdala končno odločbo o odmeri komunalnega prispevka, tožečima strankama pa je bil nato dejansko preveč plačan prispevek tudi vrnjen, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka.

V ZSZ je v prehodnih in končnih določbah v 57. členu določeno, da se do uveljavitve predpisov iz 42. člena istega zakona, torej do izdaje navodila za izračun komunalnega prispevka, vendar najdlje 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, komunalni prispevek odmerja po dotedanjih predpisih. V 3. odstavku 42. člena ZST je določeno, da občina v skladu z navodilom, ki ga izda pristojno ministrstvo, s predpisom določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. V 1. odstavku 44. člena ZSZ pa je določeno, da odločbo o odmeri komunalnega prispevka na zahtevo investitorja izda občinska uprava. Pristojno ministrstvo je v roku 18 mesecev izdalo Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99), ki je začelo veljati 25.01.1999. Mestna občina Novo mesto pa je na podlagi tega navodila izdala odlok o komunalnem prispevku na območju Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 3/2001), ki je začel veljati 02.02.2001. V prehodnih in končnih določbah tega odloka je v 19. členu določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljati Odlok o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povprečnih stroškov komunalnega opremljanja zemljišča na območju Mestne občine Novo mesto za leto 1997. Župan mestne občine Novo mesto pa je v prehodnem obdobju, dne 27.09.1999 izdal sklep, da se do sprejetja podrobnejših meril za odmero komunalnega prispevka, odmerja komunalni prispevek kot akontacijo po merilih, ki so bila določena z Odlokom o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povprečnih stroških komunalnega opremljanja zemljišča na območju Mestne občine Novo mesto za leto 1997, s tem da se pri izračunu komunalnega prispevka upošteva korekcijski faktor 0,40. Sodišče iz priloženih upravnih spisov ugotavlja, da pogodbe, ki sta jo sklenili tožeča stranka in tožena stranka, ni mogoče šteti za poravnavo v smislu 134. člena ZUP/86, saj iz pogodbe jasno izhaja, da je komunalni prispevek v njej določen akontativno in da bo o končni višini prispevka odločeno naknadno. Prvostopenjski organ je sicer izdal odločbo, vendar v njej ni odločil o višini plačila komunalnega prispevka, temveč samo o vrnitvi preveč plačanega komunalnega prispevka. Opisana kršitev je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje, saj z odločbo ni bilo v celoti odločeno o upravni stvari, kajti prejšnje pogodbe ni mogoče šteti za poravnavo. Ker pa nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določb 242. člena ZUP/86 in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje in ne zgolj s pojasnilom, ki ga je zapisala v obrazložitvi svoje odločbe. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno nezakonitost opraviti tako, da bo iz izreka določno razvidna tako višina odmerjenega komunalnega prispevka kot višina preveč plačanega komunalnega prispevka.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka odmeriti komunalni prispevek na podlagi Odloka iz leta 1997 in ne na podlagi sklepa župana, pa sodišče pripominja, da sklep župana res nima pravne veljave, vendar pa to ne pomeni, da je mogoče komunalni prispevek določiti po predpisu, ki v času odločanja upravnega organa ne velja več. V 4. členu Navodila za izračun komunalnega prispevka je namreč določeno, da občina lahko izračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja. Do uveljavitve programa opremljanja pa se komunalni prispevek izračuna tako, da se kot podlaga za izračun upoštevajo povprečni stroški izgradnje oziroma prenove komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovanih sistemov. Povprečni stroški komunalne opreme se določijo kot povprečje stroškov opremljanja na kvadratni meter vseh stavbnih parcel v občini v predhodnem letu.

Ker iz navedenih razlogov v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odstavka 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.