Jedro

Zlasti če gre za več obsodb, lahko sodišče iz tega sklepa na osebnost osumljenca, na njegov odnos do kazenskopravno zavarovanih dobrin, na odnos do zakonitosti nasploh in tudi na prevzgojni učinek izrečenih oz. izvršenih sankcij. Na ponovitveno nevarnost se ne sklepa le iz okoliščin kaznivega dejanja samega, ampak tudi iz subjektivnih okoliščin na strani osumljenca (njegova osebnost, dosedanje življenje, okolje in razmere, ki v njih živi).

Zakon ne zahteva, da bi morala nevarnost ponovitve kaznivega dejanja temeljiti na povsem določenih elementih kaznivega dejanja, na primer določenih osebah oškodovancev, določenih ali celo enakih sredstvih, konkretiziranih virih za nabavo mamil itd., ampak zadošča, da ugotovljene dejanske okoliščine z dovolj veliko stopnjo verjetnosti kažejo na nevarnost, da bo osumljenec storil kaznivo dejanje določene vrste, to je specifično kaznivo dejanje, ki je istorodno kaznivemu dejanju, zaradi katerega je v kazenskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Ž.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanima pravnomočnima sklepoma, navedenima v uvodu te sodbe, je bil zoper obd. Ž.Ž., proti kateremu je bila zahtevana preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 14.6.1998 od 7,40 ure, ko je bil prijet. Zagovornik obd. Ž.Ž. je zoper ta sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sta sklepa nezakonito utemeljila ponovitveno nevarnost s prejšnjimi obsodbami Ž.Ž. zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Obsojen je bil za povsem drugačna kazniva dejanja, zaradi nezakonitega prometa z mamili pa doslej še ni bil v kazenskem postopku, razen tega je policija s svojo dejavnostjo onemogočila preprodajo mamil na C., zato za ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj pri Ž.Ž. ni nevarnosti. Sicer pa morajo po določbah 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP obstajati posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bo osumljeni ponovil konkretno kaznivo dejanje, sklepa pa ne navajata konkretnega opisa dejanskega stanja kaznivega dejanja, ki naj bi ga ponovil. Predlaga, da se pripor zoper Ž.Ž. odpravi.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker izpodbija pravilnost ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, kar ne more biti vsebina tega izrednega pravnega sredstva, sicer pa te okoliščine utemeljujejo nevarnost, da bi obd. Ž.Ž. na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

Zahteva zagovornika obd. Ž.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka pa le, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Zmotno je stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se prejšnjih obsodb ne more upoštevati kot okoliščine, ki kaže na ponovitveno nevarnost, če so bile izrečene za drugačna kazniva dejanja, kot so tista, zaradi katerih je osumljenec v sedanjem kazenskem postopku. Zlasti, če gre za več obsodb, sodišče lahko iz tega sklepa na osebnost osumljenca, na njegov odnos do kazenskopravno zavarovanih dobrin, na odnos do zakonitosti nasploh in tudi na prevzgojni učinek izrečenih oziroma izvršenih sankcij. Na ponovitveno nevarnost se ne sklepa le iz okoliščin kaznivega dejanja samega, ampak tudi iz subjektivnih okoliščin na strani osumljenca (njegova osebnost, dosedanje življenje, okolje in razmere, ki v njih živi). Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-18/93 (Uradni list RS, št. 25/96). Na ponovitveno nevarnost zaradi subjektivnih okoliščin se torej lahko sklepa tudi iz prejšnjih obsodb, čeprav zaradi drugačnih kaznivih dejanj, kot so tista, zaradi katerih teče sedanji kazenski postopek.

Zmotno je tudi stališče v zahtevi, da bi morala izpodbijana sklepa vsebovati "konkretni opis dejanskega stanja kaznivega dejanja", ki naj bi bilo ponovljeno. Zakon ne zahteva, da bi morala nevarnost ponovitve kaznivega dejanja temeljiti na povsem določenih elementih kaznivega dejanja, na primer določenih osebah oškodovancev, določenih ali celo enakih sredstvih, konkretiziranih virih za nabavo mamil, konkretnih načinih storitve itd., ampak zadošča, da ugotovljene dejanske okoliščine z dovolj veliko stopnjo verjetnosti kažejo na nevarnost, da bo osumljenec storil kaznivo dejanje določene vrste, to je specifično kaznivo dejanje, ki je istorodno kaznivemu dejanju, zaradi katerega je v kazenskem postopku. Izpodbijana sklepa sta po oceni Vrhovnega sodišča tej zahtevi zakona zadostila. V njih se namreč ugotavlja, da je obd. Ž.Ž. osumljen storitve več časovno povezanih dejanj nezakonitega prometa z mamili, s katerimi je pridobival premoženjsko korist, da je deloval v organizirani mreži za prodajo mamil, da ni zaposlen, kar ob upoštevanju njegove osebnosti in njegovega dosedanjega načina življenja kaže na očitno nevarnost, da bi se na prostosti ponovno vključil v nedovoljeno preprodajo mamil. V sklepih je torej navedeno, katere so okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.