Jedro

Ne glede na navedbo upravitelja v končnem načrtu končne razdelitve tako sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o kakršnemkoli znesku, ki bi ga bila dolžna plačati S. S. Ob tem pa S. S. niti ni stranka tega postopka in ji v tem sklepu tudi ni mogoče naložiti plačila česarkoli, saj to ni stvar stečajnega postopka.

Glede na to, da z izpodbijanim sklepom niti ni bilo odločeno o kakršnemkoli znesku, ki bi ga pritožnica morala plačati v stečajno maso, prav tako pa pritožnica nima položaja upnika v tem postopku, je njena pritožba nedovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o končni razdelitvi odločilo, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 8. 7. 2020 (r. 95), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper ta sklep se je pritožila S. S., ki je kupila stanovanje stečajnega dolžnika. V pritožbi navaja, da je v končnem načrtu končne razdelitve upravitelj uvodoma navedel, da je dolžna nakazati v stečajno maso znesek v višini 2.441,28 EUR, vendar tega zneska ne bo poravnala.

3. Upravitelj je v svoji izjavi razlagal, zakaj je S. S. dolžna plačati navedeni znesek stroškov.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke (prvi odstavek 126. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon (drugi odstavek 126. člena ZFPPIPP). V skladu s 56. členom ZFPPIPP so stranke glavnega postopka zaradi insolventnosti, ki so upravičene opravljati procesna dejanja v tem postopku, upniki, ki v tem postopku uveljavljajo terjatev do insolventnega dolžnika, v postopku osebnega stečaja pa je to tudi insolventni dolžnik.

6. Iz spisa je razvidno, da pritožnica ni stranka tega postopka, proti dolžniku tudi ne uveljavlja nobene terjatve. Res je upravitelj v končnem načrtu končne razdelitve razdelitvene mase navedel, da je S. S. premalo vplačala znesek 2.441,28 EUR in ga je dolžna nakazati v stečajno maso. Gre za navedbo, o kateri sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni odločalo. Odločilo je le o končni razdelitvi razdelitvene mase, torej o tem, komu in koliko se bo plačalo iz razpoložljive stečajne mase, saj tako določa drugi odstavek 363. člena ZFPPIPP, ki se uporablja tudi za poznejše razdelitve in za končno razdelitev (369. in 373. člen ZFPPIPP). Ne glede na navedbo upravitelja v končnem načrtu končne razdelitve tako sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o kakršnemkoli znesku, ki bi ga bila dolžna plačati S. S. Ob tem pa S. S. niti ni stranka tega postopka in ji v tem sklepu tudi ni mogoče naložiti plačila česarkoli, saj to ni stvar stečajnega postopka.

7. Glede na to, da z izpodbijanim sklepom niti ni bilo odločeno o kakršnemkoli znesku, ki bi ga pritožnica morala plačati v stečajno maso, prav tako pa pritožnica nima položaja upnika v tem postopku, je njena pritožba nedovoljena. Višje sodišče jo je zato zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Odločanje o znesku, ki bi naj ga bila pritožnica še dolžna plačati v stečajnem postopku, pa bo lahko le stvar morebitnega dogovora z upraviteljem ali pa pravdnega ali izvršilnega postopka.

Ta pisni odpravek se ujame z elektronskim izvirnikom sklepa.