Jedro

Za zaščiteno se določi kmetija, ki izpolnjuje pogoje, določene z 2. členom ZDKG, kar ugotovi pristojni organ v upravnem postopku. V tem postopku stranke ne morejo uspeti z dokazovanjem, da kmetija izpolnjuje druge pogoje in ne pogoje iz 2. člena ZDKG, ter da jo je kljub temu treba določiti za zaščiteno. Ker se podatki, relevantni za določitev zaščitene kmetije, po 2. odstavku 4. člena ZDKG zajemajo iz javnih uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster), zaslišanje stranke pa ni posebej potrebno za zavarovanje njenih pravic, so bili po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 141. člena ZUP/86, da je prvostopni upravni organ odločal v skrajšanem postopku. Glede na to niso bila kršena pravila postopka v upravnem postopku in tudi ne v upravnem sporu, ki se nanašajo na zaslišanje stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2615/97-15 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 18.9.1997, s katero je tožena stranka odpravila 2. odstavek izreka odločbe Upravne enote N.G., Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 1.7.1997, in v novem besedilu spremenila le navedbo vložene številke v "vl. št. 125", v ostalem pa je pritožbo tožečih strank zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bila kmetija pok. M.M., ki je bila kot zaščitena kmetija določena z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradno glasilo občin, št. 11/85), določena za zaščiteno kmetijo, ker izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95). Tožena stranka je tej odločitvi pritrdila s tem, da je spremenila številko vložne številke v k.o. M., v kateri se nahajajo obravnavana zemljišča. Sodišče prve stopnje je odločitvam upravnih organov pritrdilo, pri čemer se je sklicevalo na 25., 2. in 4. člen ZDKG ter na ugotovitve, da kmetija meri 5,8879 ha primerljivih površin in je bila ob smrti zapustnika v lasti ene osebe. Po presoji prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru opustitev zaslišanja strank ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka oziroma pravilno katastrske kulture pa podatki iz zemljiškega katastra. Glede na to je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje zaslišanje strank ne bi vplivalo. Tožbeno navedbo, da je odločba tožene stranke nepopolno obrazložena, pa je prvostopno sodišče zavrnilo z navedbo, da ima obrazložitev odločbe prve stopnje vse razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev v upravni stvari in jih zato tožena stranka ni ponavljala (2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86).

Pritožba je vložena zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb materialnega prava. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo reši stvar, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek. Menijo, da dejansko stanje ni nesporno ugotovljeno, saj ga je organ ugotavljal izključno na podlagi listin, s tem pa je kršil njihovo pravico, da se izjavijo o pomembnih dejstvih in okoliščinah, kar bi po njihovem prepričanju vplivalo na odločitev. Prvostopni organ ni izvedel niti posebnega ugotovitvenega postopka, niti ni bila razpisana javna obravnava in to kljub temu, da bi izjave strank pomenile drugačno odločitev. Prvostopno sodišče se je sklicevalo na podatke iz upravnih spisov, ni pa navedlo, na katere in zakaj. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do zahtev tožnikov, da se jih zasliši. To so zahtevali tudi v tožbi, vendar sodišče te možnosti tožnikom ni dalo. Splošno znano je namreč dejstvo, da sta zemljiška knjiga in zemljiški kataster neažurna in da največkrat ne ustrezata stanju na terenu. Zaslišanje strank je v takem primeru nuja in ne zgolj neobvezna opcija. Hkrati pa je to razlog, da tožniki še vedno vztrajajo na zaslišanju. Napačna uporaba materialnega prava, predvsem 2. člena ZDKG, pa je podana pri interpretaciji vprašanja primerljivosti kmetijskih površin. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo načel in namena ZDKG, kar je razlog za izpodbijanje prvostopne sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Namen ZDKG je, da se kmetije, ki izpolnjujejo pogoje iz 2. člena ZDKG, v zapuščinskih postopkih ne bi delile, razen v z ZDKG določenih primerih, pri čemer o dedovanju odloča zapuščinsko sodišče. Pred tem pa je treba po ZDKG (4. in 25. člen) ugotoviti, ali določena kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG. Taka kmetija se kot zaščitena kmetija določi z odločbo, izdano v upravnem postopku, ki se začne po uradni dolžnosti ali na predlog lastnika zemljišč (1. odstavek 4. čelna), pri čemer upravni organ ugotavlja zgolj, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZDKG, to pa je, da gre za kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto z najmanj 5 oziroma največ 100 ha primerljivih površin, ki je v lasti največ dveh oseb v določenem razmerju. Drugi pogoji za določitev zaščitene kmetije niso predpisani in jih zato organu ni treba ugotavljati oziroma stranke v postopku ne morejo uspeti z ugovori, ki se nanašajo na okoliščine, ki za določitev zaščitene kmetije niso pomembne. Pri določanju zaščitene kmetije pa je upravni organ glede obsega in lastništva zemljišč vezan na podatke zemljiške knjige, glede katastrske kulture zemljišč pa na podatke zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena).

ZDKG ne določa, da je postopek zaščite kmetije skrajšani postopek. To pa po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da se zaščitena kmetija ne more določiti v skrajšanem postopku. Odločanje v skrajšanem postopku je namreč možno vedno, kadar je izpolnjen kateri od pogojev iz 141. člena ZUP/86. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča za odločanje v skrajšanem postopku izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka 141. člena ZUP/86. Ta kmetija se je določila za zaščiteno v skladu z 2. členom in 2. odstavkom 4. člena ZDKG na podlagi uradnih podatkov, torej javnih evidenc o zemljiščih, to je zemljiškega katastra, in o lastnini ter lastnikih, to je zemljiške knjige. Na te podatke in odločitev pa izjave strank ne bi mogle vplivati. Zato v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni kršeno načelo zaslišanja stranke in ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu.

Glede na določbe 2. odstavka 4. člena ZDKG po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na upravne spise je prvostopni upravni organ potrebne podatke za obravnavano kmetijo (2. člen) v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZDKG pridobil iz uradnih javnih evidenc, ki so dostopne tudi tožnikom. Če pa tožniki menijo, da zemljiško-katastrski podatki niso skladni z dejanskim stanjem zemljišč, morajo v skladu s predpisi o zemljiškem katastru poskrbeti za ustrezno spremembo. Šele sprememba relevantnih podatkov v zemljiškem katastru je glede na 2. odstavek 4. člena ZDKG podlaga za novo odločanje o tem, ali obravnavana kmetija izpolnjuje pogoje po 2. členu ZDKG.

Tožniki v pritožbi niso navedeli, v čem naj bi bila kršitev materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato to pritožbeno navedbo preizkusilo po uradni dolžnosti, in meni, da v obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo kršeno.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru kršitve, navedene v pritožbi, niso podane, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožečih strank na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.