Jedro

Določba 25. čl. ZDKG se nanaša le na tiste kmetije, glede katerih je bilo dedovanje uvedeno po 8.12.1995.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, kolikor ni določena višja denarna vrednost nujnega deleža F. Z., ki mu jo mora izplačati dedič kmetije A. Z., razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predmet dedovanja kmetija, kot dediča kmetije določilo A. Z. ter mu naložilo, da mora sodediču F. Z. izplačati denarno vrednost nujnega deleža v znesku 700.516,80 SIT.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje dedič F. Z. ter sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo celotne odločbe Upravne enote Ljubljana, izpostava Ljubljana-Šiška z dne 15.5.1996. Po tej odločbi kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Kmetija ima namreč le 3,03 hektarov primerljivih kmetijskih površin. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo določbo 25. člena ZDKG, ki je v koliziji s 26. členom. 25. člen namreč določa, da morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije izpolnjujejo pogoj iz 2. čl. tega zakona in o tem izdati odločbe, pri čemer pa se prednostno preverja tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka. V tem primeru gre prav za takšno situacijo. Sodišče prve stopnje je dediču F. Z. priznalo prenizko vrednost nujnega deleža. Ker temelji na ugotovitvah v sklepu z dne 20.9.1994, bi jo bilo treba povečati vsaj za količnik inflacije. Sodišče je tudi povsem prezrlo dedičevo zahtevo, naj sodišče zaprosi za mnenje pristojno upravno enoto glede izločitve parcele št. 476/1 k.o. S. iz kmetije.

Tako po prejšnjem kot po sedanjem Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev je namreč mogoče določene stvari ali parcele, ki niso pomembne za zaščiteno kmetijo, izločiti iz njenega kompleksa. Mnenje o tem pa lahko poda le pristojni upravni organ. Končno je sodišče spregledalo tudi dedičev prispevek k obnovi 300 let stare stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 476/1 ter s tem njegov prispevek k povečani vrednosti kmetije. Ker obstaja zakonita možnost izločitve, bi moralo sodišče ugoditi zahtevi in zaprositi pristojni pravni organ za ustrezno mnenje.

Pritožba je le delno utemeljena.

Eno od temeljnih pravil razlage je, da je treba v zakonih iskati smisel ter notranjo in pravno sistemsko koherentnost. Zato moramo tudi določbo 1. odst. 25. čl. ZDKG razlagati tako, da v njej iščemo skladnost z ostalimi določbami ZDKG, med drugim tudi z določbo 26. člena. Razumevanje dolžnosti upravnih enot, ki jo določa 1. odst. 25. čl. ZDKG (da morajo v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin ali z odločbami upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (v nadaljevnaju ZDKZ) izpolnjujejo pogoje iz 2. čl. tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo, pri čemer pa imajo prednost tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali prometa med živimi), je tako mogoče le ob upoštevanju določb naslednjega člena. Ta določa, da se dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki pa je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, zaključi po prejšnjih predpisih. To pomeni, da se 1. odst. 25. člena ZDKG nanaša le na dedovanja, ki niso zajeta s 26. členom, se pravi na dedovanja, ki so bila (in ki bodo) uvedena po uveljavitvi ZDKG, torej po 8.12.1995 (28. čl. ZDKG). V teh primerih se namreč deduje po ZDKG. Ker pa je bilo v konkretnem primeru dedovanje uvedeno 13.5.1987, se pač v skladu s 26. čl. ZDKG "zaključi" po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij). Zato je tudi brez pomena pritožbeno sklicevanje za tisti del odločbe Upravne enote Ljubljana, izpostava Šiška z dne 15.5.1996, s katerim je ugotovljeno, da sporna kmetija ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZDKG ter da se ne določi za zaščiteno kmetijo. Ta del odločbe bi bil relevanten le za dedovanja, uvedena po 8.12.1995. Za konkretno dedovanje pa je odločilna ugotovitev, da sporna kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo na podlagi 1. odst. 3. čl. ZDK.

Zgrešen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s pritožnikovo zahtevo zaprositi pristojno upravno enoto za mnenje glede izločitve parcele št. 476/1 k.o. S. iz kompleksa sporne kmetije. Omenjena parcela predstavlja namreč edino stanovanjsko stavbo zaščitene kmetije. Zato bi jo bilo mogoče dedovati po splošnih predpisih o dedovanju le v primeru, če ne bi prišlo do prevzema kmetije po 6. čl. ZDKZ (1. odst. 7. čl. ZDKZ). Prav tako je brez pomena sklicevanje na "pritožnikov prispevek k obnovi 300 let stare stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 476/1 k.o. S. in s tem njegov prispevek k povečanju vrednosti kmetije." Dedič F. Z. je namreč že med postopkom pred sodiščem prve stopnje uveljavljal izločitveni zahtevek glede te nepremičnine. Vendar ker se ni ravnal po sklepu sodišča o napotitvi na pravdo, je sodišče v skladu s 4. odst. 213. čl. Zakona o dedovanju nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na omenjen izločitveni zahtevek.

Pač pa pritožba utemeljeno oporeka ugotovitvi denarne vrednosti nujnega deleža. Temelji namreč na več kot dve leti starih revalorizacijah cenitev. To že samo po sebi vzbuja pomisleke v njihovo sedanjo uporabnost ter s tem v pravilnost zaključka o višini denarne vrednosti nujnega deleža. Ker je zato dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tisti del sklepa, kolikor ni določena višja denarna vrednost nujnega deleža, ki ga mora dedič kmetije izplačati dediču F. Z., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo nerazveljavljen del sklepa prve stopnje.

V dopolnjenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi aktualno denarno vrednost nujnega deleža ter v ta namen predvsem revalorizira cenitve iz leta 1994.