Jedro

V obravnavani zadevi ne gre le za to, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo dokazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, temveč za to, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe teh predpostavk sploh ni konkretizirano zatrjevala. To je, ni navajala dejstev, ki bi pomenili izkazovanje verjetnega obstoja predpostavk, potrebnih za izdajo predlagane začasne odredbe. Gre torej za pomanjkljivo dejansko podlago predlagane začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnino parc. št. 2350, k.o. R., kar naj se zaznamuje v zemljiški knjigi, prepoved naj velja do zaključka pravdnega postopka.

Proti takemu sklepu se je pritožila tožeča stranka po pooblaščenki. Trdi, da ne drži utemeljitev izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Pogoj za izdajo začasne odredbe ni nujno nevarnost, da bo upnikova terjatev onemogočena, to je le ena od alternativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljila in verjetno izkazala ne samo verjetnost obstoja terjatve zoper toženo stranko, temveč tudi eno izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, kar zadošča za izdajo začasne odredbe in ni potrebno, da bi bile podane kumulativno vse predpostavke iz te določbe. Tožnica je namreč izkazala, da dolžnica z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode. 3. odstavek 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da dolžnik s predlagamo odredbo pretrpi le neznatno škodo, se uporablja tudi glede začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za predmetno nepremičnino je razvidno, da je nepremičnina kupljena leta 1976, torej v času trajanja zakonske zveze, glede katere je v spisu tako kopija poročnega lista med D.V. in D.A., kot razvezna sodba in da je A.D. vknjižena na celotni nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka in na katero meri tudi začasna odredba. Prepoved odtujitve in obremenitve pa obstoječega stanja v ničemer ne spreminja, zato dolžnici ne more nastati nobena škoda. Toženi stranki torej zaradi začasne prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ne bi nastala nobena hujša neugodna posledica od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe lahko nastale tožeči stranki, če bi tožena stranka nepremičnina odtujila. Če bi prišlo do odtujitve nepremičnin, namreč sodne odločbe, ki jo zasleduje tožba, ne bi bilo mogoče vknjižiti, s čimer bi bilo uveljavljanje zahtevka bistveno oteženo. Pritožnica trdi, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti ne navaja razlogov o tem, zakaj tožeči stranki ni uspelo z verjetnostjo dokazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato se po njenem take odločitve ne da preizkusiti in to predstavlja bistveno kršitev postopka, tožeči stranki pa je tudi prekršena pravica do pravnega sredstva. Pritožnica še navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ugotavlja, da tožnica uveljavlja regulacijsko začasno odredbo, pri tem pritožnica citira del odločitve Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16.7.1998. Pritožnica še meni, da je zavarovanje z začasno odredbo potrebno kljub zaznambi spora v zemljiški knjigi.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem ne drži trditev pritožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo razloge, ti so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno prepoznavni, nasprotno zatrjevanje pritožnice je protispisno. V obravnavani zadevi ne gre le za to, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo dokazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, temveč za to, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe teh predpostavk sploh ni konkretizirano zatrjevala. To je, ni navajala dejstev, ki bi pomenili izkazovanje verjetnega obstoja predpostavk, potrebnih za izdajo predlagane začasne odredbe. Gre torej za pomanjkljivo dejansko podlago predlagane začasne odredbe, zato je očitek pritožnice, da izpodbijani sklep ne navaja razlogov o tem, zakaj tožeči stranki ni uspelo z verjetnostjo dokazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za regulacijsko začasno odredbo, ki jo lahko sodišče na konkretiziran predlog izda tedaj, kadar tožniku v teku sodnega postopka nastaja nenadomestljiva škoda ali kadar mu grozi nasilje. Tovrstna začasna odredba je izjemen ukrep in je na tožeči stranki breme, da na ravni verjetnosti izkaže predpostavke, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Pavšalne navedbe ne zadoščajo, saj sodišče ugotavlja le tista dejstva, ki jih stranke navajajo (7. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. dostavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).